Tiskane izdaje
Zaradi tragičnega eksodusa prebivalcev Sirije, ki jo je vojna opustošila, in okoliških držav je svet prisiljen razmišljati o njih in se spraševati, ali zna do njih pokazati naklonjenost. Po letu 2011 je približno štiri milijone ljudi pobegnilo iz Sirije, še več milijonov jih je razseljenih po državi. Sirski sosedje – Jordanija, Libanon in Turčija – so sprejeli večino razseljenih zunaj Sirije. Toda ker se kriza stopnjuje, se je več sto tisoč beguncev odpravilo proti Evropi in večina se je odločila za izjemno nevarno pot po morju.
Zastarele predstave
Zaradi eksodusa, v katerem trpi tolikšno število ljudi, so vse prejšnje pravne in politične predstave o migracijah postale zastarele. V preteklosti je bil glavni razlog za migracije ekonomski. Zaradi ekonomskih migracij se je vnela debata med liberalci, ki so zagovarjali prost pretok delavcev, in tistimi, ki so zahtevali omejevanje gibanja med državami, da bi zaščitili službe, kulturo in politično enotnost.
Na svetu so prevladale nacionalne države, prazna območja pa so zapolnili ljudje, zato so omejitve pretehtale nad prostim gibanjem. Večina držav je začela nadzorovati priseljevanje po prvi svetovni vojni. Vse so razvile svojo prebivalstveno politiko.
Toda vedno so obstajale drugačne, precej manjše skupine prosilcev za azil – tistih, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje države zaradi preganjanja, pogosto religioznega ali etničnega. Konvencija OZN o statusu beguncev iz leta 1951 je priznala pravico do azila tistim, ki se ne morejo vrniti v svojo državo zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem.
V resnici pa nikoli ni bilo preprosto razlikovati med ekonomskimi in političnimi migranti, saj politično preganjanje ponavadi vključuje tudi ekonomske omejitve. Judje, ki so bežali pred pogromi v vzhodni Evropi konec 19. stoletja ali iz Hitlerjeve Nemčije v tridesetih letih 20. stoletja, so bili tako ekonomski kot politični migranti. To velja tudi za vzhodnoafriške Azijce, ki so bili prisiljeni zapustiti Ugando v šestdesetih letih 20. stoletja.
Vendar je bilo političnih beguncev s pravico do azila precej manj kakor tistih, katerih glavni cilj je bil izboljšati svoj ekonomski položaj. To je bilo povezano z razmeroma umirjenimi političnimi razmerami na svetu v petdesetih letih 20. stoletja. Takrat so bile države, iz katerih begunci zdaj bežijo, pod kolonialno ali kvazikolonialno upravo, domače diktature pa so se pojavile, da bi ohranile red v naslednicah nekdanjih imperijev. Prav propad teh brutalnih sistemov po invaziji na Irak pod vodstvom ZDA leta 2003 in arabski pomladi leta 2011 je povzročil sedanjo begunsko krizo.
Begunci na begu iz Sirije in drugih držav, ki so jih opustošile vojne, so naleteli na pravne režime, ki so slabo pripravljeni na takšne razmere. Evropska unija strogo omejuje pritok delavcev iz držav, ki niso njene članice, omogoča pa prosto gibanje delavcev znotraj enotnega trga. Takšno stanje pojasnjujejo z izmišljotino, da so državljani držav Evropske unije člani združene politične enote. Pravica Grkov do dela v Nemčiji ni nič manjša od pravice Parižana do dela v Marseillu.
Toda EU je nedokončana država in morda nikoli ne bo dokončno postala država. To med drugim očitno razkriva podatek, da nima fiskalnega in transfernega mehanizma, s katerim bi zmanjšala pritisk izseljevanja z revnih na bogata območja. Brez takšnega mehanizma lahko samo predvidevamo, da bo možnost prostega ekonomskega preseljevanja povzročila zelo malo dejanskega gibanja prebivalstva. Implicitni model, ki ga upoštevamo, je model »gostujočega delavca«, ki pride in odide. Dejansko pa precejšen delež ekonomskih migrantov iz revnejših delov Evrope ostane v ciljni državi, zato se povečuje tudi podpora političnim strankam, ki nastopajo proti priseljencem.
Azilni sistem je popolnoma nepripravljen na novo generacijo beguncev, ki v sedanji ureditvi ne izpolnjujejo pogojev za takšen status, saj ne bežijo pred konkretnimi dejanji preganjanja, ampak bežijo zaradi razpada svojih držav. Zagotovimo jim lahko »humanitarno zaščito« ali jim podelimo »začasno dovoljenje za bivanje« za kratko obdobje; nato pa jih lahko izženemo kot nezakonite priseljence.
Vojna se bo nadaljevala
Kaj torej lahko storimo? Začasno prebivališče v Evropi ali zunaj nje bi bilo razumen ukrep, če bi bilo realistično pričakovati, da se bodo razmere v državi izvora beguncev hitro normalizirale. Toda v Siriji tega ni mogoče pričakovati: politiki in komentatorji resda govorijo o tem, da bi bilo treba zajeziti poplavo pri njenem viru, vendar nihče ne pripravlja mirovnega načrta. ZDA in Rusija podpirata nasprotujoče si strani. Zahod se ni pripravljen sprijazniti s tem, da bi bila Asadova diktatura – ne glede na to, kako brutalna je – morda še najmanj slaba možnost. Državljanska vojna se bo zato nadaljevala, število beguncev in prehodnih taborišč se bo povečevalo, poleg tega bo še več beguncev tvegalo življenje, da bi vstopili v naluknjano evropsko trdnjavo.
Predsednik evropske komisije Jean Claude-Juncker je predlagal porazdelitev 160.000 beguncev, kolikor jih je trenutno v Evropi, med 28 držav članic Evropske unije. Nemčija jih je pripravljena sprejeti precej več. Kanclerka Angela Merkel se je pogumno strinjala s »temeljno pravico do azila za politično preganjane brez zgornjih omejitev; in to velja tudi za begunce, ki prihajajo k nam iz pekla državljanske vojne«. Toda drugi evropski voditelji, ki se spoprijemajo z vzponom skrajnih protipriseljenskih političnih strank, se niso strinjali z mnenjem Merklove; begunci pa morajo na poti do Nemčije še vedno prečkati države, kakršna je Madžarska, ki postavljajo zidove in druge mejne ovire, da bi jim preprečile vstop v državo.
Vedeti je treba, da Zahod ne more ali ni pripravljen sprejeti potrebnega števila beguncev in da ne zna reševati težav, ki jih povzročajo nekatere države z neustreznim odzivanjem na trenutne razmere. To pomeni, da razen razdeljevanja humanitarne pomoči ljudem v begunskih taboriščih nima pripravljene nobene druge politike. Če in dokler se to ne spremeni, se bo tragedija samo še poglabljala.
© Project Syndicate, 2015
