Tiskane izdaje
V svojem prvem javnem nastopu po tem, ko je bil imenovan za britanskega zunanjega ministra, je Johnson glasovanje za odhod iz EU primerjal s francosko revolucijo. Med slovesnostjo ob dnevu padca Bastilje na francoskem veleposlaništvu je nato izzval precejšnje neodobravanje, ko je referendum razglasil za »pomemben upor ljudstva proti zatiralskemu birokratskemu zastarelemu režimu, katerega demokratični ugled je daleč od splošno veljavnega«.
Vendar pa je glasovanje za izstop iz EU – z obljubo o ponovni vzpostavitvi nekdanje Velike Britanije – prej protirevolucija kot revolucija. Boris in njegovi zagovorniki brexita imajo namreč več skupnega z Napoleonom, ki je državni udar v Francoski republiki izvedel zato, da bi lahko ustvaril novo monarhijo, kot pa z Dantonom ali Robespierrom.
Če že lahko kdo poudarja, da uresničuje napredne ideale iz leta 1789, je to EU. Njeni politiki in uradniki so ne dovolj jasno opredeljenemu trojstvu svobode, enakosti in bratstva dali stvarno obliko: 80.000 strani predpisov, v katerih so zajete pravice in pravila, in to vse od spalnic do tovarniških tal. In izvajanje teh predpisov je v celi vrsti držav – od Grčije in Španije do Estonije in Poljske – utrlo pot iz avtokracije v demokracijo.
Izvažanje kaosa
EU je izpeljala revolucijo v načinu skupnega življenja držav – z večjo uveljavitvijo pravic posameznikov, mednarodnega prava in medsebojnim povezovanjem. Njena preoblikovana moč izvira iz obljub potencialnih članov, »sosedske politike«, iz katere se na vse strani širijo evropske vrednote, pa tudi iz njene sposobnosti globalnega razvoja institucij in območnega povezovanja, ki je zagotovo vredno posnemanja.
Zdaj se zaradi protirevolucije klub EU zmanjšuje, namesto da bi se povečeval. Namesto da bi EU spreminjala podobo sveta, se zdaj boji svojih sosedov, ki izvažajo kaos, namesto da bi uvažali prave vrednote. Soodvisnost je znotraj Evrope povzročila spor, namesto da bi ga odpravila. In tako se je zdaj na evropsko idejo osredotočila politična opozicija na vsej celini.
Problem, ki glede današnje Evrope zbuja največjo zaskrbljenost, zagotovo ni odhod Združenega kraljestva, temveč krhkost in neenotnost preostalih 27 držav, v katerih se je skorajda povsem razblinilo notranje soglasje glede Evrope. Britanska kampanja za odhod iz EU je spodbujala splošno željo po ponovni vzpostavitvi nekdanje trdnosti, ne po uveljavljanju novih pravic. Vse države članice so žrtve gospodarske negotovosti, kulturnih pretresov in politične odtujitve, kar na veliko izkoriščajo nove politične sile, s tem ko referendume izrabljajo za to, da politiko sprevračajo v spopad med ljudstvom in koristoljubnimi elitami.
Zaradi poreferendumskih gospodarskih in političnih težav Britanije bodo preostale države članice zagotovo dobro razmislile, preden se bodo odločile za izvedbo referenduma o članstvu v EU. Da ne bo pomote: Evropa je že začela razpadati. Počasen zdrs v nezmožnost upravljanja je lahko prav tako poguben kot razpad.
Soodvisnost
Vsak nov izziv je EU – namesto da bi jo dodatno povezal – razdelil na še manjše skupine. Evro je med seboj ločil sever in jug; Ukrajina in begunska kriza sta ločili vzhod in zahod.
Zagovorniki enotne Evrope se morajo spopasti z viri nezadovoljstva in ponovno razmisliti o modelih, ki so se uporabljali za izražanje evropskega ideala. EU je temeljila na prepričanju, da bo soodvisnost samodejno ublažila spore. S povezovanjem evropskih proizvodnih sredstev – sprva z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo, nato pa s skupnim trgom in evrom – se je EU nadejala tega, da se bodo evropske države med seboj povezale tako tesno, da med njimi v nobenem primeru ne bi mogla izbruhniti vojna.
Res je, da je vojna v Evropi zdaj v glavnem bolj malo verjetna, glede na to, da je bilo tukaj ustvarjeno precejšnje bogastvo. Vendar pa nesporno prihaja do določenih povratnih udarcev proti soodvisnosti – zaradi evra, prostega pretoka ljudi ali terorizma.
Da bi rešili EU, morajo evropski voditelji poskrbeti, da bodo ljudje soodvisnost občutili kot varnost. To pomeni, da je treba določene gospodarske ugodnosti prostega pretoka prerazporediti tako, da jih bodo dobile skupnosti, ki sicer nosijo njegovo breme; okrepiti je treba nadzor na zunanjih mejah in vzpostaviti sodelovanje v boju proti terorizmu; zagotoviti je treba večjo prožnost pri povezovanju in preseljevanju znotraj evrskega območja ter ponovno uveljavitev zamisli, da najpomembnejše poslanstvo institucij EU ni krepitev njihove moči, temveč obramba evropskih nacionalnih držav.
Kriza, ki je nastala zaradi brexita, ponuja preostalim članicam EU priložnost, da se znova opredelijo za evropski projekt. Če jim bo to uspelo, se jim bo morda sčasoma želelo ponovno pridružiti tudi Združeno kraljestvo.
Recesija bi lahko pripeljala
Volivci, ki so podprli brexit, bi lahko ponovili tisto, kar je Marx rekel o Napoleonovi protirevoluciji: »Ves narod, ki misli, da si je z revolucijo dal zagona za pospešen razvoj, nenadoma odkrije, da je pahnjen nazaj v umrlo dobo.« Odkrije, da ni strmoglavil tiranije starega režima, temveč »koncesije, ki so bile s stoletnimi boji izsiljene od monarhije«.
Tukaj bi se lahko Johnsonov politični transvestizem izkazal za koristnega. Če bo Združeno kraljestvo zabredlo v globoko recesijo in bo težko izpolnilo obljube kampanje »Leave«, si bodo morda številni volivci želeli ostati na enotnem trgu ali celo v EU. Takšen preobrat bi bil nesprejemljiv za večji del tabora brexit, ki so mu sanje o suverenosti pomembnejše od grožnje gospodarskega zloma. Johnson pa ima v kulturnem smislu do Evrope sproščen odnos in občasno se je celo zdelo, da je po svoje razdvojen glede kampanje, ki jo je vodil.
Johnsonova sposobnost, da se zna spretno izviti iz svojih prejšnjih izjav, bi zagotovo navdihnila Houdinija. Če se bo EU uspelo preoblikovati in če se bodo gospodarske težave Združenega kraljestva poglobile, utegne vse tisto, kar se zdi zdaj neomajno – zlasti Johnsonov evroskepticizem – v hipu izpuhteti.
Mark Leonard
direktor Evropskega sveta za zunanje zadeve
------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
