Spremenjeno razmerje
sre, 13.09.2017, 09:00
Spremenjeno razmerje

Državo je treba zvezati skupaj, pa čeprav z železnimi verigami ...

 

Z barcelonskega letališča El Prat se odpravljam v London, letim z Vuelingom, in ko v gosjem redu vstopamo v letalo, opazim, da na pilotskem sedežu sedi dolgolaso dekle. In res! Pelje nas pilotka. Prijazno se kar nekajkrat oglasi med potjo in nas potem varno spusti na tla v gosto londonsko meglo.

Kaj je potrebno, da se lahko človek takole udobno odpelje na sestanek v drugo deželo? Katalonska zgodba je glede tega gotovo poučna. Letališče v Barceloni se razvija v eno najpomembnejših povezovalnih središč na jugu Evrope, kljub vsem oviram, ki zaradi neprikritega centralizma španske vlade nastajajo na vsakem koraku. Vueling je bil ustanovljen kot nizkocenovni prevoznik z namenom – spet popolnoma neprikritim –, da bo Barcelono obsodil na status »drugorazrednega« letališča, medtem ko bo Iberiji pripadel levji delež vseh čezoceanskih prevozov in povezav z najpomembnejšimi mesti sveta. Letališče v Madridu je bilo popolnoma prezidano na naravnost bajeslovno razsežnost, barcelonskemu pa so zgolj dodali nov terminal, kar v praksi pomeni, da je potovati z letalom del običajnega prijaznega, udobnega in neobvladljivega kaosa. Letališče je torej ravno tako kot vsa Katalonija prava krpanka, kjer se težave rešujejo sproti in se vsak dan znova sprašujemo, kako lahko vse skupaj sploh deluje.

Zvezati državo

A vendar, izvorni centralistični načrt se je zasukal precej drugače od predvidenega. Iberia je podlegla okostenelosti, ki je usodno zaznamovala toliko drugih letalskih prevoznikov, Vueling pa se je znotraj koncerna British Airways in Iberie razvil v eno tistih čudežno okretnih formul, ki danes kraljujejo evropskemu nebu. Skupaj z irsko iznajdljivim Ryanairom in vikinško podjetnim Norwegianom je Vueling postal eden tistih prevoznikov, ki so preprosto kos izzivom postmoderne dobe. Celo njihove reklame v neznosni spakedranščini iz različnih jezikov so ljudem všeč. Ime je sestavljeno iz španskega »vuelo« in angleške končnice »ing«, ki menda lahko pomeni karkoli. Domiselnost reklamne agencije gre tako daleč, da letala nosijo napise v slogu »Ich bin ein Vueling«, s katerimi se malodane norčujejo iz tako pretresljivih zgodovinskih izkušenj, kakor je bil Kennedyjev obisk Berlina za železno zaveso.

A nobeno naključje ni, da se takšna podjetnost in iznajdljivost razvijata na evropskem obrobju. Centralistična miselnost ni več kos svetu, ki se prepoznava v odprtosti. Španija kot ena najbolj centralističnih evropskih držav te nove potrebe po odprtosti in prilagajanju resničnim potrebam ljudi ne razume. Vse infrastrukture se še danes strogo načrtujejo iz Madrida, mreža komunikacij raste iz središča proti obrobju. Decembra 2007 je tako Malaga dobila svojo direktno povezavo z Madridom s hitrim vlakom AVE. Tedanja ministrica socialistične vlade Magdalena Álvarez je ob priložnosti bučno izjavila, da je to dosežek, ki bo z »jeklenimi kabli« državo povezal v eno samo skupnost. V trenutnem navdušenju rojeni stavek se je z leti spremenil v krilatico, saj tako dobro povzema najpomembnejšo smernico, ki je vodila celotno Španijo vsaj od leta 1996, ko je vlado prevzel José Maria Aznar: državo je treba zvezati skupaj, pa čeprav z železnimi verigami.

Nekaj ogromnega sredi neobljudenega

Ta državotvorna ideologija je bila uspešna, ker je politikom dovolila razkazovati vedno nove dosežke, ki bodo državo rešili vsake sence zaostalosti, hkrati pa je takšen pospešen razvoj ustvarjal tudi neslutene kupe denarja. Posel z infrastrukturami je tekel, kot bi za to ne potrebovali drugega kot samo željo. Uresničiti je bilo mogoče dobesedno vse, na kar je bilo sploh mogoče pomisliti – vsaj za tiste, ki so imeli v rokah politično oblast. Nastajala so letališča, s katerih ni nikoli poletelo nobeno letalo (Castello zraven Valencie), hitri vlaki so vozili na relacijah, kjer je vsak dan potovalo kakih deset potnikov, gradile so se kulturne palače, kakršna je, recimo, knjižnica Anxel Casal arhitekta Andresa Peree Ortege zunaj Santiaga v Galiciji. Na tisoče pozidanih kvadratnih metrov sameva sredi pokrajine, saj knjižnica nima dostopa z javnim prevozom iz središča mesta.

Tudi to je namreč del preizkušene formule španskega razvojnega načrta: zgraditi je treba nekaj ogromnega sredi neobljudenih krajev in potem delati posel iz tega, da ljudje pridejo tja. Daljša ko je pot, več bo mogoče iztržiti iz infrastrukturne zagate. Ob letališčih in postajah, kulturnih objektih in zabaviščih cveti posel taksijem in restavracijam, prenočiščem in drugim storitvam. V Valencii se nova postaja vlakov AVE konča kak kilometer pred središčem mesta, proga seveda pride lepo do centra, a ne tudi vlaki. Tako se lahko vsak uporabnik »sprehodi« ob progi, plača za taksi ali pa se pelje z avtobusom, ki nesrečno kroži med obema postajama ves ljubi dan ...

Lepa podoba, ki prikriva ...

Tako rekoč čez noč so nastala tudi turistična naselja bajeslovnih razsežnosti sredi najrodovitnejših polj. Marina d'Or ob Valencii ima 200.000 ležišč in 19 milijonov kvadratnih metrov zgrajenih površin. To življenje na kredit se je seveda nenadoma sesulo kot hišica iz kart, kajti leta 2008 je Španija zabredla v krizo, ki je ni bilo težko predvideti. Zatresli so se sami temelji te podivjane razsipnosti, a skoraj nihče ni bil pripravljen sprejeti poloma ali se strezniti. Španska državotvorna politika z Marianom Rajoyem na čelu se je znala tej potrebi po sanjah hitro prilagoditi. Natančno tako, kakor je v tridesetih letih 20. stoletja razložil Walter Benjamin, so bili volivci pripravljeni pozabiti na svoje resnične potrebe, ker je bila politika sposobna ustvariti o njih samih podobo, v kateri so se hoteli še naprej ogledovati. Španija tako ostaja iluzija, lepa podoba, ki zakriva resnično stanje.

Razvoj v Kataloniji je bil popolnoma drugačen, kriza je regijo ravno tako prizadela in tudi politikov, ki so se znali okoristiti s to infrastrukturno blaznostjo, ni manjkalo. Toda Katalonci že dolgo niso več pripravljeni verjeti tej dramatični estetizaciji politike, če smem uporabiti Benjaminov izraz. Zato je tudi odpor vseh španskih strank do katalonskega gibanja za neodvisnost tako neusmiljeno trd, krut in neizprosen. Ne gre le za to, da je treba premagati političnega nasprotnika in spet podjarmiti uporniško provinco. Katalonska sposobnost, da so v ljudeh prebudili nesluteno energijo, dokazuje, da je dobro organizirana civilna družba temelj podjetnosti in iznajdljivosti. To premagovanje krize z odprtostjo in zaupanjem v svobodne posameznike postavlja na laž centralistično voden razvoj. Natančno tako je, kot bi Kataloncem uspelo pokazati s prstom na cesarja, ki je na cesto odkorakal gol.

Kot Musilova Kakanija

Kaj je torej potrebno, da nas je pilotka tistega hladnega ponedeljkovega jutra mirno spustila v londonsko meglo? Tako kot vsak drug človek je to mlado dekle moralo verjeti v smisel naporov, ki so jo pripeljali na tako zahtevno delovno mesto. Vsak kirurg, učitelj, odvetnik, obrtnik, prodajalec ali kmet mora verjeti, da je njegovo znanje koristno. Verjeti je treba v smisel osebnih naporov in da bo družba znala vse to človeku kako povrniti. Brez te človeške infrastrukture noben vlak ne pelje, noben turistični apartma se ne napolni, nobena trgovinska mreža ničesar ne prodaja, nobena šola nikogar nič ne nauči, nobena bolnišnica ni drugega kot gole stene. »Države propadajo kakor podjetja, ko izgubijo kredit,« je v svojem Možu brez posebnosti (1930) zapisal Robert Musil. Njegova Kakanija se je zrušila, ker ni več mogla ljudem zagotavljati vere v prihodnost. Česar se današnja španska politika ne zaveda, je, da svojim lastnim ljudem jemlje vero v pravičnost sveta, v katerem živijo.

Simona Škrabec,

prevajalka in esejistka 
iz Barcelone

––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Spremenjeno razmerje

Foto: Albert Gea/Reuters

Prijavi sovražni govor