Tiskane izdaje
Zaradi nesposobnosti državne uprave na ministrstvu za okolje in prostor (MOP) in neodgovornosti profesorjev Rižanski vodovod (RV), ki oskrbuje slovensko Istro z obalo, v poletnih mesecih iz izvira Rižane že 30 let ne dobi dovolj vode. V sušnem letu 2003 so morali iz sosednje Hrvaške in Kraškega vodovoda uvoziti več kot tri milijone kubičnih metrov vode, to je 35 odstotkov celotne porabe skoraj devet milijonov kubičnih metrov vode.
Direktor RV Zdravko Hočevar je ministrici Ireni Majcen pokazal presihajočo Rižano, v Primorskih novicah pa je povedal, da se zdaj ukvarjajo s projektom desalinizacije morske vode. Klimatologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj pa upravičeno meni: »Slovenija ni sušna dežela in zato ne vidim potrebe po razsoljevanju morske vode.«
Dobre sladke vode je dovolj
Rižana, Dragonja in Reka s kraško podtalnico imajo dovolj dobre vode za Rižanski, Kraški in Ilirskobistriški vodovod, za strateško dolgoročne, več kot stoletne potrebe 11 občin slovenske Istre na obali in zalednem krasu. Za načrtovano porabo RV (do leta 2062 13.943.646 m3), pa je v dveh akumulacijah na potokih Moli in Klivniku s 7 milijoni kubičnih metrov dovolj vode, da se lahko primanjkljaj Rižane v poletnih mesecih dopolni, tudi če bo v navedenih rekah zaradi podnebnih sprememb 33,5 odstotka
MOP in RV pa te rešitve vodovoda z Molo in Klivnikom ne morejo uporabiti zaradi nerazumnega predpisa MOP, po katerem »ekološko še sprejemljivi minimalni pretoki« v Reki ne smejo biti manjši od predpisanega ekološke sprejemljivega pretoka (qes) 1,388m3/s«, čeprav so naravni pretoki Reke lahko, kot je bilo izmerjeno leta 2003, tudi 162 dni v letu manjši od predpisanega pretoka. Pretoki na 20 km dolgem odseku, iz akumulacij za vodovod obogatene Reke do odvzema vodovoda na v. p. Cervenikov mlin, bodo večji pod odvzemom, v Škocjanskih jamah pa enaki naravnim.
»Vprašanje je, ali je šest doktorjev znanosti v resnici sprejelo optimalno rešitev.« Foto: Dragica Jaksetič
Neodgovornost in napačni načrti profesorjev
Direktor RV ni povedal, da so v letih 2003 in 2006 na RV in MOP s profesorji katedre za splošno hidrologijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo (FGG) doc. dr. A. Kryžanowskim, prof. dr. A. Brillyjem z asistenti in projektantom dr. U. Kranjcem IEI, skupaj šest doktorjev znanosti, za »optimalno« rešitev sprejeli, med sedmimi plačanimi projekti, že zaradi napačnega predpisa MOP za Qes, napačen in od vseh najdražji projekt z nepotrebno akumulacijo na potoku Suhorki z megalomansko 57 m visoko zemeljsko pregrado, ki stane po predračunu projektantov, skupaj z neizkoriščeno Molo in Klivnikom, 109 milijonov evrov ali petkrat več, kot stane 22 milijonov evrov vredna uporaba Mole in Klivnika.
Ta projekt Suhorke profesorjev in doktorjev znanosti ima naslednje temeljne napake:
MOP-a niso opozorili, da je predpis za pretok 1,388 m3/s napačen, kar bi kot doktorji znanosti morali, ampak so ga uporabili za kronski dokaz, da je izgradnja nove akumulacije na Suhorki potrebna, ker Mola in Klivnik nimata dovolj vode (za ta predpis). Hidrolog Suhorke, prof. dr. M. Brilly, pa trdi, da je »zaradi pod Unescom zaščitenih Škocjanskih jam poseganje v naravne pretoke, manjše od 800 l/s, z ekohidrološkega stališča nedopustno«, čeprav vodovod, kot že rečeno, naravnih nizkih pretokov v Škocjanskih jamah sploh ne bo spremenil.
Pravi paradoks projekta Suhorke pa je, da predpisanega pretoka na 20 km dolgem odseku Reke od Mole do nove akumulacije na Suhorki že fizično sploh ni mogoče doseči, saj se Suhorka nahaja na koncu tega odseka.
Enako napačna je trditev profesorjev znanstvenikov, da Reka na tem odseku izgublja vodo.
Pika na i teh napak pa je trditev inženirja projekta Suhorke Kryžanowkega: »Z upoštevanjem vseh izhodišč in omejitev rabe reka Reka (op. pisca: beri Mola in Klivnik) kot edini vodni vir niti bilančno in toliko bolj zaradi okoljevarstva ni ustrezna.« Akumulacija na Suhorki z megalomansko 57 m visoko zemeljsko pregrado, ki radikalno posega v krajino in biotop potoka Suhorke, pa je za te profesorje naravovarstveno in krajinsko optimalna rešitev?! Te napake profesorjev povedo, da ne obvladajo niti osnov zdravstvene hidrotehnike in integralnega in ekološko skladnega načrtovanja vodovodnih sistemov, da ne poznajo svetovnih izkušenj in prakse preskrbe s pitno vodo, kot je rešitev z Molo in Klivnikom, brez katerih bi ostali dve tretjini človeštva brez pitne vode. S takšnim neznanjem in napačnim projektom pa poučujejo študente!
So pa bili ali so na vrhovnih pozicijah hidrotehnične stroke, kot je redni prof. dr. Brilly bil ali je predstojnik hidrotehnične smeri na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, predstavnik Slovenije v Unescu, vodja univerzitetnega podiplomskega okoljskega študija, član državnega sveta za varstvo okolja, doc. dr. Kryžanowski pa predsednik Društva za visoke pregrade in predsednik Društva gradbenih inženirjev Slovenije itd.
Javno pa v Gradbenem vestniku, občinam na Obali in drugod lažno trdijo, da je predpis MOP za qes 1,388 m3/s, ki so ga sami uporabili za kronski dokaz, da je Suhorka optimalna rešitev, »zavajajoči konstrukt« tistega, ki jih je leta opozarjal, da je napačen!
Čeprav niso strokovnjaki zdravstvene hidrotehnike, so se za 3,6 milijona evrov lotili projekta Suhorke. Samo za inženirja za vodenje tega projekta, doc. dr. Kryžanowskega, je Geateh IMOS prejel pogodbo za 400.000 evrov. Letni honorarji posameznih profesorjev za pripravljenost, o katerih smo poimensko brali v časopisih, so prava malenkost.
Ker zaradi napačnih projektov, plačevanja drage vode iz Hrvaške in Kraškega vodovoda in negospodarnih investicij problem vode še vedno ni rešen, je škoda večja od 50 milijonov ali enkrat več, kot stane rešitev vodovoda z Molo in Klivnikom.
Dobre sladke vode je dovolj (na fotografiji izvir Krupe v Beli krajini). Foto: Igor Modic
Ko sta leta 2006 MOP in RV ta petkrat predragi načrt s Suhorko izbrala za »optimalno« rešitev vodovoda, so morali na zahtevo računskega sodišča pri tujih institutih – Institut für Wasserforschung GmbH, Dortmund in Zentrum für angewandte Forschung und Technologie an der Hochschule für Technik und Wirtschaft Dresden – naročiti ekspertizo, v kateri so izvedenci potrdili rešitev z Molo in Klivnkom, Suhorko pa ocenili za neprimerno.
Niti te ekspertize uglednih institutov z izkušnjami enake rešitve za preskrbo desetih milijonov prebivalcev Porurja iz akumulacij obogatene reke Ruhr, niso sprejeli. Naročili pa so dva nova, enako kot Suhorka napačna projekta v skupni vrednosti 100 milijonov evrov. Prvega leta 2008, pri istih profesorjih za različico Suhorke z akumulacijo Padež, za 50 milijonov evrov. Za drugega pa so, za vodo do leta 2042 s Projektom Nova Gorica, z ministrom MOP prof. dr. Žarničem in župani 11 občin 2011 podpisali pogodbo za projekt investicijske vrednosti 49 milijonov za oskrbo s pitno vodo Obale in Krasa iz črpališč na Krasu Klariči, Brestovica in Bistrica.
MOP, ki v državi upravlja vode, največje naravno bogastvo Slovenije, v nasprotju z Zakonom o vodah in z Uredbo o izvajanju javnih investicijah že 20 let trdi: »Noben v Republiki Sloveniji veljaven predpis ne nalaga upravnim organom, to je tudi tukajšnjemu ministrstvu, da opravljajo revizijo tehnične dokumentacije ali da zahtevajo, da se opravi revizija projektne dokumentacije, niti odgovornosti za ceno gradnje, ki se dovoljuje z odločbo.«
Nihče ne odgovarja
Dovolj je, da ste, kot minister prof. dr. Roko Žarnič na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, ki ni strokovnjak zdravstvene hidrotehnike, ali znani menedžer, koordinator tega projekta Gašpar Gašpar Mišič, pa že lahko odločate o 100-milijonskih projektih. Tudi nestrokovno in neetično ravnanje profesorjev hidrotehnične smeri FGG, v hiši vodnih znanosti, očitno nikogar ne zanima. Senat fakultete v podobnem primeru ni odločal po načelu strokovne meritornosti, ampak »samoupravno« – vsi znamo vse –, po večinskem mnenju članov senata, ki za to področje niso strokovnjaki, kar vse pomeni razpad meritornega odločanja, strokovne odgovornosti in etike.
Sam sem odločen nasprotnik privatizacije na monopolnem področju voda in vodne komunale. Brez kompetentnega strokovnega nadzora pa lahko od tekočega denarnega toka vodarin in državnega proračuna nevidno odteka več denarja kot v državah s privatizacijo na tem področju.
Dokler za vode, največje naravno bogastvo Slovenije, na vodilnih položajih v državni upravi in v javnih podjetjih, enako velja na hidrotehnični smeri FGG, profesorji ne bodo strokovnjaki zdravstvene hidrotehnike s pravimi referencami in odgovornostjo, se opisane razmere na tem monopolnem področju voda ne bodo spremenile. Riba smrdi pri glavi. Na potezi je država.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Prof. dr. Mitja Rismal, strokovnjak za zdravstveno hidrotehniko in reševanje ekoloških problemov s področja zaščite voda.
