Tiskane izdaje
Odprto pismo ministru za
Spoštovani gospod minister!
Na vas in na slovensko javnost se s tem odprtim pismom obračam v imenu Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS) in v imenu vseh, ki zaradi slepote, slabovidnosti ali drugih težav ne moremo brati tako kot berete vi. V tem tednu sta kar dva dneva tesno povezana z branjem in s knjigo, kar je prava priložnost, da opozorimo na težavo, ki ne bi smela biti le naša.
Knjige so na svetu zato,
»Inu potehmal je meni vejdeoč, de ti eni bukvarji inu vezarji te slovenske bukve predragu prodajo, zatu tih ti bozi ne kupujo inu bodo zadržane, …. Inu jest te bukvarje, kir take bukve vežejo, prosim inu zvejstu opominam, de vzemo od nih pravi, spodobni lon, de ne bodo sacrilegi, cerkovni tatje, s katerimi se Bug silnu srdi inu nje na tim svejtu inu v pekli ostru štrajfa.« (Celotno besedilo Svarila je citirano v spodnjem okvirčku.)
Trubarjevo sporočilo je preprosto, jasno in nedvoumno: knjige so na tem svetu zato, da pridejo med ljudi!
Ustanoviteljica knjižnice slepih, profesorica Minka Skaberne, je v svoji prošnji Ivanu Cankarju maja leta 1918, torej že skoraj pred sto leti zapisala:
»Podpisana uljudno prosi, da ji Vaše blagorodje dovoli Vaše spise, oziroma povesti uporabiti v prepis v Braille-ovi pisavi za slepce. Braille-ova pisava je pridvižna pisava (Relief-Punktschrift), ki jo je slepcem mogoče čitati s tipanjem. 6 pik je podstava abecedi. Različne kombinacije teh šesterih pik tvorijo posamezne črke. Braille-ova pisava je 100 letna iznajdba, slepci se je poslužujejo že nad sto let, ker jim je najbolj prikladna in je zanje najlaže čitljiva. … Slepcem ne zadostuje to, da jim čita kdo drugi glasno, temveč so radi neodvisni in bi radi sami čitali in sicer v materinščini, kakor morejo to storiti slepci drugih narodnosti. … Knjige za slepce v Braille-ovi pisavi so večinoma rokopisi, ki jih pripravi usmiljena javnost, po največ dame. Vsaka knjižnica ima od vsake knjige le po en izvod. Ako se tekom let vsled tipanja preveč obrabijo črke, je nadomestiti staro knjigo z novo. Tukaj tedaj ne pride v poštev razmnožitev knjige v obilni izdaji, temveč le poedin proizvod.
Šolske knjige ali knjige, katere mora imeti vsak slepec posebej, se pa založe najmanj v 50 iztisih. Take knjige se bodo tiskale in se ne bodo prirejale kot rokopisi.
Pravico tiskanja knjig za slepce imajo edino-le tiskarne za slepce, ki so v velikih mestih, v Avstriji na Dunaju. Seveda mora imeti potem založnik tiskane knjige za slepce dovoljenje od založnika, ki je založil prvotno knjigo v črnem, to je navadnem tisku (Scwarzdruck). … Oslepeli slov. vojaki, večinoma od 17. pešpolka, se izobrazujejo za njihovo žalostno življenje v zavodu »Odilienheim« v Gradcu. Poučuje jih Slovenka, usmiljenka sestra Klara Verhunc v pisanju in branju s tipanjem po Braille-u v slov. jeziku, a mora si sestavljati sproti učno tvarino, ker nimamo še prav nobene slov. knjige v Braille-ovi pisavi. … Ker nam gre tu za kulturni napredek, za ustanovitev slov. knjižnice za oslepele vojake, upam, da mi ne odbijete prošnje ter nam prepustite pravico brezplačno. Ko bom imela od vseh strani pismena dovoljenja vkupaj, objavim seznam knjig, ki jih priredimo slov. slepcem slov. dame pod pokroviteljstvom društva Dobrodelnost.«
Cankar pa ji je že po nekaj dneh, junija odgovoril:
»Velecenjena gospodična! Na vaš lepi dopis z dne 24. 5. tega leta Vam odgovorim, da seveda rade volje in brez pridržka dovolim pretisk svojih knjig za uboge naše oslepele vojake. … Čestitam vam velecenjena gospodična, da ste si bili dali takó upravičeno in plemenito delo! Ljudjé vam je ne bodo plačali, ali plačala Vam jo bosta prav gotovo Vaše srce in Bog!
Z odličnim spoštovanjem, Ivan Cankar«
Olajšan dostop za slepe
27. junija 2013 je bila na diplomatski konferenci podpisana marakeška pogodba o olajšanem dostopu do književnih del za slepe, slabovidne ali osebe z drugimi težavami pri branju, ki je po dolgih letih pogajanj slepim in slabovidnim ter drugim ljudem z motnjami branja priznala pravico do vrste olajšav pri dostopu do njim do takrat nedostopnih del. Svetovni založniški lobiji so, žal, vzrok, da jo je do zdaj (po nam znanih podatkih) ratificiralo le pet držav. EU ni med njimi, saj se ratifikaciji izogiba s prav neverjetnimi proceduralnimi zapleti.
Nobene ovire pa ni, da ne bi večine, če že ne vseh olajšav, ki jih omogoča marakeška pogodba, vnesli v slovensko avtorsko zakonodajo.
9. junija lani smo predstavniki ZDSSS Uradu za intelektualno lastnino RS predstavili svoje potrebe in želje, ki bi lahko zmanjšale »lakoto po branju«. To enako, kot slepi in slabovidni po vsem svetu, poznamo tudi Slovenci z okvarami vida. Dejstvo je, da je v najrazvitejših državah le do približno pet odstotkov tiskanih in drugače objavljenih del prilagojenih v oblike, dostopne tudi slepim in slabovidnim, v Sloveniji pa je takih del le med 1 in 2 odstotkoma. Najbrž ni treba razlagati, kaj tako stanje pomeni za naše izobraževanje, kulturo in vse druge oblike življenja.
Poleg načrtovanih sprememb zakona o avtorskih in sorodnih pravicah smo bili zato zelo veseli predloga določila, ki naj bi odpravilo nujnost plačevanja »primernega nadomestila za reproduciranje in distribuiranje dela v korist invalidnih oseb«. Seveda ta sprememba rešuje le tisto, na kar je Minka Skaberne opozarjala že pred skoraj sto leti.
Zelo pa smo razočarani, ker med predlaganimi spremembami ni niti besedice o tem, kar je za slepe in slabovidne nujno v informacijski družbi, v kateri živimo. Letos obeležujemo 190 let od izuma brajice, ki je bil zgodovinsko pomemben premik v življenju slepih. Enako kot nekoč izum brajice lahko informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) danes odpira slepim in slabovidnim nove svetove. Da pa bi to bilo res, mora razvoju IKT ustrezno slediti tudi zakonodaja.
Branje na ravni 21. stoletja
Še pred koncem javne razprave o predlogu o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah smo na vaše ministrstvo poslali svoj predlog 48.a člena. V njem smo s pomočjo strokovnjakov zapisali vse, kar je zdaj bistveno, da bi zmanjšali diskriminacijo, ki jo doživljamo slepi in slabovidni v svoji želji po branju. Vsekakor bi morali ob tokratnih spremembah ZASP zagotoviti tudi pravico dajanja na voljo javnosti ter možnost javnega posojanja in priobčitve javnosti z elektronskimi sredstvi.
A iz pogovorov z uradniki vašega ministrstva smo izvedeli, da naš predlog ob tokratnih spremembah ne bo upoštevan. Tolažili naj bi se z zagotovilom, da bodo kmalu na vrsti nove spremembe zakona, kjer bo priložnost, da se morda uresničijo tudi naše želje. A izkušnje, ki jih imamo, nas učijo, da take obljube lahko vlečejo v prihodnost, ki je oddaljena leta in celo desetletja. Bomo morali res čakati na ratifikacijo marakeške pogodbe? Če poznamo njeno vsebino in namen, zakaj odlašanje? Je usoda nekaj sto ali tisoč ljudi, ki ne vidimo, res tako nepomembna, da nas je vredno pustiti čakati? Kaj bi o tem rekli slovenski pisatelji, združeni v svojem društvu? Ne dvomim, da bi se večinsko, če ne že kar plebiscitarno odzvali enako, kot se je Cankar pred 97 leti.
Ob 23. aprilu, svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic, in 26. aprilu, svetovnem dnevu intelektualne lastnine, vas, spoštovani gospod minister pozivamo, da nam prisluhnete in med predlagane spremembe ZASP že zdaj uvrstite tudi naš predlog, ki bi slepim in slabovidnim poleg branja brajevih in zvočnih knjig omogočil tudi dostop do branja na ravni 21. stoletja in tako precej razširil nabor različnih literarnih in strokovnih del.
Verjamemo, da nas pri tem podpira tudi najširša slovenska javnost.
Tomaž Wraber, predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije
