Talci neusmiljene bitke za oblast
Samo peljala sem se, nisem zares borbala, je priznala naša Ilka, potem ko je, nekoč najboljša, končala daleč za mlajšimi tekmicami. Vražje Slovenke so novinarji poimenovali naše nabrušene smučarke, ki so se, ne tako daleč tega, pogumno in samozavestno borile ter zmagovale v svetovnem vrhu na olimpijadah in svetovnih prvenstvih. Športniki in športnice še posebej so naciji za zgled, ko presegajo odličnost, ko na svetovnem odru premagujejo najboljše. Tekmovalnost nam je od nekdaj položena v zibko, v kapitalizmu in neoliberalizmu še posebej. Vendar tam, čisto na vrhu, tudi ta ni dovolj. Profesionalni, državljanski, osebni etos je tisto malo vsemirje, ki nas oziroma jih v resnici določa, da tudi čisto na vrhu niso oziroma nismo povsem sami.
Najpametnejši so, najbolj razgledani in najbolj priznani, dobro vedo, kaj počnejo in kaj povzročajo, vendar trmasto in ozkogledno podirajo vse okrog sebe. Goloba so stisnili v kot, osamili so ga in mu zaprli vse varne izhode. Ni pomembno, da dokazuje dobro voljo in prave namene, da bi, a ne ve, kako, da ne bi sprožil še večjega kažina, in da mu tudi predaha ne privoščijo. Prišepetovalce si pridobiva, posluša jih, pazi na besede in daje vtis, da se je tako kot Ilka nehal boriti in se le pelje navzdol po progi, ki mu jo trasirajo.
A tako nas je šarmiral! Še nikomur nismo poverili toliko zaupanja in moči. In toliko pričakovanj. Zaupali smo obljubam in načrtom ter se uspavali v novi spodobnosti in sproščenosti. Verjeli smo, da v pravni državi ne gre drugače, da so postopki, roki in protokoli pač takšni, kakršni so, ter da je leto in pol za napol urejeno javno televizijo pač cena, ki jo je treba plačati. Potem pa nam je z minimalno večino izvoljeni Donald Tusk pokazal, kako se lahko tudi na poledeneli progi bori.
Spominjam se direktorjev in funkcionarjev, ki so se na svojih stolčkih le peljali. Odgovarjali so, kadar jih je kdo kaj vprašal, nastopali so in podpisovali, delegirali so odgovornosti, imeli so se, le »borbati« se so pozabili.
Tisto niso bili naši delavci, pogodbeniki so bili, se je branil prvi mož državnih železnic, ko je njegov vlak do smrti povozil dva od najetih delavcev, ki so popravljali njegovo progo. Nihče nam ni povedal, da je kaj narobe, nihče se ni pritoževal in tudi potniki na vlaku, ki je osem ur vozil iz Maribora do Ljubljane, niso zahtevali čaja in sendvičev. Le v avtobusnem podjetju v lasti Slovenskih železnic niso utegnili zagnati avtobusa, ki bi prepeljal premražene potnike.
Ni res, da se več ne »borbamo«, tudi peljemo se vse manj.
***
Jure Apih, publicist
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
