Tiskane izdaje
Ob zmanjšanju števila vpisnih mest v visokošolske študijske programe v družboslovju, ki je bilo objavljeno v Delu v petek, 25. januarja 2013, nehote pomislim na prijeten oglas Fructala pred nekaj desetletji. Približno takole so nasmejani kuharji in kuharice prepevali v njej: »Lupimo, strgamo, ribamo, sekljamo, kuhano, pasirano na mizo vam damo.« Ministrstvo in vlada sta s potrditvijo razpisa za vpis v visokošolske študijske programe na vrhunec pripeljala skuhano, stlačeno, pregneteno visoko šolstvo. Sistematični in daleč od naivnega načrtovanja so koraki v zanimivem sosledju dosegli vrhunec v potrditvi razpisa za vpis v visokošolske študijske programe. Ker smo v Sloveniji postali »kuharsko« naravnani, očitno tako delamo tudi z visokim šolstvom.
Lupimo – Zujf
Leta 2012 se je »zgodil« Zujf – zakon o uravnoteženju javnih financ. Rebalans je prinesel zmanjšanje sredstev za visoko šolstvo in raziskovanje, poleg tega pa ukinil več praks, povezanih s pogodbami o zaposlitvi visokošolskih učiteljev, sodelavcev in raziskovalcev. Obvestila in dekreti so začeli regulirati delovanje javnih visokošolskih zavodov, hkrati pa smo veliko slišali o deregulaciji in trgu, ki naj bi končno že začel delovati, namesto da ga dušijo »birokratski« ukrepi. In rezultat? Deregulacija se je izkazala za novo, »zujfovsko regulacijo «, ki je zatrla motivacijo in podjetniško-tržno iniciativo javnih visokošolskih zavodov. Prav zanimivi, zujfovsko obarvani postopki, ki na primer nalagajo upravnim odborom univerz, da potrjujejo predloge novih zaposlitev ter tako regulirajo in nadzorujejo zaposlovanje, so se, normalno, sprevrgli v dajanje pooblastil za odločanje o kadrovskih zadevah rektorjem. Debirokratizacija je rodila novo birokratizacijo in še dodala inventivni moment – pooblastilo. Visokošolski zavodi pa so ostali – olupljeni sredstev, normalnih postopkov in seveda odločanja o temeljnih poslovnih aktivnostih.
Strgamo – manj sredstev, dvakrat
Da na visokošolskih zavodih, ki so sicer podhranjeni za svojo osnovno študijsko dejavnost – redni študij –, ne bi vendarle ostalo preveč sredstev, smo bili v imenu varčevanja še v proračunu za leto 2013 deležni zmanjšanja sredstev. Tako napovedujejo »samo« 5,5, morda 5,7 odstotka sredstev ali približno toliko manj kot lani. Treba je pač postrgati vse, kar se le da – materialne stroške, vse »dodatke« pri plačah, in če le ne bi bilo preveč boleče, tudi odpuščati. Pač z maso plač se je treba ukvarjati.
O tem, da je država v ustavo zapisala, da je treba visokemu šolstvu in raziskovanju zagotoviti stabilno financiranje in da se država s potrditvijo razpisov »zaveže«, da bo takšen obseg, izražen v številu razpisanih mest, po vnaprej znanih kriterijih tudi financirala, se pač ne razpravlja. Še bolj nedotakljivo je razpravljanje o financiranju zasebnega šolstva in zanimivih rezultatih razpisov.
Ribamo – novela
Sekljamo – število študentov
Zmanjšanje vpisnih mest za 20 odstotkov v družboslovju in humanistiki je najbolj »svež« ukrep, ki smo ga v visokem šolstvu deležni. Pač 20 odstotkov na »počez«. Vsi po vrsti, tako naj bi bilo – javni in zasebni zavodi. Prav zanimiv ukrep, saj naj bi se dijaki zato raje vpisovali v naravoslovne in tehnične programe, družboslovci in humanisti pa imajo vpisnih mest tako in tako preveč. Dvoje je tu posebno nevarno: a) ustvariti trenje med naravoslovci in družboslovci; pa dokazujmo zaposljivost, potrebe gospodarstva pa … in b) regulirati to, kar se ponosno imenuje izbira.
Zasebni zavodi s programi iz družboslovja naj bi pripomogli k ustvarjanju konkurence in izboljševanju kakovosti javnega šolstva … V vso to retoriko trga, konkurence, kakovosti pa poseže država, ki linearno vsem »družboslovnim in humanističnim fakultetam« zmanjša število vpisnih mest. Se da še kaj drugače in drugega storiti?
Pasiramo – beg kadrov
Rektor Univerze v Ljubljani je omenil odhod, če se prav spomnim, 300 raziskovalcev in učiteljev v enem letu, nekatere druge fakultete imajo prav tako velika, morda še večja zmanjšanja števila zaposlenih, ki odhajajo. Ob vseh patetičnih klicih o zaposlovanju mladih pa spet mladih … se res sprašujemo, o čem je govor v tem svetu? Saj so mladi odšli! Odšli so potencialno najperspektivnejši ljudje, stari od 30 do 45 let. Tisti, ki so se ravno dobro vpeljali v svet raziskovanja, prijavljanja projektov, v predavalnice. Odšli so v Ameriko, Avstralijo, v različne evropske države in zanje niso prestari, odšli so v gospodarstvo – in zanj niso prestari. Kaj samo snovalci politik razumejo »mladost« v visokem šolstvu kot starost pod 30 let, z doktoratom, opravljenim postdoktorskim študijem, nekajletnimi izkušnjami v predavalnici ter seveda z nosilstvi nacionalnih in mednarodnih projektov kot jedru visokega šolstva? Nad 30 let pa so kdo? Tisti nad 40 let? Nad 50 in nad 60 let? Ključna beseda pri kadrovskih vprašanjih v tem trenutku ni starost, ampak odhajanje. Zujf v javnem sektorju uravnava odhode, povezane s »starostjo«, noben zakon pa ne uravnava bega možganov produktivnih visokošolskih učiteljev, sodelavcev in raziskovalcev.
V visokem šolstvu so ljudje. So mladi in stari ljudje. Je dejavnost, kjer se modrost, ugled, mednarodna vpetost povežejo z mladostno zagnanostjo, iskrenjem, navdušenjem za delo in ustvarjanje. Zmanjševanje sredstev ruši to, kar je najtežje dobiti – to žlahtno »mešanico«, ki je pogon visokega šolstva, znanosti, ki je v pravem pomenu akademska skupnost, temelječa na medgeneracijskem sodelovanju.
Na mizo vam damo …
Kot v današnjih časih radi kuharsko pogledamo, imamo novo podobo jedi, ki se imenuje visoko šolstvo. Ustrezno termično obdelano, finančno olupljeno, kadrovsko stisnjeno, kar bo menda najbolje služilo razvojnemu potencialu naše države.
Anita Trnavčević, redna profesorica za menedžment v izobraževanju
