Tiskane izdaje
Zadnji teden junija je bila v glavnem mestu Mozambika tretja pregledna konferenca konvencije o prepovedi proizvodnje, prodaje in uporabe protipehotnih min, ki jo večina pozna kot otavsko konvencijo, po mestu, kjer je bila podpisana pred sedemnajstimi leti. To je mednarodni sporazum, ki se mu je pridružilo že več kot 160 držav in obravnava uporabo enega najzahrbtnejših klasičnih orožij, ki ubija in pohablja še dolgo po koncu oboroženih spopadov. Največkrat so žrtve ljudje, ki v njih niso imeli pomembne vloge. Pogosto so to celo otroci, ki jih igra in nepoznavanje okolice zaneseta na neočiščena minska polja.
Otavska konvencija je v osnovi del razorožitvenih prizadevanj v svetu, a je hkrati sodobnejša, saj razorožitveno problematiko obravnava tudi s humanitarnega in razvojnega vidika ter z vidika posameznika, ki ga je uporaba tega orožja neposredno ali posredno prizadela. Gotovo gre za enega najuspešnejših mednarodnih razorožitvenih instrumentov. V petnajstih letih je bilo namreč na svetu uničenih več milijonov protipehotnih min v vojaških skladiščih, očiščenih na tisoče kvadratnih kilometrov minskih polj, tako rekoč ustavljena legalna trgovina s tem orožjem in ne nazadnje zagotovljena pomoč žrtvam, ki so jih mine pohabile. Veliko prizadevanj je bilo vloženih za preprečevanje novih žrtev.
Izbor Maputa za kraj tretje pregledne konference otavske konvencije je več kot upravičen. Spopad Mozambika z minskimi polji je resnična zgodba o uspehu, saj je še pred petnajstimi leti ta država veljala za eno najbolj onesnaženih območij z minami na svetu. Njena dolga zgodovina konfliktov in skromni ekonomski potencial sta ji obetala zelo temno prihodnost. Kljub temu je Mozambiku uspelo z notranjo organizacijo, predvsem z vključevanjem prebivalstva na ogroženih območjih, ureditvijo odnosov s sosednjimi državami in ustrezno mednarodno pomočjo, skoraj v celoti odstraniti vsa minska polja. S tem si je Mozambik odprl vrata za ekonomski razvoj, ki mu bodo k sreči v pomoč pred kratkim odkrite velike količine zemeljskega plina, ki se jih na miniranem ozemlju ne bi dalo izkoriščati.
Nad konvencijo še vedno veliko črnih oblakov
Uspeh Mozambika in siceršnji rezultati uresničevanja otavske konvencije vzbujajo upanje, da je mogoče predvideti čas, ko bo to orožje, zanemarljivo majhnega vojaškega pomena, a zelo kruto do civilnega prebivalstva, dokončno izginilo iz arzenalov in minskih polj. Bolj optimistični so hoteli v sklepno deklaracijo zapisati, da naj bo ta cilj dosežen do leta 2025. Bilo bi veliko, če bi do takrat dosegli vsaj to, da novih žrtev protipehotnih min iz preteklih konfliktov ne bi bilo več.
Zaključni dokument konference v Maputu je akcijski načrt, ki v enaintridesetih točkah realistično navaja ukrepe za naslednje petletno obdobje. Gre za ukrepe, ki naj bi pripomogli, da bo prepoved uporabe protipehotnih min spoštovana po vsem svetu in v vseh okoliščinah, da bodo v resnici uničene zaloge tega orožja in očiščena minska polja ter da se bodo ti procesi izvajali transparentno in ob odprti mednarodni izmenjavi informacij, hkrati pa tudi zagotovljena pomoč žrtvam min pri njihovi ponovni vključitvi v družbeno in ekonomsko življenje njihovih okolij.
Nad uresničevanjem otavske konvencije pa je žal še vedno veliko črnih oblakov, ki ne dopuščajo prezgodnje razglasitve dokončnega uspeha. Čeprav je h konvenciji pristopila velika večina držav, med njimi pogrešamo največje in najvplivnejše države ter tudi nekatere manjše, regionalno pomembne, države. Ne nazadnje je tudi EU šele pred dvema letoma s pristopom Finske in Poljske postala v celoti vključena v otavsko konvencijo.
Zahteva za dosledno spoštovanje sprejetih dolžnosti
V Maputu je bila vsekakor spodbudna izjava predstavnika ZDA, v kateri je zagotovil, da njegova država ne bo več proizvajala protipehotnih min ali drugače obnavljala zalog, ko bo zadnjim potekel rok trajanja. Spodbudno, vendar to še ni zavezanost k mednarodnemu sporazumu. Vsekakor pa je več, kot so to pripravljene zagotoviti druge velike sile in države, ki tako orožje še vedno uporabljajo. Spodbudno je vsaj dejstvo, da tudi te natančno spremljajo dejavnost otavske konvencije in hočejo ustvariti vtis, da spoštujejo njen smisel, čeprav se, kot pravijo, iz varnostnih razlogov ne morejo odreči temu orožju.
V svetu, ki ga v zadnjem obdobju ogrožajo predvsem notranji konflikti in vse manj spopadi med državami, je še vedno pereče nerešeno vprašanje, kako zavezati neformalne oborožene skupine k spoštovanju prepovedi uporabe protipehotnih min. Iz prakse v bližnji in daljni okolici vemo, da se te skupine še najpogosteje poslužujejo tega orožja, in to – v nasprotju s poklicnimi oboroženimi silami – nenačrtno in brez kakršnekoli dokumentacije, ki bi omogočala lažje čiščenje minskih polj po končanem konfliktu. Nekaj uspeha ima pri tem organizacija ženevski poziv (Geneva Call), ki poskuša takim skupinam dopovedati, da bodo imele veliko več možnosti za doseganje svojih ciljev, če bodo izkazale sposobnost spoštovanja mednarodnih sporazumov in instrumentov. Za samo otavsko konvencijo vzpostavljanje stikov s takimi skupinami ostaja nepremagljiv problem zaradi nepripravljenosti držav, da bi jim s tem ponudile potrditev legitimnosti.
V delovanju otavske konvencije je verjetno preveč popustljivo urejeno zagotavljanje izvrševanja zavez. Vse preveč je zahtev za podaljševanje njihove izpolnitve, pojavljajo se redki primeri njihovega nespoštovanja, podpisnice pa nimajo na razpolago mehanizmov, s katerimi bi lahko vplivale na dosledno spoštovanje sprejetih dolžnosti. Vlogo mednarodnega pritiska na dosledno izvajanje konvencije še vedno izvajata predvsem Mednarodni rdeči križ (ICRC) in Mednarodna pobuda za prepoved min (ICBL), medtem ko se podpisnice konvencije, z redkimi izjemami, izogibajo neposrednim javnim pozivom posameznim državam, ki ohlapno ali prepočasi izpolnjujejo sprejete zaveze.
Poteze slovenske diplomacije
Za Slovenijo problematika protipehotnih min nikakor ni oddaljeno ali zgolj načelno vprašanje. Spopadi v naši neposredni soseščini so za seboj zapustili zelo veliko nenačrtno posejanih min. Skoraj ne mine teden, ko ne bi zahtevale novih žrtev. V marsikaterem okolju neočiščena minska polja onemogočajo normalen gospodarski razvoj, ki bi pomenil koristi za ožjo in širšo okolico. Nedavna povodenj je težave še povečala. Voda je premaknila poznana neočiščena minska polja, odkrila nova in iz podrtih hiš odplavila do zdaj skrite zaloge orožja, vključno z minami.
Med najuspešnejše poteze slovenske diplomacije zagotovo sodi ustanovitev fonda ITF, ki je med prvimi začel organizirati mednarodno zastavljeno kompleksno reševanje protipehotnih in drugih min v naši soseščini. Njegovo delovanje še zdaleč ni omejeno zgolj na zbiranje mednarodne finančne pomoči za fizično odstranjevanje protipehotnih in drugih min, ampak zadeva tudi pomoč žrtvam, obvarovanje prebivalstva pred nevarnostmi še neočiščenih predelov, skratka, ustvarjanje pogojev za vrnitev prebivalstva na ogroženih območjih v normalno življenje. Dodatek k imenu ITF – krepitev človekove varnosti – je v tem smislu vsekakor upravičen.
V dosedanjem razvoju se je ITF izkazal za zaupanja vredno organizacijo, ki je svojo kakovost dokazala tudi zunaj prvotnega območja delovanja v naši neposredni soseščini. ITF je zdaj navzoč pri reševanju problematike min na štirih celinah in sodi med najpomembnejše mednarodne organizacije, ki se ukvarjajo s problematiko protipehotnih min. Tako mesto mu že dolgo pripada tudi v okviru otavske konvencije.
Upati je, da sedanje nerazumno vzvratno gibanje slovenske diplomacije ne bo ogrozilo nadaljnje dejavnosti ITF. Slovenija je na žalost negostoljubna za mednarodne organizacije, zato bojazen, da bi se ITF med varčevalno vnemo utegnilo zgoditi nekaj podobnega kot regionalni izpostavi centra za Demokratični nadzor oboroženih sil v Ljubljani (DECAF), kjer smo zaradi domnevno nepravilno obračunanih plač ali dnevnic posameznikom pripravljeni zavreči celotno dejavnost te organizacije. Mimogrede povedano, v nasprotju z objavljenimi trditvami to še zdaleč ni le švicarska ustanova, ampak v njen proračun več kot polovico prispevajo druge, predvsem skandinavske države, ki njeno dejavnost visoko cenijo. Nikakor ne bi smeli pozabiti, da so bile oborožene sile nekdanje Jugoslavije pomemben dejavnik morije v naši neposredni soseščini pred slabimi dvajsetimi leti. Iz njenih skladišč je prišla tudi večina min, ki, skrite pod navidezno spokojnim zelenjem, še vedno prežijo na nove žrtve.
––––––
Matjaž Kovačič je veleposlanik v pokoju – član Svetovalnega odbora OZN za človekovo varnost
