Tiskane izdaje
Še zdaleč nisem Tesla. Trudim se ne biti teslo ...
Zadnje dni julija sem hribolazil z družino po črnogorskih in albanskih hribih. Pot domov nas je vodila tudi skozi Bosno. Ustavili smo se v Višegradu. Na reki Drini. Načrt ostati le čez noč se je izjalovil, ko nas je mestece tako očaralo, da smo ostali še dan več. Prepustili smo se energiji tega misterioznega, skrivnostnega in obenem bohemskega mesta in okoliša, ki jima je v zadnjih letih uspel velik turistični in kulturni preboj.
Medtem ko je po Sloveniji paradiral ruski predsednik Putin, ko so bile vse ceste zaprte, ko je na vsakem koraku stal policist ali vojak z brzostrelko, smo mi tam doli v Bosni in Hercegovini občudovali in vsrkavali vibracije umetnosti, ki počasi preplavljajo in premagujejo boleč spomin. Tam, kjer so pred dvajsetimi leti padale granate in se je klalo kot malokje in malokdaj, danes, še vedno skeleče in boleče rane, počasi, počasi, zdravijo in celijo umetnost, entuziazem, vera v boljše življenje in zaznaven gospodarski napredek.
Kamengrad in vera
Usodni pečat vsem naštetim atrakcijam je pridodal Emir Kusturica v sodelovanju z lokalno in državno ali kantonsko oblastjo Srbije, Republike Srbske in BiH. Nekaj sanjajočih glav je imelo enako vizijo. Da umetnost, kultura in vera v zmožnost uspešnega sobivanja lahko zacelijo boleče rane in temo preteklosti.
Emir Kusturica je v Kamengrad vložil svoje ideje in svoj denar. In svojo vizijo razvoja in bivanja v tisti deželi. Uspeva mu. Mesto Višegrad in okolica počasi doumevata, kaj je umetnik hotel povedati, narediti. Kaj je videl. Davno pred vsemi ljudmi. Zdaj tudi že navadni ljudje vidijo. Kar se jim je morda na začetku zdelo neumno metanje denarja skozi okno, jim danes daje delovna mesta, obiskovalce, zaslužek, prepoznavnost in predvsem vse manj boleče vojne rane. Zdravljenje. Dobili so pretanjeno predpisano psihoterapijo. Nevede.
Padel sem na rit! Kje je moja draga Slovenija? Kako daleč smo v Sloveniji od takšne energije, od takšnega razmišljanja, od takšnih vizij? In na misel mi je prišel naslov tega prispevka. Razlika med Teslo in teslom je očitna!
Komu se (ne) odprejo vrata
Kot sem že napisal – sem ustvarjalec. Odklop, TV Dober dan, Big Father, Ena žlahtna Štorija, nekaj glasbe in nekaj knjig ... in številni drugi projekti, ki sem jih ustvarjal in soustvarjal. Na avtorskem delu, izumu, viziji in avtorski pravici generirajo (ali so generirali) delo številnim ljudem. In obenem so soustvarjali identiteto našega kulturnega prostora. S svojimi sodelavci sem mnogokrat hotel še dlje. Lahko bi šli še dlje. Trkali smo na mnoga vrata. Z idejami, koncepti, vizijami, ki so imele realno osnovo in res velik potencial. A v Sloveniji težko najdeš vrata do kapitala, ki se odpro na klic umetnosti.
Tu, v tej naši zarukani in rigidni skupnosti, ki jo vse bolj vodijo narcisi in nesposobneži, se vrata odpirajo le za lopovske in golo ekonomske projekte. Jaz tebi, ti meni. Maksimalni domet podjetništva je kak župan, ki poleg obveznih pločnikov, asfalta in kanalizacije zgradi še nakupovalni center ali stadion. Kruha in iger po linearni enačbi. Danes vložim ena, čez eno leto hočem imeti nazaj ena in pol. Če je v igri onesnaževanje, tretjerazredno izvajanje lon poslov, uvoz iz Kitajske – ni pomembno. Pomembno je, da »fabrka« ekonomsko »laufa« in da pri narodu nabiram politične točke za naslednje volitve. S parlamentom in vlado je enako.
Tako. Tu torej trčimo v razliko med Teslo in teslom. Tesla ima vizijo z nekaj ovinki. Ima vizijo o neminljivem in nadstandardnem. O dolgoročnem, čistem, dobrem, razvojnem, inovativnem. Brez pohlepa po denarju in hipnem zaslužku. Vse to za seboj vleče visoko kakovostna delovna mesta. Napredek. Visoko dodano vrednost. Visoko razvito družbo. Image. Suverenost. Samozavest. Na dolgo progo.
Ne gre
Na drugi strani pa imamo tesla, ki vložijo svoj (ali naš – morda celo ukradeni) denar v ekonomsko-poslovni model brez dodane vrednosti. Brezvezno trgovino, izdelavo nepotrebnosti, štanc najbolj bebastih izdelkov, zastopanje potrošne šund kulture, glasbe, posredovanje, klečeplazenje pred tujci ... kjer sicer »fabrka« ekonomsko gledano tudi »laufa«, a za seboj pušča pogorišče. Materialno in mentalno. Predvsem pa kulturno.
Na tej točki se spomnim našega gospodarskega ministra. »Tesla«, ki 6. februarja ne ve, da je 8. februarja kulturni praznik. Sam sem doživel to izkušnjo. Kako naj od »bademajstra« pričakujem razumevanje za izvedbo in podporo nadstandardnega? Ne gre!
Gremo naprej. Cmeravi premier, ki že dve leti ne najde časa za pogovor z najuspešnejšimi slovenskimi ustvarjalci in izumitelji, ki bi mu radi zaupali nekaj težav na našem področju in na področju uspešne vgraditve avtorskega in inovativnega v ustroj razmišljanja in delovanja vlade in države. Nima časa. Ne gre!
Potem razmišljam o Uradu RS za intelektualno lastnino. In me nekam prime. Urad, ki bi moral biti Teslov elektromotor slovenske ustvarjalnosti in inovativnosti. Je pa zgolj zbirališče zaspanih državnih uradnikov in uradnic, ki tam čmerijo brez rezultatov. Že leta in leta. Glavni petelini tega urada pa se menjajo vsak mandat dvakrat. Razlike med petelini ni. Ali so marionete ali pa so sami izvrševalci – eksekutorji najbolj pritlehnih linearnih ekonomskih modelov. Ponavadi jih generirajo zelo kratkovidni uporabniki intelektualne lastnine.
Nacija vodovodarjev
V tej deželi nihče ne ceni in ne išče idej. Nihče ne vlaga v ideje. Skoraj nihče. Nihče tudi ne poplača uspešnih idej in inovacij. V tej deželi je nepoplačevanje in izogibanje plačevanja avtorskih pravic že nacionalni šport. Nihče ne razume pomena avtorskega ustvarjanja. Medtem ko je vsem jasno, da je ura vodoinštalaterja vredna 50 evrov. Brez dvoma! Zato počasi kot nacija postajamo vodovodarji.
V deželi, kjer je vrhunski dosežek dograditev usranih štiristo kilometrov preplačanih avtocest (v štiridesetih letih – to je deset kilometrov na leto!), nedograjeni nogometni stadion, železniška infrastruktura iz sredine 18. stoletja, vaško letališče, ki je postalo sedemnajsto rezervno kolo frankfurtskega letališča, letalski prevoznik, ki se skupaj z ducatom letal proda za en evro kupcu s poštnim nabiralnikom nekje v Nemčiji, na papirju narisan drugi železniški tir do edine luke v državi – ki ga nikoli ne bomo videli ... no, v takšni državi je izpeljava nadstandardnih idej »mission impossible«.
V takšni državi ostajajo skozi stoletja le obeležja vojaških morij. In v takšno državo lahko pride kak svetovni voditelj le ob stoti obletnici vojaške tragedije. Drugega tu ni videti in pokazati. Za zjokat! Dobesedno.
Zelo ponosen državljan bi bil, če bi se naš predsednik raje nastavljal kameram ob odprtju ozkotirne turistične Parenzane, ob odprtju drugega tira v Luko Koper, ob odprtju hitre železniške povezave z Münchnom, Beogradom, Bologno in Dunajem, kjer vlak 600-kilometrsko razdaljo prevozi v dveh urah, ob odprtju novega ljubljanskega tramvaja in povezave glavnega mesta s svetovljanskim aerodromom na Brniku, ob predstavitvi tehnologije, ki je svet še ne pozna, ob krstnih izvedbah vrhunskih domačih kulturnih dogodkov, ki bi zanimali ves svet ...
Obrobni
A vse to, seveda v državi, ki ne ceni in ne vlaga v inovativnost, izvirnost in avtorsko samobitnost, ne more biti mogoče. Obstali smo. Sprijaznili smo se s tretjerazrednim suženjstvom in plagiatorstvom. Z izvajanjem lon poslov za precej više razvite in ozaveščene skupnosti.
Ker je tako, smo po desetletjih tam, kjer smo. Na robu. In nam ostaja le tu in tam malo veselja (in veliko skrbi) ob priložnostnih obiskih Putina in njemu podobnih kalibrov. In takrat smo tako veseli, da z veseljem švasamo kanale in skrbimo za varnost eminentnežev. Ker smo pridni! In potem ko nam veliki šef reče »Spasiba Slovenija!«, našemu predsedniku in vsem nam skoraj pride.
Zamislimo se. In enkrat že pometimo s povprečnostjo, pridnostjo in narcisizmom večne avandgarde. Odjebimo pridne in poslušne ter na stežaj odprimo vrata drznim, drugačnim in provokativnim. Vsi bomo postali takšni, takšna bo postala naša država. In Putin bo lahko vesel, če ga bomo povabili na kak premierno predstavljen vizionarski dogodek ali izum svetovnega formata. Takrat našemu predsedniku ne bo treba dve uri igrati nasmeška na licu. Lahko bo popolnoma resen in realno samozavesten in nasmejan ob tako ali tako manjšem Putinu.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
