Tiskane izdaje
Vzdušje, trenutna gospodarska rast in napovedi v Sloveniji so spodbudni in upajmo, da bo tako ostalo. To oceno pa lahko dopolnimo z vsaj dveh vidikov. Prvič, osredotočenost na BDP in stopnjo rasti BDP ni dovolj, ker podcenjuje škodo, ki jo je finančna kriza pri nas in v svetu povzročila na drugih področjih, kot so zaposlenost, investicije, povečanje nevarnosti revščine, poslabšanje neenakosti itd. Drugič, dosežene rezultate je treba dopolniti z uporabo dinamične metodologije časovne distance, ki podaja rezultate v časovni dimenziji, kar je lahko razumljivo vsem.
Slovenija je leta 2016 pri vseh izbranih indikatorjih zaostajala za ravnjo iz leta 2008: tako smo bili leta 2016 na ravni BDP in BDP na prebivalca tam, kjer smo bili že okoli leta 2007; v številu zaposlenih smo bili približno na ravni iz leta 2001, stopnja zaposlenosti pa je bila na ravni iz leta 2005. Katastrofalno velik padec je bil pri bruto investicijah, saj smo bili lani na isti ravni kot leta 1999!
Kako hitro se bomo vrnili na raven pred krizo, bo odvisno od hitrosti v prihodnosti; pomeni pa, za koliko let je bila v preteklosti prekinjena kvantitativna rast na posameznih področjih. Če bo leta 2017 verjetno dosežen BDP iz leta 2008, bi to pomenilo desetletje prekinitve v rasti. Ključne so dosežene ravni. Stopnje rasti so sicer pomembne, vendar nam ne podajo celovite slike o tem, kje smo glede na ravni BDP, ali zaposlenosti, ali investicij. Vsekakor pa je dodatna ilustracija položaja s časovno distanco pomembno prikazala dimenzijo situacije, ki je indeksi ali stopnje rasti sami neposredno ne prikazujejo.
Poslabšanja v času svetovne finančne krize so se pri naslednjih indikatorjih pokazala v 71 do 100 odstotkih držav EU:
1. Stopnja zaposlenosti se je znižala v 20 državah.
2. Nevarnost revščine v deležu celotnega prebivalstva se je povečala v 24 državah.
3. Distribucija dohodka se je poslabšala v 25 državah.
4. Delež fiksnih investicij v BDP pa se je zmanjšal v vseh 28 državah, kar je seveda negativno vplivalo na srednje- in dolgoročno stopnjo rasti BDP.
Študija je bila objavljena v IB Reviji 1/2017 in obravnava vseh 28 držav EU, tudi Slovenijo, v kateri so se vsi našteti indikatorji poslabšali. Zadeve se morda izboljšujejo, vendar je neregulirano igranje finančnega sektorja nedvomno negativno delovalo na blaginjo pretežnega dela prebivalstva in na dinamiko razvoja v EU.
Krivdo iskati doma
Kazalnika padca BDP in BDP na prebivalca sta si bila v Sloveniji in EU28 podobna, a je bil padec v Sloveniji večji in je trajal dalj časa. Podobnost je razumljiva, vendar bi bilo preveč enostavno misliti, da sta bila naš padec v tej veliki recesiji ali okrevanje v zadnjih letih samo rezultat dogajanj v okolju. Ker smo imeli slabše rezultate od povprečja EU28, to pomeni, da moramo iskati vzroke za razliko predvsem doma.
Dr. Peter Glavič je v članku v Delu 17. julija 2017 poudaril največje napake v preteklosti. Meni, da je bila prva podržavljenje samoupravnih podjetij in njihova prodaja tujcem; da je bil model prevzemanja podjetij s kratkoročnimi krediti usoden, ker se je gospodarstvo tako močno zadolžilo in so dolgovi prešli na državo. Slovenija je padla v dolžniško past in začela razprodajo tujcem.
Pri zaposlenosti je EU28 že dosegla raven pred krizo, v Sloveniji pa je število zaposlenih še približno osem odstotkov pod ravnjo iz leta 2008. Pri investicijah pa niti EU28 niti Slovenija še nista dosegli ravni pred krizo: stanje v Sloveniji je katastrofalno, raven iz leta 2016 je le okoli 60 odstotkov tiste iz leta 2008.
Usodno povečanje kreditiranja investicij
Pogled nazaj kaže na velikansko povečanje investicij in njihovega kreditiranja v Sloveniji pred krizo. V dveh pomembnih enotah v svetu, v ZDA in na Japonskem, so bruto investicije začele slabeti že v letih 2006 in 2007. Slovenija je v letih 2007 in 2008 investicije izjemno povečala, za okoli
V tistih letih smo se zelo zadolžili, veliko vlagali in malo dobili. Ko je treba dolgove vračati, pa nastane problem. Način razmišljanja pri nas je bil, da je dobro hitro dobiti denar, kar so spodbujale tudi banke, ne pa premisliti, koliko iz njega narediti. To je omogočalo razcvet napačne miselnosti, ko so mnogi razmišljali, kako bi lastninili, ne pa, kako bi ustvarjali nove izdelke in storitve. Veliko povečanje investicij v obdobju 2005–2008 je bilo prej napaka, ki nas je potisnila v odvisnost od tujine zaradi vračanja kreditov, kot pa pozitiven način zmanjševanja zaostanka za povprečjem EU.
Lekcije iz tujine
Poglejmo še čez meje EU, kakšne so posledice desetletja finančne krize tudi za triado (ZDA, EU28 in Japonska) in Kitajsko. V jeziku časovnih distanc bi lahko rekli, da so za vrnitev na BDP pred krizo ZDA potrebovale štiri leta, Japonska šest let in EU28 sedem let. Če bi bila to edina kazen za storjene napake finančnega sistema, bi se komu morda še zdelo znosno. Ko pa opazujemo, da investicijski napor (delež bruto investicij v BDP) zaostaja za tistim v letu 2006 za vsaj deset let, je časovni zaostanek vse prej kot zanemarljiv. Leta 2015 so ZDA in EU28 na 87 odstotkih tistega iz leta 2006, Slovenija pa le na okoli 65 odstotkih.
Poleg tega zelo pomembnega padca znotraj triade pa je opaziti tudi drastično razliko z rastjo Kitajske, ki bo do leta 2016 najverjetneje dosegla podvojitev vrednosti BDP v devetih letih, v triadi pa so ZDA dosegle le 112-odstotno rast. Tako sta dve nasprotni tendenci v zadnjem desetletju, finančna kriza v triadi in hitra rast Kitajske, privedli do velikih sprememb v vrstnem redu opazovanih ekonomij.
Če gledamo skupno velikost (obseg) BDP v stalnih cenah po podatkih OECD, je Kitajska presegla EU28 leta 2015, ZDA pa dve leti prej; po skupni velikosti bruto investicij v stalnih cenah po podatkih Svetovne banke pa je Kitajska presegla EU28 leta 2012, ZDA pa dve leti prej. Po desetletju svetovne finančne krize je globalni vrstni red v obeh indikatorjih bistveno spremenjen: 1. Kitajska, 2. EU28, 3. ZDA.
Za Slovenijo je pomembna opazka, da je tip škode, ki so jo v finančni krizi povzročili neoliberalni pristopi z nereguliranimi bankami in finančnim kapitalom, zelo podoben v ZDA, EU in na Japonskem. Tudi ekonomije triade so se najprej popravljale glede na BDP; pri deležu bruto investicij v BDP pa so bile tudi pri koncu desetletja vrednosti še vedno nižje kot pred krizo. Slovenija je bila del tega sistema; dodatnim domačim neracionalnostim, pohlepu in neučinkovitosti pa je pripisati, da so naši rezultati še slabši od povprečja EU28.
Ker pa se finančna regulacija ni bistveno spremenila na obeh straneh Atlantika, so na tem področju še vedno mogoča nadaljnja poslabševanja po vsem svetu. Kitajska se je temu za zdaj izognila, lahko pa nastanejo tudi težave v njihovem bančnem sistemu.
Sklepi
Osnovni problem Slovenije je neučinkovitost. Že v intervjuju v Delu 8. avgusta 2011 sem predstavil, da je »Slovenija celo na vrhu napihnjenega balona v letu 2008 v BDP na prebivalca zaostajala za povprečjem EU15 za okoli 10 let in za ZDA 24 let, po produktivnosti dela za Evropo celo za 23 let, po deležu investicij v raziskave in razvoj pa za 28 let. Kvaliteta ni sledila kvantiteti.« V zadnjih letih so se ti rezultati lahko samo poslabšali.
Enostransko poudarjanje, da je stopnja BDP v Sloveniji okoli triodstotna, kot ena najvišjih v EU, samo po sebi nikakor še ne pomeni, da smo v sedmih nebesih. Napredek in blaginja sta bolj odvisna od doseženih ravni indikatorjev kot od njihovih stopenj rasti. Več statističnih mer nas opozarja na kompleksnost vprašanja. Dejstvo, da pri bruto investicijah v Sloveniji zaostajamo za več kot deset let za stanjem pred krizo, mora biti jasen alarm, da krize še ni konec in koliko smo izgubili pod različnimi vladami ter kaj vse moramo nadomestiti.
Potreben je družbeni konsenz; Slovenija je tako majhna, da se mora zavedati, da je zelo odvisna od vpetosti v mednarodno delitev dela. Moramo biti bolj prilagodljivi, se prilagajati resničnim razmeram v svetu, ključno pa je, da razumemo realnost in da, če nečesa ne ustvarimo, tega ne moremo deliti.
Integracija in celovitost sta po mojem mnenju največji problem pri usmerjanju družbenih in gospodarskih procesov v Sloveniji, zato je družbeni konsenz v tej smeri nujno potreben za izhod iz krize. Danski ekonomist Lundvall pravi, da je težko doseči konsenz v družbah, kjer ni zaupanja, uporaba potencialov in resursov pa je močno ovirana. Menim, da je treba naprej realno oceniti položaj in imeti strategijo, ki povezuje državo, socialne partnerje, gospodarstvo in civilno družbo. In za takšno vzdušje in prizadevanje zanj smo odgovorni vsi.
Prof. dr. Pavle Sicherl,
upokojeni redni profesor ekonomije na UL in Sicentru
Prispevek je mnenje avtorja
