Tudi ribe ubijajo, mar ne?

Prizori, ki nam jih mediji ponujajo zadnje tedne, namzanesljivo niso v čast. Potrjujejo že mnogokrat izrečeno misel, da imamo ljudje do okolja in narave izrazito mačehovski odnos, da vidimo le dober izplen, denar in lahek zaslužek ne le na račun kakovosti naravnega in življenjskega okolja, ampak vse bolj na račun našega lastnega zdravja.

Sprašujem se, ali je vzrok naša otopelost do vsega ob poplavi slabih novic, naše veliko neznanje ali preprosto aroganca sodobnega človeka, ki se je iz narave izločil in jo razume le še kot nekaj, kar je treba izkoristiti, za svoje potrebe in užitke urejati in jo upravljati.

Lokalna skrb, globalni problemi

Saj sploh ni pomembno, kateri dogodek, ki se je zgodil in ga obravnavamo kot nesrečo, in ne nasilje nad okoljem, naj postavim na prvo ali drugo mesto, pomembno je, da o njem razmišljam, govorim, pišem in morda zapis potrka na vest še koga drugega, ki vse to sprejema kot katastrofično zanimivost. Seveda so med nami ljudje, ki jih takšni dogodki zaskrbijo, toda roko na srce. Dolenjcev ne skrbijo poginule ribe v Perniškem jezeru, Vrhničanov ne pogorišče v Zalogu pri Novem mestu, niti Gorenjcev ne požig sveč pri Ljutomeru. Organiziramo se šele, ko začutimo neposredno nevarnost zase, za svojo lastnino in zdravje.

Organiziramo se lokalno, problemi pa so globalni. Ne vrhniški, niti ne novomeški ali perniški, ampak slovenski. Torej naši skupni. In kdo naj bo tisti, ki bo vsem nam nalil čistega vina, ko govorimo o stanju v okolju in posledicah naših nepremišljenih ravnanj? So to strokovne službe ministrstev, so to inšpekcijske službe ministrstev, so to neodvisni strokovnjaki, ki so, milo rečeno, distancirani od dogajanj, saj redko beremo tehtne strokovne razlage dogajanj in zato je odprto »ekološko igrišče« za internetne ekologiste in manipulatorje vseh vrst?

Že dolgo trdim, da smo tudi raziskovalci in strokovnjaki za nekatera področja preveč medli, neodzivni, pogosto zaprti v svoje institucije, laboratorije, raziskave. Tudi zato je tako, kot je, čas okoljske anarhije in neznanja.

Omejil se bom na dogajanje v Perniškem jezeru, ne nazadnje že desetletja raziskujem procese v vodnih ekosistemih, posledice njihovega onesnaževanja in obremenjevanja in kompetentno lahko o tem tudi govorim in sodim. Bil sem tudi priča podobnih dogajanj v jezeru leta 2013 in na povabilo takratnega ministra za kmetijstvo in okolje Dejana Židana sem tudi aktivno sodeloval s sektorjem za okolje v dobri veri, da bodo naši skupni in usklajeni nasveti prekinili dolgoletno nasilje nad to akumulacijo, ki nikoli ni bila namenjena ribogojstvu.

Še vemo, da brez kisika ni življenja?

Globoko sem se motil in prav zato mi ni bilo prijetno opazovati mrtvih in napihnjenih rib, ki so jih namerno ubijali pred dnevi, pred leti, pred desetletjem. Da, ubijali, zavedajoč ali ne zavedajoč se (kar je še huje) dejstva, da večina organizmov brez kisika ne more preživeti. Niti ribe ne.

Leto 2013 je bilo podobno toplo kot letošnje, podobna količina rib je poginila. Takrat je sprenevedanje lastnika in državnih institucij pripeljalo celo do nevzdržnega stanja, zaradi razgradnje ribjih kadavrov se je širil neznosen smrad, ki ni bil samo neprijeten, tudi nevaren je bil.

Takrat je župan prepoznal »potrebo po vzpostavitvi kontakta z lokalno skupnostjo in iskanja rešitev za lepšo prihodnost Perniškega jezera«, ki se je končala z organizacijo okrogle mize, na kateri sem tudi sam jasno izpostavil napake in predlagal kar nekaj ukrepov, ki pa bo bili očitno potrjeni »s figo v žepu«. Prav nič se ni spremenilo, obremenjevanje jezera se je nadaljevalo, zanesljivo tudi s hranjenjem rib, čeprav so upravljavci zagotavljali, da tega ne počnejo, če pa že, da to ne presega 300 kg pšenice. Vsa leta se povečuje količina mulja, tudi zaradi pritokov, saj je vendarle to vodno telo namenjeno zagotavljanju poplavne varnosti, in ne ribogojstvu.

Ne smemo zanemariti tudi vpliva prispevnega območja, precej kmetijskega, značilne slabe prakse rabe gnojevke povsod in vedno, pretiranega gnojenja in rabe zaščitnih sredstev, predvsem na koruznih njivah, ki marsikje segajo v ožje območje »jezera«. Nobenega zaščitnega (puferskega) pasu ni, kar bi bilo po zakonu o vodah nujno.

Vse našteto in še kaj (odvajanje in čiščenje komunalnih voda) prispeva hranila v jezero, ki vsako poletje postane »gosta zelena juha« različnih nevarnih vrst cianobakterij, ki podnevi sicer biogeno prezračujejo vodo, ponoči pa tako kot ribe dihajo in porabijo kisik. Cianobakterije potonejo, iz leta v leto je več mulja, izločajo kancerogene in mutagene mikrocistine (kje so?), poginule ribe pa se napihujejo na površini. Produkti razgradnje rib pa so prav tako nevarni. Kako strokovne so bile strokovne meritve in razlage, pove dejstvo, da so kot dobro kemijsko stanje omenjali visoko nasičenost vode s kisikom (260 odstotkov), ne zavedajoč se, da je to dnevni podatek, nočni in zgodnjejutranji pa je nič (0) odstotkov (lastne meritve). Nekaj osnovnih bioloških zakonitosti je pač treba poznati.

Dovoljenja brez strokovnega premisleka

Kdo bo torej letos razrešil in odgovoril na vprašanja lastninske pravice, vezane na to vodno infrastrukturo, kdo bo dosegel, da bo ta vodna infrastruktura res namenjena zagotavljanju zgolj poplavne varnosti in da bo posledično nudila še kakšne druge ekosistemske storitve (rekreativne, krajinsko-parkovne, omejeno turistične, vzgojne, izobraževalne), kdo bo zares razmislil o dodeljevanju vodne pravice za vzrejo ciprinidnih vrst rib v tem vodnem telesu in kje je strokovno mnenje določene institucije za ribištvo glede primernosti gojenja rib, kdo bo ugotavljal kršitve te vodne pravice z vnosom pretirane količine rib pred poletjem, kdo bo proučil »nameren pogin zaradi odškodnine«, kdo bo reševal pritožbo na pritožbo in presekal gordijski vozel, ki zdaj ubija ribe? Ali morda tudi prebivalce? Z enim zamahom meča res ne, kaj pa dolgoročno? Kdo je torej tisti, ki mora ta trenutek odvzeti koncesijo za gojenje? Vemo, kdo. Naj to tudi stori.

Združimo torej moči, Gorenjci in Primorci, Štajerci in Dolenjci, Korošci in Notranjci, strokovnjaki različnih smeri, premagajmo lokalne plotove, ki nas omejujejo pri uspešnem okoljskem delovanju, globalizirajmo številne civilne iniciative, povejmo uradnim »strokovnim službam« različnih ministrstev, da so tudi oni del problema, da naj prekinejo birokratsko miselnost, ki ji ni mesta ne v naravi ne našem zdravju, zahtevajmo odgovornost okoljskih nasilnežev. Časa je vse manj, ne le za našo generacijo, še mnogo bolj za prihodnje. Nevarnih dogodkov je preveč.

Naj se uradna politika ne sklicuje več na trajnostni razvoj, ki smo ga definitivno že zdavnaj ubili – ni ga več, če je sploh kdaj bil –, ne na družbo brez odpadkov – je ne more biti –, ne zgolj na zakonodajo, ki da je dobra, evropska, ker jo vedno kršimo.

Jezen, ko gledam napihnjene ribe

Prekinite birokratsko razumevanje okolja in narave in, za božjo voljo, posvetujte se s strokovnjaki in se tudi sami strokovno izobražujte ter projektov ali poročil, ki jih naročate, ne shranjujte v predalih ministrstev, ampak realizirajte sklepe, nasvete in priporočila tistih, ki ste jih poklicali na pomoč. Prav zaradi zadnjih resnic sem še bolj razočaran in obenem jezen, ko gledam napihnjene ribe na vodni gladini, ki jih je nekdo po nepotrebnem ubijal leta, čeprav bi moral od ministrstva dobiti jasen ukor že leta 2013 in še prej. Pa ga očitno ni. Kdo je torej bolj kriv, tisti, ki vidi v jezeru in ribah le denar, ali tisti, ki ni poskrbel, da tega ne bi mogel več početi? Vsaj meni je odgovor povsem jasen.

Prof. dr. Mihael 
J. Toman,
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo
Podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.