Šolarji na domu niso odrezani od sveta
Teme s področja izobraževanja na domu se v medijih pojavijo najpogosteje takrat, ko vzniknejo kakšne zaostritve na področju zakonodaje, grožnje in žuganja s strani stroke ali pa kakšni mejni primeri iz prakse izobraževanja na domu. Tematika izobraževanja na domu je trenutno precej aktualna, saj je v državnem zboru v obravnavi vladni predlog sprememb zakona o osnovni šoli, ki se v veliki meri dotika prav izobraževanja na domu. Ta vrsta izobraževanja je pogosto napačno razumljena, pogledi stroke in splošne javnosti na to področje izobraževanja pa so polni stereotipov, trditev, ki nimajo nikakršne dokazljive podlage, pomanjkanja praktičnih izkušenj s tega področja, domnev in osebnih mnenj.
Želela bi pojasniti nekaj osnovnih dejstev o izobraževanju na domu. Začnimo pri zdaj veljavni zakonodaji. Po Ustavi Republike Slovenije imajo otroci pravico do izobraževanja, starši pa pravico do svobodne izbire izobraževanja za lastne otroke. Po zakonu o šolstvu (ZOsn) je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se deli na dve veji: prava veja so šole (javne ali zasebne), drugo vejo pa predstavlja izobraževanje na domu. Torej je po zakonu izobraževanje na domu že v osnovi ločeno od šolskega sistema. In vladni predlog sprememb ZOsn je problematičen prav zaradi poskušanja popolne podreditve izobraževanja na domu javnemu šolstvu.
V Sloveniji se na domu izobražuje 869 otrok (0,45 odstotka vseh osnovnošolcev). In velika večina teh otrok in njihovih staršev vestno sledi zakonodaji ter opravlja predpisane izpite konec leta. Izpiti so varovalo, da ne pride do zlorab in zanemarjanja otrok. Če otrok izpitov ne opravi, je kazen že zdaj dovolj huda: mora se vrniti v šolo in ponavljati razred. Po novem predlogu pa bi za vedno izgubil pravico do izobraževanja na domu.
Izobraževanje na domu predstavlja alternativo javnemu šolskemu sistemu, ravno tako kot zasebne šole. In prav tako kot zasebne šole imamo starši pravico poučevati svoje otroke skladno s svojimi pedagoškimi načeli (pa naj bo to po zgledu Steinerja, Montessori, gozdne pedagogike, vsakega malo ali kaj drugega) in ideologijo – tako, kot je to dovoljeno zasebnim šolam. No, vsaj do zdaj smo imeli to pravico. V primeru sprejetja vladnega predloga sprememb ZOsn bo ta pravica le še na papirju – kajti izvajati celoten predmetnik javne šole na domu ni več izobraževanje na domu, ampak prenos celotnega predmetnika in snovi javne šole na dom.
Do zdaj so bili otroci, izobraževani na domu, po številu predmetov izenačeni s predmeti, obveznimi za zasebne šole. Starši prevzamemo vso odgovornost za to, da bo naš otrok dobil najmanj vsa znanja, ki so potrebna, da izdela razred. A lahko verjamete, da nobeden od staršev ni zadovoljen le s tem. Če smo prevzeli odgovornost in smo se večinoma pripravljeni tudi (v povprečju eden izmed staršev) odreči karieri, redni zaposlitvi ali vsaj delu zaposlitve, zato da časovno sploh zmoremo izobraževati lastnega otroka, potem se bomo tudi potrudili, da otrok dobi najboljšo mogočo izobrazbo.
Starši, ki so do zdaj izobraževali svoje otroke na domu, so svojim otrokom zagotovili izobraževanje z vseh področij, ki so otroke zanimala. Če je otroka zanimala kemija, fizika, biologija, astronomija, metodologija raziskovanja ali pa visoka umetnost, smo mu starši lahko omogočili, da je to znanje pridobil, ne glede na to, ali je ta snov predvidena za razred, ki ga opravlja – ravno ta svoboda otrokom omogoča, da znanje pridobijo takrat, ko so zanj zreli, in ko jih nekaj zanima, bodo to najhitreje usvojili. Otroke smo lahko poučevali njihovi razvojni stopnji primerno in na načine, ki so jim najbliže, da so lahko kar najbolj razvili svoje potenciale: skratka, individualno, z materialnimi prikazi (predvsem v obdobju prve triade, ko še niso sposobni abstraktnega mišljenja) in podobno – individualna oblika učenja je še posebej primerna za vse otroke, ki odstopajo od povprečja: od nadarjenih otrok, otrok s specifičnimi učnimi potrebami pa vse do otrok s posebnimi potrebami, saj se proces učenja v celoti prilagodi njihovim individualnim potrebam. Otroci zelo dobro vedo, kaj jih zanima, in če le imajo možnost ohraniti vedoželjnost, tudi zelo zgodaj vedo, kaj želijo v življenju početi, ko bodo odrasli. In če to vedo, jim res ni težko zagotoviti primerne izobrazbe, da se bodo lahko pozneje brez primanjkljaja izobraževali na sekundarni in/ali terciarni ravni izobraževalnega sistema.
Največkrat se kot glavni argument proti izobraževanju na domu uporabi socializacija. Če želimo o tem pojmu govoriti, je treba poznati njegov pomen. Na spletnem portalu Fran je kot članek iz SSKJ mogoče prebrati več razlag pojma socializirati, naj povzamem le prvega: »delati, povzročati, da kdo sprejema, prevzema vrednote, pravila, kulturo socialne skupine, družbe, v kateri živi«. Socializacije nikakor ne gre zamenjevati z medvrstniškim druženjem. Otroci prevzemajo vrednote in se učijo delovanja v družbi od odraslih oseb. In če verjamete ali ne, otroci, ki se izobražujejo na domu, imajo vsakodnevno več kot dovolj priložnosti za to. V času, ko so njihovi vrstniki izpostavljeni socializaciji skupine (večinoma frontalno) pri eni odrasli osebi (učitelju), med odmori pa le medvrstniškemu druženju, imajo ti otroci stik s starši, starimi starši, odraslimi sorodniki, sosedi, zaposlenimi v različnih ustanovah in mimogrede usvojijo primerno vedenje v različnih ustanovah in resničnih situacijah. Medvrstniških stikov jim starši ne preprečujemo – bodimo realni, tudi mi smo ljudje in z veseljem poklepetamo s prijatelji, medtem ko se naši otroci igrajo z drugimi otroki. Da o različnih interesnih dejavnostih, tečajih, delavnicah ne govorimo – tam se pa otroci seznanijo z delovanjem v skupinah vrstnikov in sledijo vodenju drugih odraslih oseb.
Velikokrat se tudi pojavi protiargument, da ni vsakdo sposoben učiti lastnega otroka. No, kdor ni, verjemite, se tudi ne bo lotil izvajanja izobraževanja na domu. Spomnimo se, da še vedno govorimo o osnovni šoli. Vsi, ki smo jo uspešno zaključili, moramo biti sposobni otroka voditi do njenega uspešnega zaključka. Razumljivo, da smo kakšno malenkost že pozabili in si pač sami osvežimo znanje, preden bomo mentorirali otroka. Če pa tisti, ki smo jo končali pred več kot 20 leti, tega ne zmoremo brez kupa dragih inštrukcij, je bolje, da se vprašamo, v kaj se je osnovna šola spremenila – pri marsikaterem predmetu v učnem načrtu javne šole res beremo cilje in standarde, ki daleč presegajo okvir osnovnošolske izobrazbe.
Pa da ne bom predolga. Zadnje čase se v medijih pojavlja vse več prispevkov o otrocih, ki so izpisani iz šol ali pa ne opravljajo izpitov ob koncu šolskega leta. Koliko je teh otrok, menda ne ve nihče. V digitalni dobi, ko so odgovornim uradnim osebam dostopni vsi seznami, vsi podatki? Že Center za socialno delo ima dostop do vseh podatkov o vašem premoženju, pregled nad vašimi bančnimi računi, da pa ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (MVI) ne bi imelo dostopa do podatkov o številu šoloobveznih otrok v Sloveniji, njihovem vpisu v šole, v primeru izobraževanja na domu pa njihovih pristopov k izpitom in uspešnosti na le teh? No, če teh podatkov na MVI nihče ne (z)more pridobiti, jim morda lahko pomaga ministrstvo za digitalno preobrazbo. Poleg tega priporočam še pogled z drugega zornega kota. Kako pa vemo, da so ti otroci zanemarjani in se ne izobražujejo? Ob poplavi kakovostnih spletnih šol, ki izhajajo iz držav s precej daljšo tradicijo izobraževanja na domu? Če te šole pri nas niso priznane, čeprav jih priznava velika večina razvitih držav, je to spet vprašanje zakonskega omejevanja in onemogočanja pluralizma v slovenskem šolskem sistemu.
Pred kratkim je v članku gospe Špele Kuralt dr. Eva M. Klemenčič izpostavila: dodatne zaostritve pogojev za izvajanje šolanja na domu ter nalaganje razvojno in psiho-fizično nesprejemljivih naporov in stresa otrokom, v obliki nerazumnega števila izpitov, ne bodo rešile tega problema. Ne, obremenile bodo le že do zdaj odgovorne starše in njihove otroke. Pa tudi javni šolski sistem in predvsem učitelje, ki bodo morali te izpite pripraviti in izvesti. Naj pojasnim, o koliko izpitih je govor. V prvi triadi v vsakem razredu posebej sedem celoletnih izpitov v zelo kratkem časovnem obdobju nekaj tednov maja in junija, z enim samim popravnim rokom. V drugi triadi od osem do enajst izpitov in v tretji triadi od 12 do 16 izpitov. Govorimo o osnovni šoli. Ne fakultetah. Pa še tam imajo študentje več izpitnih rokov. Ne pozabimo, da med celoletnim izpitom in sprotnim ocenjevanjem tudi ni neke enakovrednosti.
Izobraževanje na domu je od leta 1996 z zakonom omogočena izbira izobraževanja, ki pomeni alternativo za vse, ki zaradi kakršnegakoli razloga ne želijo izbrati (javno) šolskega sistema kot izobraževanja lastnega otroka. In kaznovati otroke s tem, da se jim odreka delovanje v njihovo dobro – kar je dosedanja ureditev izobraževanja na domu omogočala – zaradi nezmožnosti države, da izvaja z zakoni določena varovala, je milo rečeno absurdno.
***
Maja Majcen Nadu je profesorica glasbe (Univerza v Ljubljani) in trikratna magistrica glasbe (klavir – Akademija za glasbo Zagreb, operno petje in samospev, oboje Državna visoka šola za glasbo in upodabljajoče umetnosti v Stuttgartu). Je mama prvošolke, ki se izobražuje na domu, in malčka, ki je ravno tako vzgajan doma.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
