Tiskane izdaje
Brez večjih vlaganj v razvoj slovenskih žag in trgovine z rezanim lesom v prihodnjih treh letih bo ta člen v gozdnolesni verigi, to je primarna predelava lesa, propadel. Gozdnolesna veriga se začne v gozdu – pri njegovem lastniku, izvajalcih sečnje in prevoza hlodovine iz gozda. Drugi člen so žagarji, ki se ukvarjajo s primarno predelavo lesa, in trgovci z rezanim lesom. Žagarji in trgovci z rezanim lesom so po opremljenosti in finančni stabilnosti najšibkejši člen gozdnolesne verige. Za njimi v verigi so predelovalna podjetja, ki iz lesa delajo okna in vrata, montažne hiše, pohištvo, plošče za gradnjo …, sledi okoli 500 mizarjev, kolikor jih imamo v Sloveniji, in kupci v tujini. Vlaganja so zato nujna.
Zakaj je zastal razvoj v Sloveniji? Žage iz tujine so ponujale boljšo ceno za hlodovino, slovenskim žagarjem pa se je zmanjševal obseg dela, s tem pa tudi denarja za razvoj. Da se to ne bi nadaljevalo, je bilo maja lani ustanovljeno slovensko lesno združenje Sloles, ki pokriva dve tretjini primarne predelave lesa.
Razpršeni,
A smo vztrajali in si pridobili status relevantnega subjekta v pogajanjih z državo in pri uresničevanju strategije gospodarjenja s slovenskim lesom.
Kaj pridobi slovenska lesna industrija z združenjem Sloles? Članom predvsem pomagamo na področjih, kjer je nemogoče pričakovati, da se bodo lesarji znašli sami.
Slovenski lesarji potrebujejo dolgoročne partnerske pogodbe z dobavitelji hlodovine, zato jim pomagamo z mednarodnimi pogodbami. Svojim članom pomagamo pri pripravi razpisov za investicije v infrastrukturo (analiza stanja in potreb). Povprečen slovenski lesar nima ustreznega znanja in časa za pridobivanje evropskih razvojnih sredstev in iz slovenskih skladov (nepovratna sredstva, ugodni krediti).
Nerealno bi bilo pričakovati – pa to ne velja samo za lesarje – da znajo vsi podjetniki pripraviti ustrezno dokumentacijo za različne vrste razpisov za dodeljevanje povratnih sredstev za razvoj dejavnosti ali za pospeševanje prodaje in vključevanje v globalne verige. Lesna industrija ni imuna za razvoj informacijske tehnologije. Zato za slovenske potrebe razvijamo IT-platformo na področju gozdnolesne verige s ciljem zagotavljanja zadostnih količin kakovostnega lesa (vhodna surovina – hlodi) po optimalni ceni. Preveč naših lesarjev nima optimiziranih poslovnih procesov, zato z uporabo sodobne informacijske tehnologije (optimizacija dobav hlodovine in transporta izdelkov – obratna logistika; optimizacija notranjih poslovnih procesov v podjetjih od naročanja do prodaje končnih izdelkov) vsem pomagamo prav tam, kjer ni ustreznega znanja.
Vzor so Avstrijci
Če bi žagarji in trgovci imeli zajamčeno dobavo lesa za pet ali deset let, bi se lažje dogovarjali s kupci pa tudi banke bi jim priznale večjo posojilno sposobnost. Za les ni težko dobiti kupca, težko pa ga je obdržati, če nimaš zanesljive dobave surovine. Slovenija je, ko gre za les in lesno industrijo, v razvojnem zaostanku, ki ga je treba premagati. Način, kako to doseči, pa je le eden – poenotenje in združitev, ko gre za osnovna prej opisana vprašanja. Zato je združenje žagarjev in trgovcev z rezanim lesom Sloles pravi korak. Podpreti bi ga morali stroka in politika. Ne zato, ker je predvolilni čas, ki se bo vlekel globoko v prihodnje leto, ampak zato, ker gre za naš, slovenski les.
Ko je čas za analizo, je čas, da si postavimo tri vprašanja in jih dojemamo kot cilje.
Prvič: analiza zdajšnjih razmer v primarni lesni predelavi mora dati odgovore na to, koliko hlodovine žage razrežejo, koliko rezanega lesa trgovska podjetja odkupijo in prodajo ter koliko eni in drugi zaposlujejo.
Drugič: potrebna je ocena, kako bi se žage in trgovci z rezanim lesom, če bi imeli denar za razvoj, lahko v prihodnjih letih razvili in koliko več lesa iz slovenskih gozdov bi predelali.
Tretjič: Sloles mora postati prepoznavna blagovna znamka v trgovini z lesom. Vzor so nam sosedi Avstrijci. Tam njihove žage in trgovci sami tržijo les, a pod skupno znamko Proholz, ki zagotavlja zanesljive dobave, sledljivost in kakovost.
Res je, da se na les spoznamo vsi, v resnici pa odločevalci (beri politiki) nimajo prave slike in opornih točk, ko gre za slovenski les. V združenju jim že pomagamo in jim še bomo z analizo trenutnega stanja in razvojnega potenciala primarne predelave lesa. Politikom bomo pojasnili, da če država podpira gozdnolesno verigo, naj podpre tudi lesarje, da bodo več surovine – domačega lesa – predelali v Sloveniji in se pri razvoju približali evropskim tekmecem. Na podlagi ocene bo združenje Sloles gospodarskemu, kmetijskemu in finančnemu ministrstvu nakazalo smernice, kako bi optimizirali izvoz slovenske hlodovine, bolje opremili žage in povečali zaposlenost.
Koliko nam pomenijo slovenski gozdovi? Koliko nam pomeni slovenski les? Poznamo zgodovino lesarstva in kaj si želimo za svoje otroke in vnuke? Odgovor na taka in podobna vprašanja je enoznačen: želimo si gospodariti, upravljati in slovenski les ponesti v svet s ponosom. Les v vseh oblikah.
Edo Oblak,
direktor zavoda Sloles
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
