Tiskane izdaje
To so bile besede skromnosti pa tudi samohvale Jožeta Plečnika, namenjene prijatelju in trnovskemu sokrajanu, pisatelju Franu Saleškemu Finžgarju.
Ni šlo za arhetip klasičnega stadiona, kot so ga stoletja poznali Grki. Njihov stadion je bil namenjen atletskim prireditvam, in ne telovadnim nastopom, kar je bil prvotni namen Plečnikovega stadiona. Beseda stadion izhaja iz korena starogrške besede stad'ium oziroma stadij, po Homerjevi legendi pa predstavlja dolžinsko mero, ki jo tekač preteče z enim vdihom in znaša 192,25 metra. Za to so bili klasični grški stadioni predvsem pravokotne oblike z enostranskimi tribunami, položenimi običajno na naravnem ali deloma preoblikovanem nagnjenem terenu.
Družbene okoliščine pred gradnjo
Plečnik se je v maniri spoštovanja klasičnih kompozicijskih zakonitosti pri oblikovanju gloriete z oltarjem na zahodnem delu večnamenskega prireditvenega prostora zgledoval po kompozicijskih izhodiščih odrske stavbe gledališča v Oroposu, jugovzhodno od Aten, zgrajenega v 5. stoletju pred našim štetjem.
Prvi sodobni stadion je bil sicer »likurg«, zgrajen za izvedbo prvih sodobnih olimpijskih iger leta 1896 v Atenah. Prvi stadion v obliki klasične arene pa je bil zgrajen v Milanu v letih 1805–1824. Po prvi svetovni vojni pa vse do svetovne gospodarske krize sredi 30. let 20. stoletja je bil čas intenzivne gradnje družbene infrastrukture mladih držav, nastalih zlasti z razpadom avstro-ogrske monarhije. Ena takšnih državnih tvorb je bila tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev v letih 1918–1929, po tem času preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo.
Že pred prvo svetovno vojno sta bila v Ljubljani zgrajena stadiona S. K. Hermes in S. K. Ilirije. Zlasti drugo društvo je bilo pomemben dejavnik razvoja športa na Slovenskem vse do druge svetovne vojne.
V letih po prvi svetovni vojni pa sta bila pomembna spodbujevalca razvoja telesne kulture in telovadbe katoliško društvo Orel in liberalno usmerjeno društvo Sokol. To je med drugim dalo pobudo za gradnjo Narodnega doma v Kranju, zgrajenega leta 1922, ter Sokolskega doma na Taboru v Ljubljani, zgrajenega v letih 1923–1926. Avtor obeh objektov je bil arhitekt Ivan Vurnik.
Od 12. do 15. avgusta 1922 je bil v Ljubljani prvi jugoslovanski vsesokolski zlet na velikem telovadišču ob Linhartovi cesti. Objekt je bil v maniri panslovanskega gibanja oblikovan v slogu srbskih pravoslavnih objektov, imenovanih zadužbine. V tistem času je bil eden največjih v Evropi, omogočal pa je sočasno telovadbo več tisoč telovadcev. Na svečanem defileju pred prireditvijo na Kongresnem trgu v Ljubljani je bilo v povorki 12.426 telovadcev, na tekmovalnih prireditvah v času zleta pa je bilo prisotnih okoli 50.000 gledalcev. Ljubljana je imela malo več kot 80.000 prebivalcev.
Kot odgovor na prireditev Jugoslovanskega Sokola in po presoji, da je življenjska doba pretežno lesenega objekta časovno omejena, je začelo vodstvo Ljubljanskega Orla že leta 1923 razmišljati o gradnji stalnega masivnega prireditvenega objekta in prostora.
»V ponos Slovenije in kras prestolnice«
Zahtevna naloga je bila poverjena arhitektu Jožetu Plečniku. Izbran je bil teren ob Dunajski cesti nasproti stadiona S. K. Primorje, kjer je bila opuščena gramoznica, z orientacijo, ki je sicer neprimerna za atletske in nogometne prireditve.
Časnik Ilustrirani Slovenec je 21. februarja 1926 zapisal: »Prvi stadion na slovanskem jugu bo stal v naši slovenski Ljubljani in ga pridno grade /.../ bo v ponos Slovenije in kras njene prestolnice. Stadion je namenjen predvsem za velike slavnostne prireditve, saj spada med največje v Evropi.«
Stadion je v letih od 1925 do 1944 doživel različne vsebinske in oblikovne preobrazbe, od objekta, namenjenega telovadnim prireditvam Ljubljanskega Orla, do izvedbe evharističnega kongresa leta 1935, svetovnega kongresa Kristusa kralja in prireditve jugoslovanskih gasilcev leta 1939, do prisege Rupnikovih domobrancev v čast 55. rojstnega dne Adolfa Hitlerja 20. aprila leta 1944. Vzporedno z omenjenimi prireditvami je bila izvedena tudi oblikovna preobrazba objekta vse do leta 1947, ko je postal Plečnikov stadion domicilni objekt za N. K. Odred in A. K. Olimpija, s tem pa tudi domovanje nogometašev in atletov.
V letih 1931–1938 se je na pobudo »Fonda za gradnjo stanovanj in stanovanjskih hiš« severno od stadiona gradilo železničarsko naselje, imenovano Fondovi bloki. V naselju, ki je imelo devet štirietažnih blokov, je bilo okoli 130 stanovanj z okoli 400 do 500 prebivalci.
Naselje, ki je delovalo po načelu samoorganiziranosti in solidarnosti, je imelo pretežno delavsko-socialno obeležje. Na južni strani pred bloki so bili lepo organizirani vrtički stanovalcev, ki so bili v uporabi vse od leta 1938 do 2009. Vrtički so imeli razen gospodarske tudi pomembno socialno funkcijo.
Spremenjene varnostne in funkcionalne zahteve
Po letu 2000 so evropske športne organizacije poostrile zahteve za upoštevanje varnostnih in funkcionalnih vidikov pri organiziranju športnih prireditev mednarodnega pomena. To je bil tudi eden izmed pomembnih vzrokov, da se je začelo razmišljati o spremenjeni vlogi Plečnikovega stadiona. V ta namen je bilo v okviru Fakultete za arhitekturo v Ljubljani izdelanih kar nekaj seminarskih in diplomskih nalog, ki so problem reševale zelo različno, kot kontinuiteto Plečnikove arhitekture ali pa kot dialog med starim, obstoječim in na novo oblikovanim.
V približno istem času je bil leta 1997 razpisan Javni anonimni mednarodni natečaj za univerzitetno športno dvorano in območje urejanja BR 3/3 v Stožicah v Ljubljani. Za pridobitev ustrezne arhitekturne rešitve za nogometni stadion sploh ni bilo natečaja.
Ta pobuda mesta Ljubljane je v povsem novo in drugačno pozicijo postavila vlogo nujne prenove Plečnikovega stadiona. Leta 2009 je bil razpisan mednarodni urbanistični natečaj za prenovo Plečnikovega stadiona, brez predhodne študije o vlogi kapitalnih športnih objektov v Ljubljani in predhodnega anketnega programsko-urbanističnega natečaja za širše obravnavano območje.
Iz projektne naloge natečaja
V gradivu, ki je bilo priloženo natečajnikom, so bila predstavljena nekatera napačna izhodišča, ki so kasneje pripeljala do nasprotovanj nameravani prenovi.
V programskih izhodiščih je bilo športu in rekreaciji namenjenih le 12 odstotkov površin, kar je navedeno območje, kljub temu da je bilo vrsto let opredeljeno kot športno-rekreacijska površina, uvrstilo v področje, namenjeno pretežno poslovnim dejavnostim. To niti ne bi bilo tako sporno, če program ne bi temeljito posegal v poslabšanje življenjskih navad in razmer za bivanje okoliških prebivalcev.
V spomeniškovarstvenih smernicah je bilo omenjeno, da mora Plečnikov obodni zid skoraj v celoti ostati nedotaknjen, čeprav sta fizična analiza in valorizacija celotnega obodnega zidu pokazali, da je do višine enega metra toliko poškodovan, da ga je treba v celoti podreti in zgraditi na novo. To pogojuje gradnjo povsem novega zidu s trajnejšimi gradivi, s tem pa tudi možnost večjega števila vhodov in izhodov na prireditveni prostor.
Predvidena je bila gradnja visoke stolpnice na mestu stare bencinske črpalke na jugu območja. Takšen objekt bi v dnevnem času metal senco na prireditveni prostor, kar bi bilo vsekakor moteče.
V projektni nalogi je bila predvidena uvozno-izvozna klančina za dostop do kletnih garažnih površin za 2500 vozil. Lokacija klančine je bila tik pred vhodom v bližnjo osnovno šolo ter tik ob parku in zunanjih igriščih omenjene šole.
Površina, namenjena vrtičkarski dejavnosti prebivalcev Fondovih blokov, je bila po predlogu zmagovitega projekta namenjena stanovanjskim stolpičem tik pred njihovimi fasadami.
Vse to zahteva razmislek o spremenjeni vlogi Plečnikovega stadiona, o novelaciji občinskega prostorskega načrta in o ponovni celoviti obravnavi širšega vplivnega območja.
Plečnik po Plečniku
Menim, da se skriva napotek za celovito prenovo Plečnikovega stadiona prav v njegovem inovativnem razmišljanju o večnostni arhitekturi, prilagojeni sodobnim potrebam in željam posameznika in možnostim družbe.
Nekateri njegovi temeljni postulati arhitekture so vplivali na to, da so njegova dela še danes sodobna in spoštovana. Verjetno najbolj inovativni principi v njegovem oblikovanju so bili, kako arhitekturne elemente transponirati, postaviti staro zgodbo v sodobne razmere, zamenjati matrico, kako jim v uveljavljeni obliki dati novo vsebino, namen in funkcijo.
Prenove stadionov v Barceloni, Los Angelesu in Bolzanu uspešno dokazujejo, da je to mogoče uspešno uresničiti. V dialogu staro-novo pridobita oba omenjena pola. Lep primer uspešne prenove Plečnikovega dela je Križajeva prenova ljubljanske tržnice. Ni treba iti prav daleč.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
