Tiskane izdaje
Ob strani puščam vprašanje, ali bo treba za financiranje sanacije bank poiskati sredstva na finančnih trgih ali se obrniti po pomoč na ustrezen evropski sklad in Mednarodni denarni sklad.
Izraz pomoč je seveda tu pretiran, saj jim bo treba denar vrniti oziroma prej ali slej plačati sanacijo bančnega sistema. Ljudi in druge, ki naj prevzamejo to breme, pa zanima predvsem troje. Kakšna so zagotovila, da se to ne ponovi?
Drugo, kako bodo kaznovani glavni povzročitelji bančne krize? Pri tem je veliko nezadovoljstva, ker se osumljenim dovolijo najrazličnejša izmikanja, očitna zavlačevanja, odvetniški triki; terjajo, da se sodni postopki vodijo racionalno, kot je to običaj drugje (npr. v Avstriji).
Tretje, kaj je možno izterjati iz zasebnega premoženja dolžnikov bank, da vsaj nekoliko poravnajo škodo, ki so jo povzročili in jo bodo nosili drugi? Poleg tega so velik problem za izhod iz krize prezadolžena podjetja (smo v vrhu evrske skupine).
Finančno prestrukturiranje dolgov podjetij je povezano z bančno sanacijo slabih kreditov, a poleg tega gre za še dodatne zahteve do države, predvsem na račun drugih davkoplačevalcev (glej avgustovski program »Kisik za gospodarstvo«).
Če naredim majhno stranpot v tujino glede ukrepanja proti povzročiteljem krize. Na zahodu odmeva dogovor med banko velikanko JP Morgan in ameriškim pravosodnim ministrstvom, po katerem bo prva morala državi plačati 13 milijard dolarjev (največ v zgodovini ZDA); banka je sprejela krivdo kot začetnica hipotekarne krize leta 2006. Podoben škandal je izbruhnil zaradi manipulacije devetih zahodnih bank s temeljno obrestno mero libor – in zdaj je tu sodna zahteva oškodovanih ustanov za povračilo škode.
Banke naj same poskrbijo
Kakšen bo izkupiček, bomo videli.
Toda glede prenosa slabih terjatev se zavzemam za to, da banke same poskrbijo za vračilo dela slabih terjatev (gre za manj slabe terjatve kategorije C) tako, da postavijo svoje prokuriste/finančnike v prezadolžena podjetja in pripravijo program razdolževanja, Takšna praksa o partnerstvu med banko in dolžnikom ni nova in se je pokazala kot dobra. Vse tri banke imajo usposobljene strokovnjake za to, BS pa dovolj inšpektorjev za nadzor.
Trojka je dejansko tu, maja je vladi poslala devet priporočil, pri katerih bo vztrajala. Njeni strokovnjaki to spremljajo in zbirajo številne podatke, kmalu naj bi bili znani tudi rezultati stresnih testov. Iz vodstva omenjene Družbe za upravljanje je prišel podatek, da naj bi iz treh bank prevzela približno 1,5 milijarde evrov slabih naložb, že zdaj je očitno, da bo znesek veliko višji in da bo potreben še znaten znesek za dokapitalizacijo bank (ameriška bonitetna hiša Fitch je za celoten bančni sektor ocenila višino kapitalske injekcije na 4,6 milijarde evrov).
Oba podatka sta okvirna. Če bodo za to potrebni finančni viri trojke, bo treba sprejeti njihove pogoje. Pogoji so naravnani na ukrepe, da jim bo Slovenija vrnila posojena sredstva. Nanašajo se na nadaljnje omejevanje plač v javnem sektorju, na novo znižanje pokojnin, krčenje javnih zdravstvenih storitev, reformo trga dela idr.
Toda v domači javnosti so velika pričakovanja, da bo trojka pri nas naredila red. Ljudje so predvsem zelo razočarani nad slabim upravljanjem podjetij. Vendar so ta pričakovanja nerealna.
Zahteve, pogoji trojke so rezi v javno porabo in poleg nepremičninskega davka, če to ne bo dovolj, še morebitna nova obdavčitev (v sosednji Hrvaški, katere letni primanjkljaj je prav tako previsok za EU, že napovedujejo novo zvišanje DDV; ta je pri njih že zdaj višji kot pri nas). Toda tako kot v Grčiji in na Irskem se tudi pri nas ne bodo lotili ugotavljanja, kam vse v tujino je odtekel denar in kako ga vrniti, ali preganjanja korupcije. Njihov recept za takšne in podobne težave – kot so že najavili – je privatizacija.
Mi in druge tranzicijske države pa imamo veliko gospodarskih težav prav iz njihovega nenehnega, pretiranega zagovarjanja privatizacije in nepregledne lastninske pretvorbe, ki je nastala. Svoj delež pri tem imajo (poslušne) domače politične stranke in neoliberalni ekonomski teoretiki, ki so nenehno terjali privatizacijo državnih firm, ki je po njihovem mnenju porok učinkovitega gospodarjenja.
Zdaj je jasno, da so privatna podjetja prav tako prezadolžena, da uničenje marsikatere firme izvira iz privatnih interesov ter da se tudi RKC ni izognila slabemu upravljanju cerkvenega premoženja. Vendar trojka tega noče uvideti in ponavlja staro doktrino.
Če skrajšam, ni mogoče mimo dejstva, da ima v pogajanjih trojka svoje interese, Slovenija pa svoje. Primer, Grčija je v dveh fazah prejela 215 milijard evrov iz EU in Mednarodnega denarnega sklada, toda njena sedanja zadolženosti je še vedno nadvse visoka, to je letni bruto domači proizvod plus tri četrtine.
Rezultati in čiste roke
Škoda, da domači »aktivisti trojke« in tujega finančnega kapitala ne prisluhnejo ljudem pri nas. Po zadnji anketi Dela se skoraj dve tretjini anketiranih zaveda, da so reforme potrebne, vendar se zavzema za njihovo postopnost, in ne za radikalnost. Večina je za razumnost ukrepanja.
Ljudje vedo, da gre za večletno zgrešeno gospodarsko politiko deindustrializacije in da se stvari še poslabšujejo. Ne gre spregledati, da so se sami že lotili nadlog, ki jih prizadevajo. Kot bi rekel znani ekonomist P. Samuelson, na delu so že samozdravilne sile tržnega gospodarstva. Vendar neogibno je tudi ukrepanje na vrhu. Sam se zavzemam za ureditev upravljanja v državnih podjetjih, in to ne glede na kakršenkoli pritisk iz Bruslja ali domačih zainteresiranih lobijev za prodajo podjetij tujcem.
Telekom, denimo, ima nesporno perspektivno dejavnost, a njegova prodaja v sedanjem času bi okvirno prinesla le denar za plačilo enoletnih obresti na tuji dolg.
Predlog: izvršna oblast naj ustanovi gospodarski svet, sestavljen izključno iz sedanjih in nekdanjih vodilnih ljudi v gospodarstvu (lahko tudi iz tujine), ki imajo nesporne rezultate in čiste roke – in brez teoretikov.
Svet bi imel pooblastilo, da od uprav državnih podjetij pridobi potrebne bilance in programe, prav tako da naroči revizijo (tudi strokovno podporo računskega sodišča in še nekaterih institucij).
Na tej podlagi naj nato javno objavi svojo oceno, ali je vodstvo dobro, slabo ali nezadostno opravilo svojo nalogo, in predlaga ukrepanje. Vem, da se pri nas za vsak predlog najprej reče – to pa ne. Vendar je boljše upravljanje državnih podjetij naša skupna prednostna naloga. Tak svet bi lahko vodil Jože Colarič, Krka.
Tudi s tem se izpostavljam kritikam, kaj imam za bregom. Sam pa bi si samo želel, da bi tak človek, z dokazanimi rezultati doma in v tujini sprejel to nalogo poleg svojega že sicer zahtevnega dela.
***
Vlado Klemenčič je ekonomist, nekdanji predsednik uprave SIB Banke in publicist.
