Tiskane izdaje
Za zeleno proračunsko in davčno reformo, to je strateški vladni projekt, je vlogo nosilca prevzelo ministrstvo za finance. Zdaj se še ne ve, ali je projekt v predalu ali na mizi in kdaj bo na dnevnem redu vsaj kot začetek določanja temeljnih premis o okoljskem profilu Slovenije. Stresnega testa o okolju sicer še nimamo, imamo pa kazalnike okolja v Sloveniji.
Zgodba o novih okoljskih davkih gospodarstva, kakor koli so jo ministrstva neusklajeno spisala do končne odločitve, je nanizala precej več vprašanj kot zgolj to, ali je upravičen umik oprostitve do okolja škodljivih subvencij zaradi polnjenja poračuna. In prav tako, ali je upravičen protest gospodarskih družb, kako na njihovo poslovanje in razvoj lahko vpliva sprememba uredbe o okoljski dajatvi za obremenjevanje okolja z emisijo CO2. »Zeleni« ukrep ministrstva za finance si zasluži natančnejši pogled pod povečevalnim steklom kljub podatku, kako nekatera podjetja služijo z emisijskimi kuponi. Trgovina s kuponi, ki je ne pozna le Slovenija, Bruselj pa miži in si zatiska ušesa pred glasnim dejstvom, namreč ni od včeraj.
Razvojni preboj
Ideja o novi okoljski obremenitvi je ogorčila gospodarstvo. Zaskrbela pa tiste, ki so v tej napovedi dobili novo potrditev o menedžerski improvizaciji vlade, saj hoče s parcialnimi potezami ustreči predvsem bruseljskim zahtevam o proračunskem (ne)ravnovesju. A sto dni vladanja je vendar sto dni upravljanja države. Ta naj na eni strani tehtnice, ker to mora, premišljeno tehta proračunsko luknjo, na drugi pa naj vendarle začne sestavljati odgovor, v katero smer namerava Slovenija. Od tega bo večinoma odvisno, ali bo začelo v ljudeh kliti zaupanje v prihodnost države na sončni strani Alp. Ne mislim samo na strukturne reforme, ampak predvsem na razvojno interpretacijo krize. Na razvoj Slovenije, ki ne more več spregledati nastajanja nove globalne geopolitične in gospodarske mreže, v kateri EU stavi preveč na eno karto. Prihajajo leta, pravzaprav so že tu, ko bo Slovenija morala dokazati več avtonomnosti na političnih in gospodarskih meridianih sveta.
In predvsem veliko več razvojne ambicioznosti, ki je ne morejo nadomestiti ne pozivi o pravni državi in ne o novi vrednostni paradigmi. Za smer razvoja gre. Tudi v primeru zelene proračunske in davčne reforme, kjer se je vlada zaletela z novimi okoljskimi obremenitvami, četudi jih je res napovedala že s koalicijsko pogodbo. Postopna ukinitev do okolja škodljivih subvencij naj bi ustvarila razmere za postopno znižanje obremenitev dela s socialnimi prispevki. Ali drugače – zeleni davki, zelena razvojna usmeritev bi manj obdavčevala delo in kapital, bolj pa tisto, kar škoduje okolju in uničuje naravne vire. Kako bo torej s prispevki za učinkovito rabo energije (URE) in obnovljive vire energije (OVE), s trošarinami za energente, z davki na izpuste CO2, z davki na motorna vozila, s prevozi na delo, s ceno koncesij za uporabo državnih gozdov ali drugih virov in drugimi davki za nespametno ravnanje v okolju ter potrošnjo naravnih virov, je laični odgovor že zdaj znan. Tudi podjetja ga ne morejo preslišati, četudi se ne sliši prijazno. Posebno to velja za subvencije v energetiki, transportu in kmetijstvu. Zelena proračunska in davčna reforma je potencialni razvojni izziv državi, ki si ne sme več dovoliti zgolj sprejemanja ukrepov na kratek rok. Kar se mora, se seveda mora. Fragmentarni uradniški prijemi pa so tehtnico tako nagnili zgolj na eno stran, da se skrb zaradi upravljavske in razvojne neinventivnosti vlade povečuje. Ne le zato, ker vstopamo v novo finančno perspektivo do leta 2020, čeprav bo tudi bolj zaprta bruseljska pipica še vedno lahko dostojen finančni podpornik za izvedbo nekaterih infrastrukturnih projektov. Pač pa bolj zato, ker Slovenija potrebuje nov razvojni preboj za stabilno gospodarsko rast in višjo dodano vrednost. Brez tega ne bo izhoda iz krize. Diagnoza bolnega položaja Slovenije že dolgo ni več neznanka. Urejenost finančnega sistema in solventnost finančnih institucij ne more biti edino zdravilo za bolezni države.
Nov razvojni preboj je lahko začetek konca psihoze krize. Začetek drugačne prihodnosti Slovenije. In naj se začne s prelomnim letom 2015, kakor je napovedal premier. Drugačno prihodnost pa bo dal razvojni preboj le s celovito in dolgoročno zeleno proračunsko in davčno reformo, ki bo upoštevala interese gospodarstva in okolja. Pa poglejmo, na primer, kaj kaže dosedanja večletna vladna praksa pri panogi, ki bi morala zares motivirati sprejemanje ukrepov z zeleno, trajnostno barvo.
Razprava o zakonodaji in razvoj reciklažne industrije
Vlada je namreč pred kratkim odločala, kako bo v prihodnosti Slovenija ravnala z odpadki. Na vladnem prepihu so bile spremembe zakonodaje o odpadkih, o embalaži in odpadni embalaži, o odlaganju na odlagališčih, o izrabljenih motornih vozilih, odpadnih baterijah in akumulatorjih ter o odpadni električni in elektronski opremi. Snop »odpadkarskih« tem, o katerih ni mogoče govoriti brez »razširjene odgovornosti« proizvajalcev in brez jasne zavesti, s kakšno politiko bo država lahko najučinkoviteje ohranjala naravne vire. Kajti že več let se stopnjuje uspešnost ločenega zbiranja odpadkov, z njo pa vrednost odpadkov, ki so materialni in energetski vir. Tudi Slovenija je sprejela koncept »družbe recikliranja« in deleži reciklaže v Sloveniji so evropsko primerljivi. Vse več je zglednih primerov prakse zaokroženega gospodarstva. To je legitimacija podjetij s trajnostno poslovno filozofijo. Zato ustvarjanje novih uredb o ravnanju z odpadki, upoštevaje znano hierarhijo, ne more več nastajati v zaprtih uradniških pisarnah. Uravnotežena poraba virov ni le na ramenih vladne politike, pač pa je tudi interes in odgovornost gospodarstva, stroke, civilnih iniciativ, predvsem seveda izvajalcev zakonodaje. Razprava o novi zakonodaji o odpadkih in o zasnovi novega modela ravnanja z njimi, kot ga narekuje praksa in vizija krožnega gospodarstva, je hkrati razprava o položaju in razvoju reciklažne industrije v Sloveniji. To je del tiste predelovalne industrije, ki v Sloveniji ne bi smela biti privesek, pač pa dominantna v načrtovanju razvoja države.
Reciklažna industrija v Sloveniji usiha. Zato politika na državni ravni ne more mimo vitalnega vprašanja, ali bodo nove zakonodajne usmeritve in rešitve spodbuda ali ovira za razvoj reciklažne panoge v Sloveniji. Analiza triletnega poslovanja 31 podjetij, ki se ukvarjajo z reciklažo, je dovolj prepričljiva, da lahko vznemiri gospodarskega ministra in ministrico za okolje. Finančni minister pa jima bo morda prisluhnil, saj bi prav pri izrabljenih motornih vozilih lahko takoj popravil škodo, ki jo je do zdaj državi povzročila zloglasna izjava o lokaciji. A naj govorijo podatki. Reciklažna panoga od leta 2010 do leta 2013, pri poslovnih prihodkih, odhodkih, številu zaposlenih, poslovnem izidu, EBITDA in čistem poslovnim izidu, kaže pogrezanje. Še posebno v zadnjih treh letih. Pri čistem poslovnem izidu je drastičen upad – od plus 11.893.274 evrov v letu 2011 na minus 1.221.702 evrov v letu 2013. Seveda so lahko vzroki za slabšanje položaja predelovalnih dejavnosti različni, ne zgolj zakonodajni. Sedanje napovedane spremembe okoljske regulacije pri odpadkih, ki so za reciklažno industrijo glavna surovina, so priložnost za dialog z gospodarstvom in z interesi skupin, ki jim ni vseeno, kakšna bo bližnja reforma ravnanja z odpadki. Ali bo nadaljevanje stare uradniške prakse ali pa bo začetek vzpostavljanja družbenega in političnega soglasja o trajnostnem razvoju države. Takšne Slovenije, ki gre zavestno na pot družbe recikliranja in ki si želi postaviti višje cilje pri ponovni uporabi in recikliranju odpadkov. S konkretnim, medresorsko usklajenim programom, bi lahko leta 2015 realizirali ločeno zbiranje za papir, kovine, plastiko in steklo ter končno z mize pospravili zaprašen problem z izrabljenimi motornimi vozili. Precejšen del reciklažne industrije bi lažje zadihal, a tudi okolje bi bilo hvaležno.
Socializacija odločitev
Vemo, da ekološki odtis Slovenije presega biološko zmogljivost. Najbrž je v državi že doseženo soglasje, da ne more samo trda roka trga upravljati javno politiko na državni ravni. Še posebno ko gre za naravne vire in okolje. Protistrup parcialnim pristopom in ukrepom, ki naj bi obljubljali napovedane zelene reforme, takšne in drugačne, pri odpadkih, pri uporabi gozdov, pri URE in OVE, pri spodbujanju zelenih tehnologij, je lahko konkretni New Deal trajnostnega razvoja Slovenije. Je pa res – če veš smer, znaš izbrati pot. Vemo za smer?
Zelena proračunska in davčna reforma, kot del celovitega pogleda na smer trajnostnega razvoja Slovenije, razpira vsaj še eno vprašanje. Mislim na demokratične procese, na socializacijo odločitev o zeleni usmeritvi države in o kontroli uresničevanja konkretnih programov. Državne odločitve so praviloma politično, strankarsko pristranske. Zato sedanja stopnja strankarske demokracije v državi zahteva prav pri zeleni reformi Slovenije nujno participacijo nestrankarskih državljanov – s sveti pri ministrstvih, s forumi, z dialogom, z novimi demokratičnimi procesi. Vlada naj premisli, kako, s katerimi oblikami in metodami bo posodobila procese kreacije odločitev, ki bodo lažje odpirala vrata soglasju v državi. Posebno o tistem, kar bo v prihodnosti najbolj določalo blaginjo ljudi, kakovost življenja in identiteto Slovenije.
––––––
Jože Volfand, glavni urednik Zelene Slovenije
