Tiskane izdaje
Težava je ta, da se niso potrudili ugotoviti, kdo je lastnik zemlje, na kateri so se naselili. Izkazalo se je, da pripada zasebnim arabskim kmetovalcem. Izraelsko vrhovno sodišče je naseljencem odredilo, naj se izselijo.
Izselitev Judov? Nepojmljivo! Prebivalci Amone so se odločili za »pasiven« odpor. To pomeni, da so sklicali na deset tisoče naseljencev iz celotnega okupiranega palestinskega ozemlja, ki so takoj odhiteli na kraj dogajanja. Pomeni tudi kričeče dojenčke, vreščeča dekleta, nasilne mladeniče, ki potiskajo zmedene vojake (mnogi od njih so naseljenci), može, ki nosijo rumene zvezde iz dobe nacizma, ženske, ki se oklepajo svoje množice otrok, ter vse polno kamer. Obupno.
Ker je dan odhoda vse bližji in ker je sodišče zavrnilo podaljšanje roka (po letih pravnih igric), je vlada našla rešitev. Naseljenci iz Amone bodo svojo naselbino premaknili za sto metrov, na drug predel istega hriba, ki ni v lasti zasebnikov.
Vlada je naseljencem v zameno za to uslugo obljubila uveljavitev »zakona o legitimnosti«, ki je pogruntavščina čiste pravne domiselnosti. Zakon bo določal, da bodo zasebne palestinske lastnike nekaj deset krajev na Zahodnem bregu, kjer stojijo naselbine, preprosto razlastili in jim plačali nadomestilo.
Skratka, gre za gigantsko dejanje kraje lastnine zasebnikom (palestinskim Arabcem), da bi bile naselbine fanatičnih, desničarskih Judov »legalne«.
Ko sem bral besedilo zakonskega predloga, sem se spomnil stavka iz Biblije, ki me je vedno medel.
Nahaja se v 12. poglavju Druge Mojzesove knjige. Ko je faraon zaradi grozljivih desetih nadlog sinovom Izraela le dovolil, da zapustijo Egipt, so ti storili nekaj nenavadnega.
»Izraelovi sinovi so ... prosili Egipčane za srebrne in zlate predmete in oblačila. ... Tako so oplenili Egipčane.«
Glede na to, da so sinovi Izraela odšli za vedno, pomeni »prositi« pravzaprav krasti. Pa ne od faraona in države, ampak od navadnih ljudi, ki so bili njihovi sosedje.
Strokovnjaki se danes večinoma strinjajo, da se izhod iz Egipta ni nikoli zgodil in da je bila zgodba napisana tisoč let po domnevnemu dogodku. Toda zakaj bi pisatelj svojim prednikom pripisal takšno gnusno dejanje, še posebej zato, ker se ni nikoli zgodilo?
Edini odgovor, ki si ga lahko zamislim, je ta, da niso pisatelji in uredniki tistega časa videli v zgodbi nič gnusnega. Goljufanje in ropanje ne-Izraelcev je bilo sprejemljivo.
Prav tako je to danes sprejemljivo za naseljence in izraelsko vlado.
(Kako vemo, da so si zgodbo o izhodu iz Egipta izmislili pozneje? Med drugim tudi zato, ker v zgodbi omenjeni egiptovski kraji v času Mojzesa sploh še niso obstajali. So pa zato obstajali stoletja pozneje, v času Makabejcev, ko je bila zgodba napisana.)
Glede trenutnih dogajanj je primerno še eno poglavje iz Biblije. Gre za besedilo, o katerem se poduči vsak izraelski šolar v zgodnjih najstniških letih. Poleg svoje močne moralne komponente je zgodba v hebrejskem originalu prava literarna umetnina.
Takole pravi (1Kr 12):
»Jezreélec Nabót je imel vinograd v Jezreélu poleg palače Ahába, kralja v Samariji. Aháb je govoril Nabótu in rekel: 'Daj mi svoj vinograd, da mi bo za zelnik, ker je tik ob moji hiši! Dal ti bom zanj boljši vinograd; če pa ti je ljubše, ti dam v denarju za njegovo ceno.' Nabót pa je rekel Ahábu: 'Gospod me varuj tega, da bi ti dal dediščino svojih očetov!' Aháb se je vrnil domov nevoljen in jezen ... Tedaj je prišla k njemu njegova žena Jezabela in mu govorila: 'Zakaj si tako slabe volje in nočeš jesti?'«
Žena je vzela stvari v svoje roke. Samarijanskim starešinam je naročila, naj sodijo Nabotu na podlagi lažnih obtožb in naj ga kamenjajo.
Vsemogočnemu bogu ni bilo to niti najmanj všeč. Poslal je preroka Elija, ki je nagovoril Ahaba:
»'Zagrešil si umor, bi rad tudi dedoval? ... Na mestu, kjer so psi lizali Nabótovo kri, bodo lizali tudi tvojo kri!'«
In tako se je zgodilo. Ahab je herojsko umrl v bitki. Zadela ga je zablodela puščica. Psi so lizali njegovo kri z njegovega bojnega voza ter jedli meso Jezabele, njegove žene.
V hebrejščini zveni zgodba veliko lepše kakor pa v prevodu. Tudi neverni jo lahko berejo, tako kot verni, z enakim estetskim užitkom.
Dandanes bi bog zagotovo poslal enega od svojih delujočih prerokov k Benjaminu Netanjahuju (kako primerno biblično ime) in mu povedal o današnjih psih, ki ližejo kri. (Novinarji? Televizijski poročevalci?)
Predlagana »legalizacija« odvzema zasebne arabske lastnine je pod kakršnimi koli okoliščinami čista tatvina. Vsak arabski posestnik bi citiral Nabota: »Alah ne daj, da bi...«
Netanjahuju ni treba vznemirjati svoje žene Sarah'le, ki ima že sama težave z zakoni. Namesto Jezabele ima kneset in generalnega tožilca.
Toda predlagana rešitev, po kateri bi naseljence premaknili za nekaj metrov na zemljo v vladni lasti, ni nič kaj boljša od Ahabovega predloga Nabotu. Pravzaprav je veliko slabša.
Prav tako kot kralj Ahab, tudi kralj Bibi ponuja denarno kompenzacijo, a ne ponuja druge, boljše zemlje. Pravzaprav pričakuje, da bodo Arabci vzeli denar in se odselili v Brazilijo ali na Švedsko.
Ponudbo, da se naseljenci Amone preselijo na bližnjo »vladno zemljo«, je treba razložiti. Kako je možno, da ima izraelska vlada v lasti ozemlje na okupiranem Zahodnem bregu, ki je nekaj drugega kot vzhodni breg Jordana, ki je v kraljevini Jordaniji? Vlada in naseljenci ga imenujejo Samarija, tako kot je v Bibliji.
V starih dobrih časih Otomanskega cesarstva je zemlja pripadala sultanu, ki jo je dajal v najem felahom (kmetom). Pred prvo svetovno vojno, ko je bil sultan − kot običajno − v bankrotu, je nekaj zemlje prodal zasebnikom, večinoma bogatim arabskim trgovcem v Jafi, Bejrutu in Monte Carlu. Ti so bili zemljiški posestniki v odsotnosti, kmetje pa so ostali isti.
Vendar pa je večina zemlje pripadala sultanu. Po koncu prve svetovne vojne je vladavino prevzela Britanija. Palestinci so seveda ostali.
Takšno stanje je bilo stanje, ko je po izraelsko-arabski vojni leta 1948 kraljevina Jordanija prevzela lastništvo nad deželo. Nič se ni spremenilo. Jordanska vlada je imela zemljo formalno v lasti, felahi pa so obdelovali svoje kose zemlje tako kot že mnogo generacij nazaj.
Ko je leta 1967 Izrael zasedel Zahodni breg, se je stanje popolnoma spremenilo. Drugače kot Turki, Britanci in Jordanci ima izraelska vlada s to zemljo določene načrte. Izročiti jo hoče judovskim naseljencem, ekstremnim desničarjem in ekstremnim vernikom oziroma kar vsem.
Pravna utvara o »zemljišču v vladni lasti« je čez noč postala realnost. Široka ozemlja na Zahodnem bregu so nenadoma pripadla izraelski vladi. Lastnike drugih večjih zemljišč, ki so pripadala Palestincem, ki so pobegnili ali bili izgnani v vojni leta 1967 in so njihovi »lastniki v odsotnosti«, je izraelska vlada prav tako razlastila.
Vse to je danes »vladno zemljišče«, na katerem se lahko Izraelci na podlagi izraelskih zakonov prosto naseljujejo. Ni treba dodajati, da je po mednarodnem pravu vse to popolnoma nelegalno. Ta namreč kategorično prepoveduje »okupacijski sili«, da preseljuje svoje državljane na okupirana ozemlja.
Pravno stanje je torej takšno: naseljevanje izraelskih naseljencev na »vladna zemljišča« je po izraelski zakonodaji legalno, a popolnoma prepovedano po mednarodnem pravu. Naseljevanje naseljencev na zasebno palestinsko zemljišče je prepovedano tako po mednarodnem kakor tudi po izraelskem pravu.
Naseljence v Amoni torej zdaj vlada prosi, naj se premaknejo na bližnjo »vladno zemljišče«. Soočeni so torej z izbiro med deložacijo ali privolitvijo v to, da se sprehodijo sto metrov do svojega novega doma.
Zanima me, kaj bi o vsem tem rekel prerok Elija, ki svojih besed ni nikoli omiljal.
Izraelski psi ne bodo lizali Netanjahujeve krvi in ne bodo jedli mesa Sarah'le. Bog ne daj.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
