Tiskane izdaje
Predsednik najmočnejše opozicijske stranke Zoran Milanović je ocenil, da je bil projekt samostojne države Hrvaške dejansko voden iz centrale bivše jugoslovanske tajne službe, pravzaprav njene takratne zagrebške izpostave. Samo dan kasneje mu je na veliki hrvaški proslavi v Kninu odgovorila predsednica države Kolinda Grabar Kitarović in ga, brez poimenovanja, označila za nepremišljenega in v stališčih prehitrega in skorajda namerno zavajujočega. Milanović pa je prav takšno oznako hrvaške osamosvojitve potreboval, saj je le tako lahko začel novo volilno tekmo, ki se bo 10. septembra letos končala s predčasnimi volitvami v hrvaški parlament.
Razlog je samo eden.
Konkurenčna in zdaj vladajoča stranka HDZ je izvolila novega predsednika, Andreja Plenkovića, ki mu ne more očitati ne sodelovanja v sumljivih privatizacijah, ne goljufij in kraj, niti ne dvomljive izobrazbe in privilegirane kariere. Zato je bilo treba volilno soočanje ideološko obremeniti, tudi s tako radikalno oceno o nastanku hrvaške države, ki pa kljub vsemu ni povsem nova.
Od kod obtožbe
Nazadnje se je pojavila prve dni januarja 2014 v eni izmed političnih oddaj hrvaške nacionalne televizije. Da je prvega predsednika države, dr. Franja Tuđmana, ustvarila in izvolila tajna policija bivše Jugoslavije.
Zato je danes, nekaj dni po odgovoru predsednice Grabar Kitarovićeve, zanimivo vprašanje, od kod in zakaj tako zavezujoča in nedvoumna ocena Zorana Milanovića. Odgovor bo razmeroma preprost.
Ocena izhaja iz prvih dni marca leta 1989. Takrat je dr. Franjo Tuđman poslal, kot odposlanca na novo nastajajoče opozicijske stranke, na obisk v zanj tako pomembno Kanado, k takratnim hrvaškim emigrantom, bivšega političnega zapornika in disidenta, dr. Vladimirja Veselico.
Njegov gostitelj je bil Gojko Šušak, kasnejši hrvaški obrambni minister in Tuđmanov politični intimus. Že na poti z letališča, peljala sta se v dobri dve uri oddaljeno Ottawo, je spraševal Veselico o razmerah v domovini in predvsem o dr. Tuđmanu, glavnem kandidatu za predsednika nove stranke. Ob tem je bil izrečen stavek, ki ga omenjam. Šušak je slišanemu opisu razmer dodal, da je po podatkih vseh obveščevalnih služb »Tuđman kandidat number one za šefa hrvaške države«. Ko ga je Veselica, nekaj let kasneje, oba sta bila ministra v hrvaški vladi, vprašal, na katere obveščevalne službe je takrat mislil, mu je Šušak odgovoril zgolj: »Pozabi, pusti to.«
Bistveno premehek
Darko Hudelist je kot pravi publicist hrvaškega Jutarnjega lista vsaj že leta 1986 vedel, da bo Tuđman postal predsednik nove hrvaške države. In ne samo vedel. Veliko več. Imel je zelo natančno izdelan načrt, kako priti do tega mesta. Del tega načrta je bila tudi izločitev dr. Veselice kot morebitnega protikandidata, volilnega rivala. Tudi zato ga je poslal na kanadski obisk. Vedel je, da bo v vsaj treh ključnih programskih točkah za kanadsko emigracijo zagovarjal bistveno premehka in preohlapna stališča. Najprej o političnem ustroju nove države, nato o ključnih nosilcih potrebnih družbenih sprememb ter o odnosu do republike Bosne in Hercegovine ter položaju Srbov v novi hrvaški državi.
In Veselica je imel na takratnih kanadskih pogovorih tudi dejansko povsem nasprotna stališča od svojih gostiteljev. Zagovarjal je parlamentarno demokracijo – nasproti predsedniškemu sistemu, trdil je, da so nosilci družbenih sprememb lahko samo državljani Hrvaške, ki živijo v domovini, in ne kanadsko-ameriški emigranti, ter da mora Bosna in Hercegovina ostati enovita, in ne postati, kot je takrat dosledno zagovarjal gostitelj Šušak, del velike hrvaške države.
Napoved zmage
Prav razlika v teh vsebinsko tako pomembnih in zavezujočih stališčih je potrdila Tuđmanovo volilno zmago na ustanovni skupščini kasneje vladajoče stranke. Hkrati pa je določila vrsto usodnih napak nove hrvaške oblasti. Tuđmanovo zahtevo o drastičnem zmanjšanju števila Srbov na Hrvaškem, posledica je bila veliki eksodus civilnega prebivalstva srbske nacionalnosti po vojaški operaciji Nevihta, ter dogovore s srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem o delitvi republike Bosne in Hercegovine.
Če stopimo še korak nazaj, bom lahko pokazal na drugi del Milanovićeve ocene o udbaških očetih samostojne Hrvaške.
Junija 1989 je takratna hrvaška policija prepovedala ustanovni sestanek nove stranke, Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ). Sestanek in volitve predsednika bi morali biti v hotelu Panorama. Predsedniška kandidata sta bila dva, Tuđman in Veselica. Glasovalni izid je bil nepredvidljiv.
Tu ni povsem jasno, ali so čez noč spreminjali lokacije sestanka zaradi največje gotovosti Tuđmanove izvolitve ali zaradi strahu pred policijo. Očitno so ocene, ki jih te dni promovira Milanović, potrditev prvega.
Sestanek se je dejansko začel v prostorih nogometnega kluba Borac na Jarunu in končal s soglasno Tuđmanovo izvolitvijo. Podporniki Veselice o mestu sestanka niso bili obveščeni in niso mogli ne vložiti kandidature in še manj voliti. Sestanek so namreč iskali v povsem drugem delu Zagreba, seveda neuspešno.
Skrivna podpora oporečnikom
Ostaja pa še tretji del za oceno, ki jo je tako hitro prevzel Milanović. Prav zadnje dni decembra 1986 se je disident in politični zapornik, partizanski general Tuđman, na bolj ali manj skrivnem sestanku pogovarjal z takratnim visokim hrvaškim voditeljem Miko Špiljakom. Ta je bil v hrvaškim partijskem vrhu neke vrste liberalec, predvsem pa oponent dr. Stipetu Šuvarju, tudi visokemu partijskemu funkcionarju, avtorju zadnjega jugoslovanskega indeksa knjig, ki jih je treba prepovedati, in piscev, ki jih je treba z partijsko disciplino odstraniti.
Šuvar je bil najverjetneje tudi avtor dokumenta, ki naj bi ga, v skorajda istem času, sprejel državni partijski vrh in v katerem smo bili poimensko navedeni vsi, ki nas je treba politično likvidirati. Tuđman je od Špiljaka zahteval pravico do objavljanja in tiskanja knjig, in kar se danes zdi malce nenavadno, pravico do izdaje potnega lista.
Aprila naslednje leto je dokument, ki ga je v svojih zapisih imenoval Okno v svet, po 15 letih znova dobil. To mu je omogočilo tudi prvo potovanje v Kanado in obisk svojih ključnih političnih zaveznikov. Kmalu zatem se je začela razprava, zakaj je prav Tuđman tako hitro dobil potni list. Špiljak v enem izmed kasnejših pogovorov pravi, da je tako naročil takratnemu šefu policije. Pa vendar bi bilo samo to premalo. Vloga za izdajo potnega dokumenta je morala dobiti potrditev tudi v Beogradu. Res je, da je bil potni list takrat že izdan tudi srbskemu oporečniku, generalu Milovanu Đilasu. In najverjetneje bo res, da sta pri hrvaških oblasteh, predvsem pri predsedniku republike Ivu Latinu, podobno zahtevo ponavljala kardinal Kuharić ter agilni škof Đuro Kokša.
Ne tajna služba – Cerkev
Slednjega sem spoznal konec osemdesetih let, ko je nekajkrat obiskal tudi Ljubljano, zaradi velikega projekta, ki ga je vodil moj sodelavec in prijatelj dr. Lojze Gostiša. Šlo je za dogovore, kako dobiti dovoljenja hrvaške Cerkve za vstop v arhive Metropolitane, knjižnice zagrebške nadškofije, in prevzeti za Slovenijo tako pomembno Valvasorjevo dediščino. Gostiši je kasneje ob pomoči in sodelovanju SAZU uspelo ponatisniti celotno zbirko Iconothece Valvasoriane. Takrat seveda nisem vedel za poti izdaje potnega lista bodočega hrvaškega predsednika, sem pa spoznal vplivnega škofa, ki je bil, kot ocenjujem danes, sposoben potrebnega prepričevanja takratnih nosilcev hrvaške oblasti. Predvsem pa je bila katoliška cerkev vseskozi Tuđmanova najtesnejša politična zaveznica. Pa vendar se je ob tej izdaji potnega dokumenta pojavila dvomljiva teza, da je vse skupaj omogočila takratna tajna služba.
Na teh ocenah najverjetneje temelji pred dnevi izrečena Milanovićeva ocena. Še vedno pa ostaja vprašanje dejanskega razloga politično tako zavezujočega stališča predsednika najmočnejše opozicijske parlamentarne stranke. Ta je bolj kot s Tuđmanom povezan z novim predsednikom konkurenčne stranke Andrejem Plenkovićem in bojaznijo, da njemu osebno ne more prav veliko očitati. Saj je politično veliko bolj nov in prav toliko bistveno manj odgovoren za trenutne razmere na Hrvaškem kot bivši predsednik vlade Milanović. Prav zato je bilo treba ponovno premakniti pozornost prihajajočih volitev na stare ideološke spore in jih odmakniti od dnevno zavezujočih vprašanj.
Borut Šuklje je mednarodni svetovalec pri Agencija za strateške študije
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
