Tiskane izdaje
Dobili smo dva nova predsednika vlad, slovenske in evropske. Bodoči predsednik nove slovenske vlade, ki se je pred volitvami uspešno izmikal odgovorom o privatizaciji, se je po volitvah, sicer še zmeraj medlo izrekel za nadaljevanje – nadaljevanje privatizacije naj bi bilo odvisno od učinkov na ugled Slovenije na finančnih trgih. Da ga v padec ugleda prepričujejo potencialni kupci, mednarodne finančne institucije in različni tuji in še bolj domači posredniki, je razumljivo; čim hitreje bo šlo, tem ceneje bodo prvi kupili podjetja, posredniki pa več zaslužili.
Res je, da smo se z vključitvijo v Evropsko unijo in območje z evrom spremenili v provinco, pa tudi, da razumne alternative pravzaprav nismo imeli. A vse kaže, da nismo izgubili samo ekonomskih atributov države: odločanje o denarju, davkih, mejah in gospodarskem sistemu, v desetletju smo izgubili tudi samospoštovanje. Podjetij ne prodajamo, ker mislimo, da je to prav, prodajamo jih, ker so nam tako naročili oziroma, kar je še slabše, da bi s tem pokazali svojo vdanost »evropskim vrednotam«.
Baročni birokratski slog
Evropska komisija (EK) ima štiri jasno določene naloge: pripravlja nove zakone in predpise, skrbi za tekoče upravljanje politik in dejavnosti EU, skrbi, da se zakoni uporabljajo pravilno in enako v vseh državah EU, in zastopa EU na mednarodnem prizorišču.
Že bežen pogled na katerikoli predpis EU, ki ga sprejme EK, ali na njen predlog evropski svet ali evropski parlament, je dovolj za ugotovitev o izredni zakonodajni prizadevnosti komisije. To pravzaprav ne preseneča; osemindvajset komisarjev mora v svojih generalnih direktoratih ustvariti dovolj »dela« za 38.000 zaposlenih v Bruslju in za večkratnik tega števila v državah članicah. Baročno birokratski slog, v katerem so predpisi napisani, in njihov obseg najbrž zagotavlja, da jih skoraj nihče ne bere, tisti, ki jih morajo, pa nočejo priznati, da jih ne razumejo.
Pri skrbi za tekoče upravljanje politik in dejavnosti EU sedanji komisiji ni šlo. Kljub sprenevedanju in samohvali najbrž ve, da je vsaj sokriva za gospodarsko krizo in še bolj za njeno poglabljanje in podaljševanje z vsiljevanjem zgrešene gospodarske politike. Potrebovala je pet let, da je začela vsaj dvomiti o svojem »reševanju«; v njene mantre o nujnosti fiskalne konsolidacije in strukturnih reform sta se končno prikradli rast in zaposlenost. Pa še zadnja približno tako kot na naših predvolilnih soočanjih s »treba je« in »bomo«. Kako pa? Prav neuspeh pri upravljanju politik in dejavnosti je morda najbolj kriv za njeno oholost do članic, ki komisijo jemljejo zares. Slovenija je med njimi.
Primerov, ki kažejo, da komisija ne skrbi za enako uporabo zakonov, ampak neenakost sama ustvarja, je veliko; zakaj, na primer, je pomoč slovenske države Elanu prepovedana državna pomoč, s precej večjimi subvencijami slovenske države Renaultu pa ni nič narobe? Veliko primerov neenake obravnave bi se našlo tudi v presojah izkoriščanja monopolne moči.
Kako evropska komisija nastopa na mednarodnem prizorišču, kaže njeno sedanje začudenje nad vse bolj tragičnimi, a predvidljivimi posledicami njenega izvoza »evropskih vrednot« v Ukrajino, ki vse bolj postajajo podobne posledicam ameriškega izvoza »demokracije« v Irak, Afganistan in še kam.
Evropska komisija preureja slovenski gospodarski sistem
Med deklariranimi nalogami evropske komisije pa ni nikjer naloge oziroma pravice za preurejanje gospodarskega sistema držav članic, za diktiranje njihove gospodarske politike oziroma »strukturnih reform« in še manj za dejansko izvajanje gospodarskih ukrepov. Evropski uniji ustrezen gospodarski sistem je bil pogoj za članstvo; pogoj je vsaka nova članica morala izpolniti pred vključitvijo. Temu so bila namenjena dolgotrajna pogajanja o »poglavjih«, soglasje vsaki novi članici so dale vse dotedanje. A evropska komisija v Sloveniji preureja gospodarski sistem, zahteva »strukturne reforme«, ki so le prikrito zmanjševanje socialnih pravic in socialne države, ter neposredno ali posredno opravlja delo vlade. Kakšne so gospodarske in socialne posledice, je ne zanima, saj nikomur ni odgovorna.
Njeno oholost pa omogoča in spodbuja ponižnost naše oblasti – brez ponižnega sprejemanja vsega, česar se domislijo v Bruslju, bi bilo tudi oholosti tam manj. Mnogi bodo celo rekli, da je še dobro, da je naša oblast dovolj ponižna, saj v Bruslju dobro vedo, da nam morajo vse dobro vsiliti, ker sami ne vemo, kaj je dobro.
Primerov oholosti na eni strani in ponižnosti na drugi je veliko. Morda najboljši primer hlapčevstva obeh, naše izvršne in zakonodajne oblasti, ostaja vpis »zlatega pravila« v ustavo; tega od nas celo nihče ni zahteval. Z vpisom smo pokazali, kako vdani smo »evropskim vrednotam«, v Bruslju pa so našo vdanost pohvalili. Kaj drugega pa naj bi naredili; rekli, da je ideja nesmiselna in da so sami nanjo že »pozabili«? Medtem so se namreč domislili nove institucije za »reševanje« problemov, kar EU počne, kadar zaide v probleme – ustanovi novo institucijo. Tokrat bančno unijo; pri njej smo že zaradi majhnosti, slovenski bančni sistem je le poldruga tisočinka evrskega, dobra poskusna miš. V trinajsti spremembi zakona o bančništvu iz leta 2006, narejenega po direktivah EU, smo lani uzakonili tako imenovano »bail-in« reševanje, kar je omogočilo razlastitev lastnikov podrejenih obveznic. Vsaj pet let preden bi ta način reševanja uveljavili v drugih članicah EU. Komisiji smo dovolili, da z našim denarjem, in ne evropskim, izvede »sanacijo« bank in izbere podjetja za ocenjevanje bančne luknje, ki smo jih spet mi drago plačali. Kako dobro so opravila posel, kaže razlika med ocenama dveh, ki je kar poldruga milijarda evrov; prva jo je ocenila na 3,3, druga na 4,8 milijarde evrov. Tudi DUTB za naš denar upravljajo tujci s slabo prikritim navzkrižjem interesov.
Prodaja zaradi
Privatizacijo naj bi obljubili evropski komisiji, ki takšne obljube sploh ne sme zahtevati. Potencialni domači posredniki pravijo, da bomo, če ne bomo prodali, izgubili ugled med tujimi investitorji, spet padli na lestvicah ocenjevalcev ekonomske svobode, spet nam bodo znižali ratinge in spet se nam bo dvignila cena zadolževanje. Ugled, za katerega mi je mar, smo res že davno izgubili, a zaradi stvari, o katerih je pred dnevi razsodilo sodišče za človekove pravice. Za ugled pri tujih investitorjih mi je malo mar, tudi njih zanima vse kaj drugega. Katastrofe, ki so jo napovedovali številni ekonomisti, ko je predsednica vlade, res da le iz predvolilnih razlogov, zavrla privatizacijo, ni bilo; ko pišem članek, je bil donos na slovenske obveznice 3.120-odstoten.
Bosta nova vlada in državni zbor manj hlapčevska in nova evropska komisija manj ohola? Pri prvih zdaj ne kaže dobro, pri drugi pa kaže, da bodo težave z izvolitvijo predsednika komisije le zmanjšale oholost. Novi predsednik je v svojem govoru o novem začetku EU obljubljal vse, kar mu je prišlo na misel, vsak je lahko našel kaj dobrega. No, Slovenija mu ni delala težav, naši evropski poslanci so enotno podprli novega predsednika komisije in skupaj dosegli indeks lojalnosti sto, indeks lojalnosti novega komisarja bo najbrž enako visok, vlada pa je že prej podprla novega predsednika. Bo upošteval našo vdanost?
––––––
Dr. Jože Mencinger, ekonomist
