Tiskane izdaje
Eden od udeležencev v oddaji Tarča (dne 6. 11. 2014) je povedal, da je taka razprava med vlado in sindikati o zmanjševanju pravic delavcem v javnem sektorju popolnoma napačna in zgrešena. Sam je kot vodja uprave na občini dosegel z racionalizacijo take kakovostne rezultate, da si jih na ravni države, s tako aktivnostjo, ki jo diktira vlada oziroma njen finančni minister, še predstavljati ni mogoče. Ta njegova razprava je bila med drugimi udeleženci Tarče popolnoma brez odziva, namesto da bi se vprašali, kako doseči, da bi take rezultate dosegli na ravni države. Tej problematiki je namenjen ta članek.
Zmanjševanje pravic iz dela
Gotovo je napačno, da »rezanje« pravic iz dela za javni sektor določa minister za finance v funkciji ciljev proračuna za leto 2015. Kar konkretno pomeni, da so finančni cilji proračuna cilji celotne vladne politike oziroma države. S tem ne trdim, da drugo leto ni treba realizirati proračunskega primanjkljaja, manjšega od treh odstotkov. S ciljem se strinjam, vendar je nujno treba upoštevati celotno politiko vlade. V vladi pa to pomeni, da je predsednik vlade svojo funkcijo prostovoljno odstopil finančnemu ministru. Ideološko je to nadaljevanje neoliberalne politike, ki je tudi način za uveljavljanje različnih lobijev in mrež. V omenjeni Tarči so udeleženci pogosto omenjali, da taka razprava ni tudi vsebinska, sistemska. Vendar tudi v tej trditvi niso šli do konca. Vlada najprej potrebuje politiko in cilje varčevanja, upoštevajoč sistemski pristop, ne pa da obravnava proračun računovodsko, ker tako, kot sem že omenil, nadaljuje neoliberalno politiko, ki pa je SMC ne podpira.
Čeprav ravni države po načinu upravljanja in vodenja ne moremo enačiti s podjetjem, si v tem konkretnem primeru vendarle pomagamo z logiko letnega načrtovanja v podjetju, ko izravnavamo vse stroške podjetja s prihodki. S tega vidika bi morala vlada sočasno, v le enem paketu povedati, kaj bo tudi sama naredila, enako GZS. Ne pa da manipulativno postavlja javni sektor, kot da je le od njega vse odvisno, tudi gospodarska rast. In to od nekaj dodatkov k plači v skupnem znesku 300 milijonov evrov. Tako varčevanje je tipičen primer finančnega uma, da bodo potrebne za izravnavo proračuna le manjše aktivnosti, nič večjega. Prav te manjše korekcije pa so usodno pomembne za veliko poklicev javnega sektorja. Samo mimogrede! Isti finančni minister je v svojem prvem mandatu preprečil pridružitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja k ZZZS, čeprav je s tem javno zdravstvo na leto osiromašeno za 60 milijonov evrov. To pač ni njegov problem, čeprav bi s tem dodatnim denarjem javno zdravstvo v celoti odpravilo čakalne vrste, seveda, če bi to v resnici tudi hotelo.
Druga ključna napaka je, da se kar na najvišji državni ravni uporablja samoupravna logika razvida del in nalog. Trdim, da taka metodologija ni dobra niti za podjetje, kaj šele za državo. Po definiciji je organizacija (poenostavljeno) sestav ljudi za uresničevanje skupnega cilja. To pomeni, da je za vsako delovno skupino nujen skupni cilj in skupna moralna matrica, ki zagotavljata produktivno sporazumevanje med člani skupine. Civilizacija se ni začela le z govorico, ampak takrat, ko je imel človek kaj povedati, s ciljem skupnega ustvarjanja. Če upoštevamo še vidike demokracije, je vsebinski pristop uravnoteženega proračuna edino sprejemljiv, da bi se izognili družbenemu konfliktu.
Vlada trdi, da je s tem, ko je črtala več investicij (vzdrževanje cest itd.), opravila svoj del nalog, ne da bi razumela, da je tudi to varčevanje na račun skupne porabe vseh državljanov. Zato bi javni sektor upravičeno pričakoval, da bi vlada najprej sebi, poslancem državnega zbora in državni upravi »črtala« vse tiste dodatke, ki jih zahteva od javnega sektorja. To bi bil konkreten dosežek vlade, predvsem stranke SMC, k povečanju etike in morale. Kako bi se opravila racionalizacija oziroma znižali stroške v posameznih dejavnostih javnega sektorja, bi bila naloga vsakega področnega ministra posebej. Vsekakor ne po enotnih kriterijih, kot to zahteva vlada. Na primer ministrica za zdravje prav gotovo ne bi smela črtati dodatkov za nočno delo in delo ob praznikih in vikendih. Od vlade, ki jo vodi SMC, sem vsekakor pričakoval takojšnje ukrepe (brez strategije) za zniževanje vrste pravic in privilegijev za vse funkcionarje. S tem bi vlada pridobila kredibilnost, ki jo bo še kako potrebovala. Tudi z ukinitvijo sofinanciranja parlamentarne menze z davkoplačevalskim denarjem, kar je že na meji shizofrenije.
Tehnologija vladanja
Opozoril bom še na problematiko uresničevanja etično-moralne paradigme. Namreč neoliberalni model politike se pri nas ni uveljavil zgolj zaradi lobijev in mrež, ampak predvsem tudi zaradi nesposobnosti celotne poosamosvojitvene oblasti; vladati družbi in državi je namreč najbolj preprosto kar tako, od primera do primera, torej nesistemsko.
Opozarjam na ta problem, ker bi nas inercija dosedanjega načina vladanja, kar se po mojem že dogaja, pripeljala oziroma vodila v staro prakso in še poglobila krizo, česar pa (vsaj upam) vlada noče. Tako je vlada tudi pred strateškim premislekom, kako prekiniti dosedanjo tehnologijo vladanja. Da bi bila vlada kos tej nalogi, bi morala vsaj nekaj vedeti o vojaških vedah, ki so predhodnica menedžmenta. Vojaške vede posvečajo osrednjo pozornost strategijam (pridobivanje časa, prostora in sredstev), ciljem in politikam in taktiki. Sedanji način rezanja pravic za javni sektor je tipično taktičen in bi moral biti v funkciji strategije varčevanja. Politika in cilji so stvar političnih strank in državnega zbora. Vlada ima vlogo generalnega štaba, ki ji je glavno sredstvo strategija. Področni ministri skupaj z državno upravo pa so izvrševalci.
Ko je gospod Miro Cerar napovedal novo moralno-etično paradigmo vladanja slovenske družbe in države, bi moral najprej ugotoviti, kje je Rubikon, ki ga bo moral prekoračiti, da ne bo več povratka na staro.
Za konec pa še to. Od modrega ministra za finance bi pričakovali, da se pri uravnoteženju proračuna na dohodkovni strani najprej potrudi pridobiti večje prihodke, tudi z ukrepi, ki jih predlaga gospod Martin Jakše v Delu 10. 11. 2014 z naslovom Kje so nerealizirani prihodki. Samo z racionalizacijo javnih naročil bi prihranili eno milijardo evrov, kar bi pomenilo tudi konkreten ukrep za zmanjšanje korupcije in višjo kakovost upravljanja države. Pri upravljanju državnega premoženja bi bil Rubikon, da bi država predpisala minimalni šestodstotni kapitalski donos kot kriterij za ugotavljanje sposobnosti uprav in nadzornih svetov v »svojih« podjetjih.
––––––
Mag. Janez Tršan, ekonomist, svetovalec za javni sektor
