Tiskane izdaje
Pri podelitvi letošnje nagrade Karla Velikega papežu Frančišku gre za svojevrstno odločitev. Nekateri se utegnejo pridušati, da mora biti stanje Evropske unije res klavrno, če potrebuje papeževo pomoč, drugi se utegnejo spraševati, zakaj naj bi nagrado za miroljubno združevanje Evrope prejel ravno papež iz Argentine. Prepričana sva, da si je papež Frančišek zaslužil to nagrado za svoje sporočilo upanja, ki ga je naslovil na Evropo.
Morda je bilo treba na zadeve pogledati skozi oči Argentinca, ki neobremenjeno lahko opazuje, kaj nas, Evropejce, v srži združuje in omogoča, da se opiramo na svoje sposobnosti. Kajti prav v obdobju, v katerem se besedi Evropa in kriza pogosto izrečeta v isti sapi, hitro pozabimo, kaj je Evropa že dosegla in česa je zmožna: naši očetje in matere so na ruševinah druge svetovne vojne postavili projekt miru in človečnosti. Zavestno so se distancirali od vojskovanja, želje po uničevanju in nečlovečnosti, ki so vladale v prvi polovici 20. stoletja. Namesto tega so se z združenimi močmi zavzeli za Evropo, v kateri ne bo zmagovalcev in poražencev, pač pa zgolj zmagovalci. S tem so pokazali, da so se iz zgodovine nečesa naučili, kajti vedno, ko smo bili Evropejci sprti, smo trpeli vsi, ko pa smo držali skupaj, je šlo vsem bolje.
Vrednote so duša Evrope
Duša Evrope so njene vrednote. In prav na te opozarja papež, ko nas spominja, da je »Evropa, ki upošteva ljudi ter brani in ščiti svoje dostojanstvo, dragocena navezna točka za vse človeštvo.« Med drvenjem z enega kriznega srečanja na drugega, ko se ljudje sprašujejo, ali vse Evropejce sploh še združujejo iste vrednote, je še pomembneje, da se vsi osredotočimo na skupne prednosti. Evropejci namreč v dobi globalizacije bolj kot kadar koli prej potrebujemo drug drugega, kar dokazujejo trije aktualni izzivi:
Prvič, ohranitev evropskega načina življenja. V vse bolj povezanem svetu, v katerem se druge države in regije nezadržno vzpenjajo, moramo združiti svoje moči. Delež Evrope in njenih držav v svetovnem gospodarstvu in prebivalstvu se namreč zmanjšuje. Kdor pri tem misli, da je nastopil trenutek nacionalnih držav, nima nikakršnega stika z realnostjo. Morda nam tak razvoj dogodkov ni všeč, vendar ga ne moremo preobrniti, ga pa lahko – z združenimi močmi – oblikujemo po lastni predstavi. Nobena država članica, naj bo še tako vplivna, ne more sama uveljavljati svojih interesov in vrednot, medtem ko združeni nedvomno lahko sodoločamo pravila igre pri tekmovanju velesil.
Izplača se torej, da Evropejci stopimo skupaj, saj je na kocki naš evropski družbeni model, temelječ na demokraciji, pravni državi, solidarnosti in človekovih pravicah. Imamo človekove pravice, svobodo tiska in pravico do stavke, nimamo pa mučenja, dela otrok in smrtne kazni. Gospodarsko zmogljivost črpamo iz notranjega trga, in njegova moč nam daje tudi zagon, da utrjujemo in razvijamo na vrednotah temelječi evropski družbeni red.
Drugič, zagotavljanje varnosti in miru. Evropejci lahko z enotnim nastopom dosežemo marsikaj. O tem pričata jedrski sporazum z Iranom in pariški sporazum o podnebnih spremembah. Prav ta sporazuma bi nam morala biti spodbuda za enotno delovanje na svetovnem prizorišču in večje prevzemanje odgovornosti. Kajti svet je vse manj pregleden, nekateri bi rekli, da tudi vse nevarnejši. Združene države Amerike vse bolj omejujejo svoje mednarodne dejavnosti, Rusija nastopa vse bolj agresivno, Kitajska pa povečuje vpliv v vzhodni Aziji. V našem neposrednem sosedstvu potekajo konflikti in vojne, v Siriji vsak dan umirajo ljudje, razmere na jugu Ukrajine pa so še vedno skrb vzbujajoče. Napadi v Bruslju in Lahoreju, Istanbulu in Parizu so nas tragično opomnili, da je islamski terorizem svetovna grožnja.
Glede na takšne razmere v svetu si ne moremo privoščiti, da bi moči porabljali za nacionalno nečimrnost, temveč moramo nastopiti soglasno, saj bomo le tako lahko povečali svoj vpliv.
Tretjič, obvladovanje migracij. Danes je na begu pred vojnami, konflikti in preganjanjem več ljudi kot kadarkoli po drugi svetovni vojni. Moški, ženske in otroci se zatekajo k nam v iskanju zaščite pred nasilnostjo Islamske države in Asadovimi kasetnimi bombami. Izziv je tako obsežen, da mu sama ni kos nobena država članica. Kot celina z več kot 500 milijoni prebivalcev si lahko le skupaj razdelimo to odgovornost.
Ne samo za nedeljsko pridigo
Obisk papeža Frančiška na Lezbosu je bil več kot zgolj gesta. Sprejel je dvanajst sirskih beguncev in tako ravnal bolj konkretno in solidarno kot številne države članice EU. S tem prav tako poziva k ukrepanju. Solidarnost in ljubezen do bližnjega ne smeta zveneti dobro le v nedeljski pridigi – ti vrednoti štejeta le, če se ju izkazuje tudi v vsakdanjem življenju.
Prav to vsak dan počne več deset tisoč prostovoljcev, ki pogosto do popolne izčrpanosti in še dalje pomagajo ljudem, ki bežijo pred terorjem, vojno in nasiljem. Begunce preskrbujejo s hrano, skrbijo, da imajo kaj obleči, otrokom pa zagotavljajo učno pomoč in jim tako omogočajo prihodnost. Ti prostovoljci beguncem in svetu kažejo človeški obraz Evrope.
Vendar je to tudi naloga politike, predvsem na celini, ki je v svoji zgodovini videla že preveč ograj in zidov, jarkov in meja. Eden naših dosežkov je tudi to, da smo te težave premagali in jih zamenjali za mir in blaginjo. Od tega ima koristi vsakdo od nas, na primer pri prestopanju meje ali trgovanju.
Papež Frančišek nam v zvezi s tem povsem zaupa. Pričakuje, da bomo bolje izkoristili svoj potencial. Z evropskim načinom sodelovanja in gradnje mostov med ljudmi in državami smo namreč že prestali delitev celine. Ta moč bi nam danes v obdobju več različnih kriz prišla prav bolj kot kdaj koli prej. Pogoji za to so morda boljši, kot si mislimo. Papež nam vsekakor vliva upanje, saj pravi: »Težave lahko postanejo močno gonilo združevanja.« Zato je skrajni čas, da Evropejke in Evropejci vstanemo in se začnemo boriti za skupno Evropo.
––––––
Prispevek je mnenje avtorjev
Gostujoči peresi
Martin Schulz
predsednik evropskega parlamenta
Jean-Claude Juncker
predsednik evropske komisije
