Tiskane izdaje
Z volilno zmago grške Sirize A. Ciprasa, ki se je obrnila proti neoliberalistični protireformaciji državnega kapitalizma, se v dnevnem tisku oglašajo avtorji, ki ali zagovarjajo neoliberalistično teoretično varianto reševanja finančnih kriz z vsiljenim varčevanjem, ali pa varčevanje odklanjajo s keynesijanskimi argumenti. To je s spodbujanjem družbenega povpraševanja – z gospodarsko rastjo rešujejo gospodarske krize.
Zagovorniki neoliberalistične paradigme utemeljujejo svoja stališča na temelju tihe nerealistične predpostavke, da je sedanja različica monopolnega kapitalizma z liberalizacijo in deregulacijo ter s privatizacijo in denacionalizacijo gospodarstva ustrezen in nenadomestljiv način reševanja vseh družbenoekonomskih problemov. S to apologijo sodobnega kapitalizma zagovorniki neoliberalizma spregledujejo in podcenjujejo kapitalistična nasprotja in protislovja, ki so vodila do sedanje reprize finančne in gospodarske krize – krize kapitalizma kot sistema. To se je reševalo v tridesetih letih prejšnjega stoletja s keynesijansko revolucijo, ki je z redistribucijo dohodkov – s socialnimi transferji blažila razredna protislovja kapitalizma.
S keynesijansko revolucijo se je, v nasprotju s sedanjo prevladujočo neoliberalistično neoklasično paradigmo, poudarjalo ekonomsko vlogo države in njeno javno – državno lastnino ter dualnost gospodarjenja v mešanih tržno-planskih gospodarskih sistemih. Z neoliberalistično protireformacijo keynesianizma, v zadnji tretjini prejšnjega stoletja, je prišlo do izničevanja njegovih socialno-ekonomskih pridobitev. Protireformacija keynesijanskega državnega kapitalizma je namreč kapitalizem vrnila v razmere monopolnega kapitalizma. In s tem v neoimperializem s kolonizacijo gospodarsko manj razvitih držav, kjer se z denarno-kreditnimi in kapitalskimi transakcijami osamosvojenega finančnega kapitala uresničuje globaliziran Marxov zakon kapitalistične akumulacije kapitala. To je, s kopičenjem kapitalistične lastnine in bogastva na enem polu – pri domačih in tujih finančnih oligarhijah, se povezujeta relativna beda in revščina na drugem polu – pri mezdnih delavcih. Zaradi tega ne preseneča, da sodobni protikapitalistični demonstranti nosijo transparente: 99 : 1 odstotku svetovne populacije!
Zaostrovanje krize
Posledice uveljavljanja neoliberalistično globaliziranega zakona kapitalistične akumulacije kapitala se kažejo in izražajo v:
a) centralizaciji in koncentraciji kapitala pri domačih in tujih finančnih oligarhih in zlorabi njihove moči – oblasti, ki s propadanjem družbenih vrednot vse bolj deformira, če ne celo izključuje demokracijo;
b) ukinjanju konkurence, ker se progresivno spreminja družbena delitev dela, ki jo koordinira tržni mehanizem, v tehnično delitev dela, ki jo koordinira planski mehanizem sodobnih transnacionalnih podjetij. S tem se tržne cene spreminjajo v transferne monopolne cene, ki jih transnacionalna podjetja vsiljujejo podizvajalcem tehnične delitve dela;
c) izogibanju plačevanja davščin in prispevkov v državah proizvajalkah blaga s prenašanjem sedežev podjetij v države z nižjimi davki – davčne oaze. S tem je opredeljena davčna konkurenca med državami v škodo gospodarsko manj razvitih držav;
d) poglabljanju razrednih razlik z omejevanjem potrošnje in strahu pred nezaposlenostjo;
e) uničevanju naravnega okolja, ki začenja ogrožati življenje na našem planetu.
Glede na vse te in druge družbeno neugodne in vse manj sprejemljive posledice sodobnega načina neoliberalističnega gospodarjenja, je treba ugotoviti, da se je zaostrila kriza kapitalizma kot sistema, ki se povezuje z Marxovim končnim vzrokom kapitalističnih gospodarskih kriz – s proletarskim statusom večine svetovnega prebivalstva (99 : 1 odstotek)!
Radikalna redistribucija
Za reševanje tako opredeljene sistemske krize kapitalizma s finančno in gospodarsko krizo kot njenima pojavnima oblikama, pa se ponuja predvsem potreba in zahteva po radikalni redistribuciji dohodkov in premoženja lastnikov finančnega kapitala – finančnih oligarhij, ki so z osamosvojenim finančnim kapitalom izgubile stik z realnim gospodarstvom – podjetništvom in njegovo družbenoekonomsko vlogo pri razvijanju in inoviranju gospodarstva. Z razvojem se je namreč zgodil prenos podjetniške funkcije od lastnikov kapitala na lastnike znanja – na človeški kapital. Zato se z razvojnimi procesi povezuje tudi sodobna fevdalizacija kapitalizma – njegovih finančnih oligarhij, ki so z izgubo podjetniške funkcije postale neproduktivne in s tem družbeno odvečne. To dejstvo pa upravičuje reševanje krize kapitalizma kot sistema z radikalno redistribucijo dohodkov in premoženja sodobnih finančnih oligarhij.
Radikalna redistribucija dohodkov in premoženja za finančne kapitaliste seveda ni sprejemljiva. Ne sprejemajo je tudi njihovi teoretični apologeti in z njimi povezanimi lobisti finančnih oligarhij. Ti zadolženim državam, še posebno gospodarsko manj razvitim, ponujajo le varčevanje kot način za premagovanje finančnih dolžniških kriz. Z vsiljenim varčevanjem se, zaradi zmanjševanja plačilno sposobnega povpraševanja večinske populacije, zaostrujejo in poglabljajo gospodarske krize. Te spodbujajo oponente varčevanja, ki zagovarjajo keynesijansko gospodarsko rast z monetarno in fiskalno ekspanzijo. Ta se, zaradi neoliberalistično podcenjene ekonomske vloge države in njene javne – državne lastnine ter načrtovanja na tej podlagi in s tem podcenjevanja strukturnih neravnovesij v gospodarstvu, povezuje z nevarnostjo naraščajoče inflacije ob stagnaciji gospodarstva – s stagflacijo.
Zaradi tega je alternativno parcialno in kratkoročno reševanje zgolj finančnih oziroma gospodarskih kriz družbeno dolgoročno neučinkovito. Saj se s takšnim reševanjem zagovornikov varčevanja oziroma gospodarske rasti ne začenja reševati kriza kapitalizma kot sistema, katerega pojavni obliki sta finančna in gospodarska kriza.
Bolj humane perspektive
Krizo kapitalizma kot sistema morajo torej reševati sodobni nosilci ekonomske politike z redistribucijo dohodkov in premoženja finančnih oligarhij. To je s poudarjeno ekonomsko vlogo države in njene plansko koordinirane javne lastnine na infrastrukturnih uporabno vrednostno motiviranih področjih gospodarjenja, ki presegajo in nadgrajujejo profitno motivirano zasebno gospodarjenje v mešanih tržno-planskih gospodarskih sistemih.
Takšno reševanje krize kapitalizma kot sistema, ki ga zahtevajo razvitejše produktivne sile dela, zahteva sintezo keynesianizma z marksizmom. To je povezavo družbeno povpraševalne strani (Marx, Keynes) z družbeno ponudbeno stranjo (Marx).
Za dolgoročnejše reševanje krize kapitalizma kot sistema se morajo končno usposobiti lobistično in strankarsko neodvisni nosilci ekonomske politike. In to na temelju prevrednotenih vrednot – enakosti, svobode in bratstva na lokalni in globalni ravni ter z uresničevanjem trajnostnega družbenoekonomskega razvoja, ki bo preprečeval sedanje zgolj kapitalistično profitno motivirane kvarne vplive na okolje. Šele s tako reformirano družbenoekonomsko ureditvijo se bodo odpirale bolj humane perspektive globalnega človeštva.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Viljem Merhar, zaslužni profesor Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani
