S človeško in umetno inteligenco nad nestrpnost
Z razprtijami odločevalcev pri reševanju zdravstvenega sistema se v splošni javnosti opazno povečuje jeza, s katero se povečuje tudi neprimeren odnos do zdravstvenega osebja. Znani starogrški filozof je nekoč dejal, da sicer z jezo ni nič narobe, narobe je to, da se ne ujezimo na pravega. Na to misel starodavnega modreca, ki je lep primer umetnosti pripovedovanja življenjskih naukov ali etike narativa, sem se spomnil, ko sem bil pred kratkim prisiljen poiskati pomoč zdravstvenega osebja.
V primerjavi s tem, kar preživljajo težki bolniki, so bili moji razlogi za medicinsko pomoč zanemarljivi, a človeška narava je takšna, da je lastna bolečina vedno najhujša. Upanje, da bo kmalu minila, je toliko večje, ko vidiš, kako si zdravstveno osebje ob strokovnem pregledu in načinu zdravljenja z vso etiko skrbi in človečnosti prizadeva, da potrpežljivo prenaša in blaži pacientovo stisko zaradi bolezni in nemoči. Ta pozitivna izkušnja me je postavila pred vprašanje, kaj se bo zgodilo, če bomo z razprtijami, nestrpnostjo in nasiljem do zdravstvenega osebja namesto reševanja perečih problemov pokopali, kar je v slovenskem javnem zdravstvu še dobrega. In tega ni malo.
Da v slovenskem zdravstvu ni malo odličnih strokovnjakov in dobrih ljudi, ki ob preverjeni medicinski doktrini z empatijo gledajo na paciente, sem pred kratkim imel prav tako pozitivno izkušnjo s sodelovanjem na izobraževalnem dogodku v organizaciji Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. Z vso zavzetostjo organizatorjev, udeleženk in udeležencev sem bil z raziskovanjem in predstavitvijo teme Uporabna etika in integriteta v praksi zdravstvene in babiške nege prav prijetno presenečen nad tem, da so študije o uporabnosti teorij etike in prizadevanja za integriteto v praksi našega zdravstva že od zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja povsem primerljive s sodobnimi dognanji in avtorskimi deli o biomedicinski etiki, etiki skrbi in uporabni etiki v svetovnem merilu.
Kaj se bo zgodilo, če bomo z razprtijami, nestrpnostjo in nasiljem do zdravstvenega osebja namesto reševanja perečih problemov pokopali, kar je v slovenskem javnem zdravstvu še dobrega?
Z vsem navedenim me zgornje vprašanje o usodi našega javnega zdravstva ni pustilo pri miru. Med iskanjem informacij o izkušnjah drugih, sem na spletni strani Dela z zanimanjem prebral še članek Dobil sem novega prijatelja chatgpt, v katerem avtor dr. Saša Prešern ugotavlja, da je edini, ki ogroža obstoj človeštva, človek, ne tehnologija. Tako sem prišel na idejo, da vprašanje o usodi javnega zdravstva postavim istemu prijatelju. Temu velikemu jezikovnemu modelu z umetno inteligenco sem najprej predstavil svoj pogled na splošno stanje, da je v Sloveniji in svetu vse več razočaranih ljudi nad zdravstvenimi sistemi. Zaradi tega je tudi vse več kritik, nestrpnosti in celo fizičnih napadov na zdravstveno osebje. Nadaljeval sem z željo, da bi svoje skromne, a vendarle pozitivne izkušnje delil s širšo javnostjo in tako morda vsaj malo pripomogel k ničelni toleranci do kakršnega koli, psihičnega ali fizičnega nasilja v zdravstvu, tako do pacientov kot do medicinskega osebja, in na splošno.
Z navdušenjem, o katerem smo prepričani, da ga premoremo le ljudje, mi je zdaj tudi moj novi prijatelj chatgpt sporočil: »Odlično, da želite deliti pozitivno izkušnjo z zdravstvenim osebjem!« V prirejenem besedilu je nadaljeval, da pozitivne življenjske zgodbe z etiko narativa vedno lahko pomagajo pri spopadanju s problemom vse večje nestrpnosti, s katerim se čedalje bolj sooča tudi zdravstveni sektor. Pri tem je posebej poudaril potrebo po razumevanju širšega družbenega okvira (konteksta) zato, da sebi in tistim, ki so jim naše zgodbe namenjene, čim bolj verodostojno pojasnimo, zakaj je pripovedovanje pozitivnih zgodb danes tako pomembno na vseh področjih. V času, ko se zdravstveni sistemi zaradi nakopičenih problemov neizogibno morajo spreminjati že zaradi potrebe po trajnostnem razvoju in povečanju odpornosti na naravne nesreče, nove bolezni in človeško norost z ogrožanjem lastnega obstoja in preživetja, pri čemer je nezadovoljstvo s starim sistemom na neki način razumljivo, je pomembno, da smo ob problemih osredotočeni na pozitivne izkušnje z zdravstvenim osebjem.
S pripovedovanjem zgodb in etiko narativa seveda gre skupaj transparentnost in spoštovanje tujega avtorskega dela. Tudi na tem področju je kar nekaj življenjskih zgodb, v katerih na žalost prevladujejo slabe izkušnje s krajami tujih avtorskih del. Bojazen, da bo tega intelektualnega žeparjenja z novimi tehnologijami še več, me je pripravila do naslednjega vprašanja novemu prijatelju glede njegovega avtorskega dela v tem članku. Kot da bi odgovoril zaslužni profesor, ki je s svojim pedagoškim delom in zgledom akademske etike še danes priljubljen pri študentih, mi je chatgpt prizanesljivo dejal: »Če ste v svojem članku pripravljeni priznati, da ste sodelovali s chatgpt, lahko to predstavite kot način, kako ste se odločili, da boste svojo zgodbo predstavili na bolj učinkovit in prepričljiv način«.
Najprej sem pomislil, kdo je danes pri vsej človeški inteligenci sploh še pripravljen kaj priznati, ne da bi najprej pomislil na lastno korist. Medtem je chatgpt nadaljeval z nasveti, kako naj članek postavim v okvir etike narativa. Prvič, je v sporočilu zapisal, se je treba z zgodbo osredotočiti na izkušnje in občutke. Zgodba mora biti iskrena in osebna. Drugič, treba je biti pozoren, kako bodo naše besede vplivale na druge. Pisec oziroma pripovedovalec zgodb naj ne povzroča dodatnih problemov, temveč naj se osredotoči na rešitve in izboljšave. Z uvodnimi besedami starogrškega modreca, če se že jezimo, se jezimo na pravega.
Prepričan sem, da moja izkušnja, podprta s soavtorstvom chatgpt, ni edina, ko etika narativa obenem svari pred razprtijami, nestrpnostjo in spodbujanjem sovraštva. Zato bi se morali ob vseh razlogih za skrb nad usodo našega javnega zdravstva bolje zavedati, da je nestrpnost, psihično in fizično nasilje do medicinskega osebja voda na mlin vsem tistim, ki jim tako preusmerjanje pozornosti od pravih vzrokov koristi pri razgradnji javnega, na človeka osredotočenega in pravičnega zdravstva.
Končujem s priporočilom novega prijatelja glede transparentnosti in poštenosti do bralcev: »Članek sem pripravil s pomočjo chatgpt, velikega jezikovnega modela, ki mi je nudil nasvete pri strukturi članka in oblikovanju vsebine.«
***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
