Tiskane izdaje
Le Monde diplomatique, ki ima popolnoma drugo uredništvo kakor časopis Le Monde, ni zelo znan zunaj Francije. Deloma lahko to obžalujemo, saj je tipičen za francoske intelektualne in novinarske kroge – tipičen tudi za tisto vrsto populizma, ki se je končal z izvolitvijo Emmanuela Macrona, vendar ostaja trdno zakoreninjen v Franciji.
Ta članek sem napisal, ker se je pred kratkim na spletni strani Le Monde diplo, kakor pravijo mesečniku v Franciji, pojavil dosje, ki vsebuje »20 let stare arhivske dokumente« o meni, ti pa so »na voljo brez omejitev«. O »meni« kot Don Corleoneju, oligarhu, skrivnostnežu, utelešenem hudiču in »pomembnem« predstavniku francoskega »sistema«.
Ne bom se posvečal podrobnostim teh nepomembnih člankov, od katerih sem jih večino videl prvič v življenju.
Ne bom poskušal popraviti – vsaj ne za zdaj – neverjetnih laži, nesmislov in nizkotnih žalitev, ki so postale del groteskne in obžalovanja vredne afere, ki je delno vznemirila nekatere v Franciji.
Ne bom pa zase zadržal mnenja o tem mesečniku, ki sem mu med portugalsko revolucijo v letih 1974 in 1975 poslal enega svojih prvih člankov, zdaj pa mesečnik nima prav nič skupnega s časopisom Le Monde razen delničarjev, je diplomatski samo po svojem imenu in ni prav nič spoštovanja vreden, če ne upoštevamo spomina na njegove nekdanje ustanovitelje.
Olepševanje fašističnega mita, zanikanje holokavsta
Vedeti moramo, denimo, da je Le Monde diplo eno zadnjih francoskih zatočišč, v katerih Tarik Ramadan, ideolog Muslimanske bratovščine, ki meni, da so islamistične napade v Toulousu in Bruslju pripravile obveščevalne službe, še vedno velja za avtoriteto. V članku, objavljenem 3. aprila 2016, je nekdanji urednik mesečnika Le Monde diplo Alain Gresh skupaj z drugimi označil Ramadana za glas, ki ga »upoštevajo v revnih četrtih« in mu »mladi prisluhnejo«.
Treba je vedeti, da vse oblike teorij zarote pogosto nekritično posnemajo. Med pogovorom s prijatelji mesečnika Le Monde diplomatique v Montpellieru maja 2010 je profesorica Annie Lacroix-Riz poskušala olepšati fašistični mit o sinarhiji skrivne elite. Zanikovalec holokavsta Jean Bricmont je v Le Monde diplo dolgo časa objavljal kritike protiameriških in protisionističnih knjig. Frédéric Lordon, nekakšen mlajši klon marksističnega misleca Alaina Badiouja, ponuja nekakšno modno različico, ko trdi, da je videti zarote v vsem enako absurdno, kakor če jih ne opazimo nikjer, in da dejansko obstaja zarota »dominantnih«, ki poskušajo oslepiti »dominirane«.
Težko verjamemo, da obstaja kaj takšnega, dokler ne preberemo prilizovalske kritike knjige Sarkozy, Israel et les juifs (Sarkozy, Izrael in Judje), ki jo je leta 2009 objavil Paul-Éric Blanrue in se v njej spraševal, ali ni Francija postala »sionistična država« in ali ni nekdanjega predsednika Nicolasa Sarkozyja v svoje vrste pridobil Mosad; ali pa kritiko sramotne knjige Le Mur de Sharon (Šaronov zid) Alaina Menarguesa, ki je bila objavljena novembra 2004 in pojasnjuje izraelsko varnostno pregrado z atavističnim »judovskim separatizmom«, ki izvira iz Levitika.
Zavedeni zagovorniki alternativnega novinarstva
Tudi samo za zabavo lahko preberemo članek, ki ga je nekdanji direktor mesečnika Le Monde diplo objavil septembra 2016 na povezani spletni strani. Prilizovalski članek je bil posvečen nekemu Donaldu Trumpu, v katerem je avtor odkril tisoč vrlin, ker Trump menda nasprotuje »sistemu«; ker se je zdelo, da bi se lahko odpovedal »liberalni usmerjenosti« Zahoda; in ker je pripravljen napadati »moč medijev«, »gospodarsko globalizacijo« in »ošabnost Wall Streeta« (in še veliko drugega).
Samo omenil bom tudi to, kako so ti vzorni »protiimperalisti« 40 let po tem, ko je bila Castrova tiranija dokončno razkrita, z odobravanjem sprejeli karikiranega varovanca Kubancev – Huga Chaveza. Mlade Venezuelce je zasužnjil grotesken režim, obupujejo nad prihodnostjo in lačni so. Kaj pa Le Monde diplo? Po več letih navdušenosti nad Chavezovimi vojaškimi podvigi še naprej časti njegovega zombijevskega naslednika Nicolasa Maduro, ki je še bolj krut in nazadnjaški.
V Franciji najdemo tudi druge takšne forume in najdemo jih na drugačnih krajih: temačne magnete, ki privlačijo najslabše ideje naše dobe. Toda ponavadi jih najdemo na skrajni desnici, Le Monde diplo pa vztrajno trdi, da nadaljuje radikalno tradicijo levice, ki si je prizadevala za zgodovinske prelome, da bi osvobodila človeštvo idolov in duhov iz preteklosti.
Nekateri se zelo dobro spominjamo privlačnosti takšnega projekta. Tisti, ki so pomagali ustvarjati nepomemben dosje mesečnika Le Monde diplo, pa ne vedo prav ničesar o tem projektu. So nevedni in zavedeni zagovorniki alternativnega novinarstva, ki mislijo, da je pogumno napadati neodvisnega pisatelja. Nekega dne bi se mi morali ti komisarji, ki so sami sebe postavili na ta položaj, zahvaliti za jezo, ki jo vzbujam v njih, saj se zdi, da je postala njihova zadnja vez z realnostjo.
Križanje skrajnosti
Vendar vse ni tako preprosto, saj jim njihova vročična nespametnost ne more preprečiti, da ne bi bili nevarni. In še naprej se bom do njih vedel zaničevalno, kakor sem to počel zadnjih 20 let, če me ne bodo prepričali, da so prestopili tisto rdečo – ali rdeče-rjavo – črto.
Če se bodo nekoč skrajnosti političnega spektra res kje srečale, se bo to zgodilo v medijih, kakršen je Le Monde diplo. Če se bodo z enim od tistih političnih križanj, zaradi katerih smo bili v zadnjem stoletju priča tako zloglasnim pojavom, salonski akademiki, ki uživajo v zavračanju in sovraštvu, res križali z mrhovinarji skrajnega desničarskega populizma, bo prav Le Monde diplomatique laboratorij, v katerem se bo to zgodilo.
Raje sem spregovoril zdaj, saj morda ni več daleč dan, ko se bo to zgodilo.
Bernard-Henri Lévy, eden od ustanoviteljev gibanja Nouveaux Philosophes (Novi filozofi)
––––––
Project Syndicate, 2017
