Tiskane izdaje
Ker smo se zaradi grožnje (jedrske) vojne in ekološke katastrofe znašli pred možnostjo iztrebljanja človeške vrste, bo za to generacijo zelo pomembno zavedanje, da se bo hočeš nočeš morala začeti spraševati o stvareh, o katerih se danes še ne razpravlja nikjer. Smo res na stopnji razvoja, ko lahko zase, za našo družbo ali civilizacijo rečemo, da smo odrasli? Smo res zreli v odnosu do sebe, soljudi in okolja? Vse, o čemer poslušamo, so takšne in drugačne krize – ekonomska, politična, družbena, moralna, okoljska in energetska. Je to sploh lahko še razvoj, živeti krizo?
Kaj pa če krize povzroča družba rasti?
Temeljni problem je prepričanje samo, da se bo že našla rešitev za izhod iz krize oziroma, še bolje, našel naj bi jo trg sam. Očitno je, da trgi odločajo o naši prihodnosti. In edino, kar zanima trg, je rast, neskončna rast. Kaj pa če je ravno »družba rasti« ta, ki kopiči krize vseh vrst? V teoriji je ekonomska rast potrebna za poplačilo dolgov, za ustvarjanje novih delovnih mest, za zmanjševanje revščine in s tem družbene neenakosti. V praksi pa smo še vedno zadolženi, kvaliteta zaposlitev upada, stopnja naraščanja revščine je visoka, kot že dolgo ne. A pomembno je, da rastemo.
Zaradi krčenja in uničevanja habitata ter podnebnih sprememb smo priča masovnemu izumiranju živalskih in rastlinskih vrst ter najhitrejšemu zmanjševanju biotske raznovrstnosti v zgodovini človeštva. Ker ljudje tako zelo intenzivno vplivamo na svoj planet od leta 1950 – ko se pojavijo razpršeni radioaktivni delci, plastika, saje (iz elektrarn), beton –, živimo v novi geološki dobi, antropocenu. Globalno podnebje, okolje, socialna država in družbene vezi, ki so držale leta, so žrtvovane v imenu »Boga« rasti, ki pa nas ne naredi srečnejših. To je tudi provokativno sporočilo knjige Od-rast: slovar za novo obdobje (Degrowth: Vocabulary for a new era, 2014) avtorjev Giacoma D'Alisa, Federica Demariae, Giorgosa Kallisa, raziskovalcev na barcelonski univerzi (ICTA-UAB).
Dekolonizacija
Poleg omenjenih gibanj razmislek zahtevajo tudi mnoge teoretične, akademske šole, ki imajo enako ambicijo – prispevati k transformativni spremembi. Tudi te šole imajo cilj razmišljati, razpravljati alternativno, novo ekonomsko in družbeno ureditev. Eno takšnih družbenih gibanj, praks in teoretičnih šol predstavlja tudi koncept od-rasti (angl. degrowth).
Od-rast je perspektiva, argument in glasen poziv za naslavljanje medsebojno povezanih kriz pri njihovem sistemskem in institucionalnem središču. Gibanje za od-rast poskuša zgraditi mirne in demokratične poti k družbeni in okoljski pravičnosti, blaginji, smiselnemu in srečnemu življenju, emancipaciji ter avtonomiji. Pomeni predlog za radikalno spremembo, je projekt prostovoljnega družbenega zmanjševanja proizvodnje in potrošništva. Nova paradigma, ki je tudi ime novega političnega gibanja in načina razmišljanja. Nekateri se definiciji od-rasti tudi izogibajo, ko pravijo, da od-rast ni koncept ali teorija, ker ne gre za oblikovan sistem, ampak je razmišljanje v nastajanju.
Koncept od-rasti ni nastal v vakuumu, termin (decroissance) se je pojavil leta 1972 v Franciji, v knjigi Ekologija in svoboda zagovornika politične ekologije Andreja Gorza. Razprava in gibanje od-rasti sta se tedaj ukvarjala z omejitvami naravnih virov, kasneje sta se odzivala na druge aktualne polemike – od naftne krize, trajnostnega razvoja do kampanj proti oglaševanju v javnih prostorih pa za mesta brez avtomobilov ter skupnostno oskrbo z energijo. Angleški termin degrowth je bil uradno uporabljen na prvi mednarodni konferenci od-rasti v Parizu (2008) in je zaznamoval rojstvo mednarodne raziskovalne, znanstvene skupnosti. S slovenskim prevodom »od-rast« je bilo kar nekaj težav, saj je bilo bistveno, da termin ostane pomenljiv, a pozitiven in da preseže zanikanje (ne-rast) ter je hkrati zmožen opisati njegovo večdimenzionalnost, večplastnost.
Kako živeti bolje z manj?
Po propadu socialističnih in komunističnih projektov ob koncu 20. stoletja prevladuje v našem prostoru prepričanje, da ni alternative kapitalističnemu sistemu, osnovanemu na rasti. Od-rast presega to mišljenje z izgradnjo teorije in z njo povezane prakse.
Prvi in najbolj jasen ukrep je odprava uporabe BDP kot indikatorja vsestranskega napredka in razvoja. Če je BDP zavajajoč kazalnik, ga moramo kot takega prenehati uporabljati in namesto njega poiskati druge indikatorje razvoja ter družbene blaginje. Monetarna in fiskalna statistika nacionalnih računov se lahko zbirata in uporabljata, a ekonomska politika ne more biti izražena v smislu ciljev BDP. Alternativa bi lahko bil indeks srečnega planeta, ki so ga razvili pri fundaciji New Economics in temelji na izkušnji blagostanja, življenjske dobe in okoljskega odtisa.
Predlaganemu je skupno tudi, da se zavzema za brezpogojno podporo za neodvisnost (BPN), za vzpostavitev minimalnega dohodka za vse prebivalce in za omejitev najvišjih dohodkov. Tukaj ne gre samo za »univerzalni temeljni dohodek«, BPN ni izplačan le v nacionalni valuti, ampak tudi v pravicah do rabe naravnih virov, javnih storitev, dostopnosti do življenjskih dobrin in v lokalnih valutah, katerih last in upravljanje sta kolektivna. Po drugi strani pa najvišji dohodek za vsakogar – od dela in kapitala – ne bi smel biti več kot 30-kratnik BPN (do 18.000 evrov na mesec).
Zadolževanje vzdržuje naš ekonomski sistem, ki zahteva rast, da lahko povrnemo dolgove. Pregled dolga je zato bistvenega pomena, ne samo kot orodje nadzora oblasti ali za prestrukturiranje, ampak tudi za odpis dolga, kar bi okrepilo demokratično kulturo. Odpis dolgov ponovno vzpostavi pravičnost in nepristranskost. Že stare civilizacije Mezopotamije so poznale odpis dolga prebivalstvu – splošno amnestijo. Danes poznamo tudi prakso odpisa tako podjetjem – pri nas ustaljena praksa – kot tudi državam. Norveška je kot upnica (2006) priznala odgovornost za nelegitimno zadolževanje petih držav in se je odločila za enostranski odpis 62 milijonov evrov. Poznamo tudi primere, ko je država v vlogi dolžnika. Ekvador (2008) je po opravljeni reviziji javnega dolga za 900 milijonov dolarjev odkupil papirje v vrednosti 3,2 milijarde dolarjev in s tem veliko prihranil. Od-rast misli tudi na okolje, zato predlaga uvedbo zelene davčne reforme, vzpostavitev okoljskih omejitev in prenehanje subvencioniranja ter investiranja v onesnaževalce.
Skrajševanje delovnega časa
Prisiljeni smo delati, da sploh lahko preživimo, pomemben je le še gospodarski dobiček, in ne več družbena koristnost ter smisel dela. Za začetek bi bilo skrajšanje delovnega časa nujno, npr. na šest ur za nespremenjeno plačilo uvaja Švedska v javnem in zasebnem sektorju, o tem razmišlja tudi Avstrija. Pomembni so tudi podpora solidarnostni družbi, spodbujanje neprofitnega zadružnega gospodarskega sektorja ter v ta sistem vključene prehrambne mreže, mreže za osnovno zdravstveno varstvo, zadruge za stanovanja, posojila, poučevanje, umetnike ...
Pri nas že obstajajo konkretne dobre prakse od-rasti, pojavlja se tudi vse več skupin, pobud, ki delujejo v skladu s principi in mišljenjem od-rasti: poskusa tranzicijskega mesta Trbovlje in lokalne valute (zasavska lipa), zagovarjanje skupnostnih trajnostnih praks, različne zadruge (tudi stanovanjske), udejanjanje participativnih proračunov (Maribor in Ajdovščina), pobude za pregled dolga, iniciative za univerzalni temeljni dohodek, avtonomni (kolektivni) prostori, urbani vrtovi, izmenjevalnice izdelkov in pridelkov, knjižnica reči in semen, reciklarnice, popravljalnice, izdelovanje brezplačne »odprte« programske opreme ... Gre sicer za spodbuden trend za naslovljeno generacijo, vendar vse te rešitve prevečkrat ostajajo le na obrobju in se še ne uspejo prebiti v ospredje, v vsakdan in se razširiti. Zato je nujno, da začnemo razmišljati izven družbe rasti, se spraševati in razpravljati o našem dobrem počutju, udobju in o tem, kako živeti izven kriz oziroma brez njih ter pri tem vztrajati.
Skrajni čas je, da resnično odrastemo!
Ajda Pistotnik,
samostojna raziskovalka in del kolektiva EnaBanda
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
