Tiskane izdaje
Z nekajtedenskim odlogom razglasitve neodvisnosti Katalonije je njena vlada že devetnajstič (!) ponudila španski vladi odprti dialog o (raz)rešitvi katalonske krize, ki je medtem zadobila evropske razsežnosti. Za krizo nosi Madrid največji del odgovornosti, saj je doslej zavračal vsak tak dialog z legalističnim izgovorom, da se o spremembah očitno zastarele španske ustave iz leta 1978 ne misli pogovarjati. Trdno stališče Rajoyeve vlade spominja na 36-letno vladavino Francove fašistične diktature, ki v svoji politiki nikoli ni privolila v kompromis. Pri tem pride na misel opozorilo Woodrowa Wilsona, da ustave ne nastajajo z namenom, da bi se državljani v njih počutili kot v prisilnem jopiču, ampak je njihova veličina v njihovi fleksibilnosti.
Prvi oktober, ko je španska oblast nasilno preprečevala, da bi katalonski (španski in evropski) državljani na referendumu demokratično in mirno izrazili svojo voljo o neodvisnosti Katalonije, ima veliko skupnega s 7. februarjem, ko so se protiindependistični demonstranti v Barceloni in drugod podobno zavzeli za dialog in uporabo razuma (¡Recuperemos la sensatez!) na obeh straneh, se pravi za mirni in demokratični način reševanja katalonskega problema. Kot dokazujejo zadnji rezultati javnomnenjskih raziskav, najmanj osem od desetih katalonskih prebivalcev Madridu navkljub podpira razpis referenduma o statusu Katalonije v Španiji.
Zapravljena legitimnost
Španska vlada na čelu z Marianom Rajoyem se namesto dialoga in pogajanj še vedno oklepa avtoritarnega in centralističnega reševanja katalonskega vprašanja, kar je sicer običajno za avtoritarne in ne demokratične režime. Zadnji nimajo namreč nič skupnega z aretacijami katalonskih politikov in uradnikov, še manj pa z grobim obračunavanjem španske policije z ljudmi na voliščih, s cenzuro v množičnih medijih ter napovedmi Madrida o internaciji deset tisoč »separatistov«. Nadalje, da utegnejo v primeru razglasitve katalonske neodvisnosti v skladu s 155. členom ustave ukiniti katalonsko avtonomijo in poslati na ulice Barcelone tanke. Ko se nekaj milijonov ljudi udeleži referenduma, ki ga ima oblast za nelegalnega, teh ni mogoče obravnavati kot navadne kriminalce, temveč imamo opraviti s političnim in ne v prvi vrsti z legalnim problemom.
Zgrožena svetovna javnost je lahko na zaslonih spremljala streljanje policije na miroljubne katalonske volivce z gumijastimi kroglami ter kot v posmeh temu univerzalnemu simbolu demokracije zaseganje volilnih skrinjic. Ali Rajoy, ki nasilja nad katalonskimi državljani ni niti z eno besedo obžaloval ali se zanj opravičil, v resnici verjame, da bo z zavračanjem demokracije, ki omogoča tako opredeljevanje za kot proti neodvisnosti, in uporabo nasilnih sredstev ustavil zahteve po samostojnosti ter da bo to utrdilo špansko državo? Z uporabo skrajne represije proti svojim državljanom je španska vlada zapravila svojo legitimnost in jo »podarila« svojim nasprotnikom – independistom. Na to je mislila Hannah Arendt, ko je pisala o tem, da zamenjava legitimne moči z nasiljem sicer lahko vodi do zmage, vendar je njena človeška in materialna cena nesprejemljivo visoka tako za poražence kot zmagovalce.
Zgleda: Škotska in Quebec
Evropska unija je bila na začetku dober primer politične skupnosti, ki je nastala, v zahvalo temu, da se je mogoče (na)učiti iz tragične evropske zgodovine. EU je medtem tudi pozabila na prej toliko opevano načelo subsidiarnosti in na to, da med njenimi članicami prevladujejo države, od katerih so se mnoge, nekatere tudi manjše od Katalonije, osamosvojile od večjih nacionalnih držav in imperijev: Belgija, Nizozemska, Češka, Slovaška, Poljska, Madžarska, Slovenija, Hrvaška, Islandija, Irska, vse baltske države, Finska, Norveška (nečlanica) in druge.
Od vlad v sodobnih demokratičnih državah se pričakuje, da spoštujejo voljo svojega ljudstva, kar uspešne večnacionalne države, med njimi Kanada, Avstralija in današnje Združeno kraljestvo, tudi zagotavljajo s političnim dialogom, ne z grobo silo. Leta 1995 se je Kanada strinjala z odločitvijo Quebeca, da razpiše referendum o odcepitvi, na katerem so se volivci vseeno odločili, da ostanejo v skupni državi. Enako pravico uživajo v Veliki Britaniji Škoti, ki so se na referendumu leta 2014 odločili podobno, letos pa se je škotski parlament zavezal, da ga bodo v primernem času ponovili.
Če bo španska vlada namesto dialoga s Katalonci glede priznanja Katalonije kot naroda in enakopravnosti njenega jezika ter kulture še naprej stopnjevala represijo ter bo z aktiviranjem 155. člena španske ustave suspendirala ali kako drugače omejila katalonsko avtonomijo, jim ne utegne ostati drugega, kot da razglasijo neodvisnost in vzpostavijo diplomatske stike s tistimi državami, ki so jih pripravljene priznati. Slovenija bi zatajila samo sebe, če bi jim to pravico odrekla. Tu lahko iz zgodovine potegnemo zgodovinsko lekcijo, da uporabljeno nasilje in zatiranje narod(nost)ne subjektivitete samo še bolj pripomoreta k radikalizaciji zahtev za lastno državo. Medtem se povečuje vznemirjenost tudi v Baskiji, Galiciji in drugih španskih pokrajinah.
Kastiljski nacionalizem
Pri katalonskem nacionalizmu se prevečkrat pozablja, da je ta v resnici odziv na španskega (kastiljskega). Tega poosebljata Marion Rajoy in desna Ljudska stranka z njunim zagovarjanjem monarhistične unitarne države, pod katerim razumeta nedeljivost in kulturno homogenost španske države kot nedotakljivi svetinji, ki ju ni mogoče ubraniti drugače kot z avtoritarnimi vladanjem. Rajoyev minister za izobraževanje in kulturo se je javno zavzemal za »hispanizacijo« katalonskih učencev, torej za razumevanje enotnosti kot uniformiranosti. Za omenjeno stranko je tudi sicer značilno sovražno stališče do tistih kultur, ki nimajo španskih korenin. Pred kratkim je prišla v javnost informacija o »operaciji Anubis«, za katero so stale državne institucije, njen namen pa je bil diskreditacija zagovornikov katalonske neodvisnosti kot fašistov.
Rajoyu in njegovi stranki njun trdi nacionalizem ne dopušča dialoga s katalonskimi demokratično in legitimno izvoljenimi politiki. Dobra štiri desetletja po smrti diktatorja Franca in padcu njegovega režima ostaja diktatorjevo razumevanje kastiljskega (španskega) nacionalizma skupaj s spremljajočimi avtoritarnimi instinkti še naprej močno zakoreninjeno na španski desnici, kar se je pokazalo z nasiljem prvega oktobra. K frustraciji Kataloncev, katere posledica je bil kvalitativni premik od »politične (regionalne) avtonomije« k zahtevi o neodvisnosti, je leta 2010 bistveno pripomogla odločitev španskega ustavnega sodišča, da razveljavi zakon (Estatut) o avtonomiji. Ta je vseboval federalni tip razmerja, ki je Kataloncem priznalo status naroda. Zakon je pred njegovo razveljavitvijo sprejel španski parlament, podpisal ga je tudi španski kralj Juan Carlos I., nakar so ga Katalonci potrdili še na referendumu. Sodišče je s svojo odločitvijo predvsem ugodilo kastiljskemu nacionalizmu in španski ljudski stranki – desnici, ki se ga je oprijela v času, ko se je poskušala znebiti in se še obtožb o skorumpiranosti Rajoya in njegove vlade ter njuni upravičeni bojazni, da utegneta izgubiti glavno vlogo v španskem političnem življenju. Z avtoritarnim in prezirljivim odnosom do katalonskih zahtev je ljudska stranka podžigala tako španski nacionalizem kot tudi samo katalonsko krizo, pri čemer ni skrivala svojega strankarskega interesa – nabiranje političnih točk, da se predstavi kot zadnji branik nedeljive španske države.
Na drugi strani je bil katalonski nacionalizem, v nasprotju s španskim (kastiljskim), vedno naklonjen mirnemu in nenasilnemu razreševanju problemov z Madridom. To očitno nekatere v Madridu moti, ker po tihem upajo, da bo represivna strategija pri Kataloncih izzvala nasilni odpor in posledično tudi nasilne protiakcije, ki bi prispevale k temu, da bi politični problem predstavili oziroma izkoristili kot varnostni problem. »Vojna proti terorizmu« je namreč danes v svetu marsikje uporabna »strategija« za podaljševanje karier tako demokratičnih kot avtoritarnih politikov in preživetje njihovih režimov. Namesto takih pričakovanj so Katalonci do zdaj svoje zahteve izražali na miren način in s civil(izira)no mobilizacijo, čeprav primer Baskov, ki uživajo večjo avtonomijo (določanje davkov) kot Katalonci, pošilja tem nevarno sporočilo Madrida, da se nasilje izplača (!).
Prebujeni demoni
Izenačevanja obeh nacionalizmov zato ni mogoče upravičiti. Ena od vodilnih akademskih avtoritet o nacionalizmih v 21. stoletju Montserrat Guibernau uvršča katalonskega med »kozmopolitske nacionalizme«. O njem se je mogoče prepričati v Barceloni, ki je vedno odprta za španske in tuje govoreče prebivalce, ki tam živijo, delajo ali bivajo. To je razumljivo, če vemo, da se je od 60 do 70 odstotkov njihovih starih staršev rodilo zunaj Katalonije. O odprtosti katalonskega progresivnega nacionalizma ne nazadnje priča opredelitev Kataloncev kot tistih, ki »živijo in delajo v Kataloniji in jo imajo radi«. Na zadnji demonstraciji pred referendumom so organizatorji povabili na oder migrante in begunce in jih predstavili kot »tipične« člane katalonske družbe. Dodajmo pa še, da je Katalonija eden redkih primerov v Evropi, ko so šli ljudje na ulice in izrazili dobrodošlico beguncem.
Nekateri mednarodni poznavalci ocenjujejo Katalonijo kot delovno intenzivno, napredno in kozmopolitsko regijo, ki pa ji vlada nazadnjaška in avtoritarna (centralna) oblast v Madridu. Zato je absurd, ko nasprotniki katalonske neodvisnosti očitajo Kataloncem fašizem, medtem ko sami še naprej častijo monarhistično unitarno državo in prepevajo pesmi, ki slavijo totalitarni Francov režim. Ne le v Španiji, marveč tudi drugod po Evropi se srečujemo z zagovarjanjem tradicionalne, centralizirane in uniformne nacionalne države, katere zgodovinski rok trajanja se je v času globalizacije, kar so medtem spoznali Katalonci, iztekel v korist moderne in pluralne.
Katalonsko vprašanje moramo poleg španskega umestiti predvsem v širši evropski in mednarodni kontekst. Ob tem je treba povedati dvoje. Prvič, da nima katalonski nacionalizem nič skupnega, na primer, z ameriškim (Trump), angleškim (Farage), francoskim (Le Pen) in nemškim (Alternativa za Nemčijo), ne nazadnje pa tudi s kastiljskim in drugimi, ki smo jim zadnji čas priča v Evropi. Poleg tega je katalonski nacionalizem, podobno kot škotski, proevropsko usmerjen in je zato najmanj kratkovidno, da evropska politična elita ob sočasnem podpiranju Rajoyeve skrajno tvegane (angl. high-risk) strategije odreka Kataloncem mesto v EU. Metanje vseh nacionalizmov v en koš, se utegne Evropi še grdo maščevati. Drugič, prebujanje demonov – travm, vojn in totalitarizmov iz prejšnjega stoletja, in to ne samo v Evropi, ponovno postavlja na dnevni red za usodo ljudi, narodov in držav dve eksistencialni dilemi: ali bo prevladalo ponavljanje zgodovine ali pa nasprotno, da se je iz nje bolje (po)učiti?
Ddr. Rudi Rizman
prof. sociologije na Univerzi v Ljubljani in Bologni
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
