Tiskane izdaje
Spet sem se vrnil k dokumentom, da bi lahko znova začel iskati. Vedel sem, da sem nekaj spregledal. Še enkrat sem prebral več sporočil z nedavnega pariškega sestanka o Zahodnem Balkanu. Pa se izgubljeno ni skrivalo v njih, temveč v ločenem pogovoru, ki ga je imel gostitelj, francoski predsednik François Holland, s slovenskim predsednikom vlade Mirom Cerarjem. Govorila sta o Evropi po britanskem referendumu in mestu Slovenije v teh novih časih. In ne Hollandova izbira sogovornika, ne izrečena stališča, niti ne izbira mesta pogovora niso bili naključni.
Zato moram začeti nekaj tednov, skoraj dva meseca pred tem sestankom ter z eno od verjetno najvplivnejših žensk francoske politike, nekdanjo ministrico, zdaj predsednico nacionalne skupščine za zunanje zadeve, Élisabeth Guigou. V pariškem Le Mondu je sredi maja objavila avtorski tekst z predlogom, naj Francija in Nemčija, ne glede na izid britanskega referenduma, skupaj pripravita nov razmislek o prihodnosti Evropske unije. Bilo je očitno, da Guigoujeva predstavlja ključna državna stališča. Treba jih je povzeti, ne samo da bi razumeli pomen Cerarjevega pariškega sestanka, ampak tudi zato, da bi videli sosledje političnih stališč ter skupno mnenje francoskega in nemškega zunanjega ministra, Jean-Marca Ayraulta in Franka-Waltreja Steinmeierja, objavljeno po znanem rezultatu referenduma.
Predsednica odbora za zunanje zadeve je spet opredelila francosko-nemško zavezništvo, ki naj temelji na dveh vrstah moči, nemški gospodarski ter francoski diplomatski in vojaški, ob razumevanju o delitvi suverenosti in večji solidarnosti. Zavezništvo določi še natančneje, kot načrt dveh držav, ki je utemeljen na treh načelih – konkurenčnosti, varnosti ter povezovanju ljudi – skladno s tremi načeli EU, solidarnostjo, deljenjem suverenosti in skupnih vrednotah.
Zunanja ministra, Ayrault in Steinmeier, nato v svojem avtorskem tekstu zgolj nadaljujeta tezo, da ponuja Evropska unija edinstven in nepogrešljiv okvir za doseganje svobode, blaginje in varnosti, da njuni državi delita skupno usodo in skupne vrednote, ter temu dodata oceno, da se znotraj EU države članice razlikujejo po ambicijah, ko gre za projekt evropske integracije. Prepričana sta, da EU danes potrebujemo bolj kot kadarkoli pred tem, saj lahko zagotavlja ustrezne skupne odgovore na spreminjajoče se mednarodno okolje.
Za novo soglasje
Zato predlagata zavezo njunih držav k skupni viziji Evrope kot varnostni uniji, ki temelji na solidarnosti in medsebojni pomoči med državami pri skupni varnostni in obrambni politiki.
Nadalje, skupno evropsko azilno in migracijsko politiko kot odgovor na enostranske nacionalne odgovore na migracijske izzive, ki so evropski izzivi novega stoletja.
Tretji sklop predlogov zadeva dokončanje ekonomske in monetarne unije ob sočasni krepitvi gospodarske konvergence in socialne pravičnosti.
Teksta treh vplivnih evropskih politikov navajam zgolj kot potrditev, da februarski sestanek zunanjih ministrov Belgije, Francije, Nemčije, Italije, Luksemburga in Nizozemske, držav podpisnic izvirne evropske pogodbe ni bil naključen. Bil je, lahko ocenimo danes, začetek skoraj formalnega razmisleka o bolj zavezujočem povezovanju najbolj povezanega dela Evropske unije.
To je zdaj temeljno politično vprašanje tudi za Slovenijo. Ali smo sposobni doseči novo veliko soglasje o mestu naše države v povezanem evropskem jedru? Plebiscit leta 1990 ni bila samo odločitev o razdružitvi z Jugoslavijo, ampak tudi o članstvu v Evropski uniji. Referendum leta 2003 je bil zgolj potrditev plebiscitarne odločitve. Danes bomo potrebovali novo soglasje o mestu Slovenije v tesno povezanem evropskem jedru.
Po izstopu Velike Britanije, veliki gospodarski krizi in iskanju rešitve beguncev, obstajajo različni koncepti nadaljnjega razvoja Evropske unije. Pa vendar je tudi zaradi prihajajočih predsedniških volitev v Franciji, težav na Nizozemskem in tudi v Sloveniji povsem na novo porajajoči se evroskeptičnosti, bolj ali manj očitno, da bo treba najprej iskati rešitve v sedanjih pogodbah in šele nato v institucionalnih spremembah. To potrjujeta tudi navedena teksta, tako Goigoujeve kot Ayraulta in Steinmeierja, da se bo najrazvitejši del Evrope tesneje povezal.
Ključna os Pariz–Berlin
Za Slovenijo je politično in gospodarsko ključna os Pariz–Berlin. Morebitni razpad te centralne osi bi pomenil tudi mehak začetek razdruževanja Evropske unije v meje nacionalnih držav. In tudi takrat, v ne prav najboljših okoliščinah, bi se morali opredeliti, ali bomo tesneje sodelovali z Nemčijo in njej bližnjimi državami ali z državami višegrajske skupine ali katero drugo skupino držav, tudi balkanskih. Zato je tako pomembno, da soglasje dosežemo danes in sami, da nam jih ne bi pozneje določali drugi.
Zdaj se lahko vrnemo k vsebini pariškega sestanka predsednika slovenske vlade Cerarja in francoskega predsednika Hollanda. Srečanje ni bilo slučajno. Zdaj lahko dodam, da je to bil verjetno eden od najpomembnejših sestankov. Predvsem zaradi obeh sporočil. Prvega, pravzaprav bolj ocene, da je Slovenija kot članica evrskega območja in schengena sposobna slediti vrednotam držav ustanoviteljic Evropske unije. Da je torej kot država videna v najčvrstejšem jedru evropskih držav. Ter drugega sporočila, da je Slovenija hkrati v tej najtesneje povezani skupini evropskih držav tista, ki ima hkrati lahko mediatorsko vlogo tako s skupino višegrajskih držav, torej Češko, Slovaško, Madžarsko in Poljsko, kot z državami Zahodnega Balkana. To zadnje je za Hollanda še posebno pomembno.
Visoka cena brexita za Balkan
Države regije bodo plačale visoko ceno posledic izglasovanega britanskega referenduma. Polnopravno članstvo teh držav v Evropski uniji je spet umaknjeno z dnevnih redov odločitev. Prav posledice takšnega postopnega, časovnega oddaljevanja je prva ocenila nemška kanclerka Merklova. Pred skoraj natančno dvema letoma se je, skoraj presenetljivo, udeležila srečanja predsednikov držav in predsednikov vlad držav regije v Dubrovniku. Nobena novost ni bilo njeno takratno ponovno zagotovilo, da imajo vse omenjene države evropsko perspektivo. Ključna novost je bila drugje. V njeni oceni, da državljani in državljanke držav v regiji ne morejo živeti samo od političnih obljub, da potrebujejo predvsem konkretne gospodarske projekte. Takrat je napovedala, da bo EU vložila v velike infrastrukturne regijske projekte malo manj kot 12 milijard evrov. Hkrati je pozvala vodje posameznih držav, naj sami ali, še bolje, skupaj pripravijo predloge, načrte in projekte.
To je bil začetek berlinskega procesa, novega gospodarskega in razvojnega zagona regije, balkanskega »new deala«. Dobra dva meseca pozneje je sledil sestanek v Berlinu. Šefi vlad so predstavljali načrte posameznih in skupnih investicij. To je bil čas optimizma in medsebojnega sodelovanja. Nato je, predvsem zaradi begunske krize, na katero Evropa ni našla odgovorov, bolj ali manj vse zastalo.
Mediatorska vloga Slovenije
Francoski predsednik želi dati berlinskemu procesu nov zagon. Tudi kot nekakšnemu razvojnemu nadomestilu, namenjenemu blažitvi posledic časovne nedoločljivosti polnopravnega članstva držav regije. Hollandova ocena, da ima v berlinskem procesu, evropske razvojne in investicijske pomoči državam Zahodnega Balkana, Slovenija svojo mediatorsko vlogo, je možnost, ki bi jo bilo treba izkoristiti.
Cerarjev pariški sestanek je bil pomemben. Predvsem zaradi sporočila o mestu Slovenije med najbolj povezanimi evropskimi državami. Posvet s predsedniki parlamentarnih strank, ki ga je pred dnevi sklical predsednik Borut Pahor, predvsem pa soglasje udeležencev, je prvi korak k pritrditvi tej za državo tako usodni odločitvi.
Borut Šuklje,
mednarodni svetovalec,
Agencija za strateške študije
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
