Tiskane izdaje
Prav je, da se v časih, ko se je nad slovenske javne univerze zgrnil somrak, vprašamo tudi po možnih rešitvah. Seveda si pisec teh vrstic ne predstavljam, da lahko pridem s končno rešitvijo za vprašanja, katerim se v Sloveniji v visokem šolstvu enostavno nismo posvečali – pa bi se morali. Čas za to je bil že mnogo pred začetkom tranzicije in od tu tudi moja zamera kolegom, takšna, o kateri še ni bilo veliko govora. Vprašam se, kam smo gledali ob naših številnih obiskih na tujih univerzah, ki so nam jih – oprostite za neposrednost – plačevali davkoplačevalci.
Kako to, da nismo videli, da je na univerzah v razvitih državah vloga akademskih vodij, kot so dekani in provosti, prilagojena temu, kar najbolje znajo? To je izobraževanje in raziskovanje. Ko pa gre za finančno in organizacijsko vodenje, smo akademiki amaterji in kot takšni nismo dorasli izzivom, ki jih pred univerze postavlja čas pri organizaciji in financah. To je delo predsednikov, glavnih tajnikov in drugih funkcij. Zanje pogoje določa zakonodaja, lastniki in deležniki v visokem šolstvu, ne le akademska skupnost.
Kaj smo videli v tujini
Če bi prinesli domov vsaj del tega, kar smo videli v razvitih državah, in to privoščili Sloveniji, večine sedanjih problemov ne bi več poznali. Tam mrgoli modelov, kjer je osebna korist učiteljev na univerzi zelo podrejena dejstvu, da so člani univerze in da so del od države (vsaj delno) financiranega korpusa. Univerza ne more biti od deležnikov površno nadzirana skupnost, kjer se nujna akademska svoboda povampiri in bohoti na račun davkoplačevalcev in deležnikov – tudi študentov. Tudi finančni viri, pridobljeni od tretjih oseb najprej ostanejo na univerzi, fakulteti, institutu in katedri – običajno po tem vrstnem redu. Učitelji, za katerih znanje se zanima okolje in gospodarstvo, s tako pridobljenimi sredstvi v najboljšem primeru razpolagajo le v majhnem deležu in še to v glavnem za vzdrževanje opreme, obiske konferenc in objave ter za zaposlovanje odličnih mladih kadrov.
Seveda pa ne smemo prezreti, da jim plače tam ne določata birokracija in vlada, ampak je svobodna presoja predsednika univerze, da najboljše ustrezno nagradi. Skratka, v obrambo iznajdljivim kolegom je vsekakor treba reči, da jih v neprimerno ravnanje prav silimo z uravnilovko. Tam sta izenačena po eni strani redni profesor, ki je avtoriteta le za študente, katerih ocena je odvisna od njega, zainteresirana družba in gospodarstvo pa od njega nimata nič in jih njegovo mnenje ne zanima, in po drugi strani redni profesor, za katerega mnenje se zanima in je njegovo znanje pripravljeno ustrezno nagraditi gospodarstvo in okolje sploh.
Pri tem razmišljanju se seveda ne smemo izogniti zasebnemu visokemu šolstvu. Glede na vpliv javnih univerz v politiki in javnosti se jih tu napačno meče vse v en koš, predvsem pa se jih obravnava kot ne bodi ga treba. Škoda, saj je iz posameznih primerov vidno, da je del odgovorov, ki bi lahko predstavljali zgled za reformo javnih univerz, tam že praksa. Predvsem se zaradi svoje fleksibilnosti, ko se jim večinoma ni treba ozirati na delovnopravno zakonodajo, ki včasih premočno ščiti redno zaposlene v javnem sektorju, lahko hitreje prilagajajo zahtevam trga dela po kompetencah. To, da večinoma nimajo redno zaposlenih svojih učiteljev, je v resnici korist za študente, ki jo javne univerze večinoma ne morejo zagotavljati. Za zasebne visoke šole, ki imajo ta izbor, tako pridejo v poštev le učitelji, ki imajo uradno pridobljen naziv, hkrati pa so dejavni in uspešni v stroki, o kateri predavajo študentom. Na javnih univerzah zaradi zaprtega sistema pridobivanja nazivov do študentov takšni strokovnjaki sploh ne morejo – razen s kakšnim kurtoaznim predavanjem zunaj obveznega študijskega programa. Nadalje so zasebne visoke šole in fakultete odvisne od trga, ki ga sestavljajo študenti, ki so pripravljeni plačati za določeni program tudi zato, ker ga zastonj na javnih univerzah ne morejo dobiti. To je tudi tipični motiv, s katerim naslavljajo interesente za študij na zasebnih ustanovah v tujini.
Ničesar ne bi spreminjali
Papir prenese vse in se je tako oni dan strokovnjaku za visoko šolstvo, priznanemu tudi v »tujini« zapisalo, da nove zasebne visoke šole niso potrebne. Za ekonomista je to tako, kot bi biku mahali pred očmi z rdečo ruto. To naj bi pomenilo, da vse sedanje javne in zasebne šole že zdaj zagotavljajo potrebne kompetence in da boljših ne more biti. Upam, da ta miselnost ne bo kdaj zasedla še glave katerega ministra za gospodarstvo, saj v tem primeru v miru lahko zapremo trgovino. Opozarjanje na zdrse v nekdanjih socialističnih državah, kjer so svobodo po začetku tranzicije praznovali z navalom vseh mogočih zasebnih univerz in visokih šol, je lahko le del slike. Dovolj je pogledati spletne strani zasebnih univerz in visokih šol v Avstriji ali Nemčiji, da vidimo, da tam še kako delujejo in, kot rečeno zgoraj, s pridom izkoriščajo počasnost javnih visokih šol in univerz pri prilagajanju programov realnosti.
Komisija za pravo in poslovne vede je pred desetimi leti Svetu za visoko šolstvo predlagala ustanovitev prve zasebne univerze v Sloveniji. Politično razmere za to očitno niso bile primerne, prevladal pa je mogoče tudi strah, da bi bila ogrožena kakovost za študente njenih programov. Vendar bi kot (kvečjemu) le delno financirana iz javnih sredstev takšna univerza morala drugače slediti potrebam jutrišnjega trga dela, kot je v to prisiljena javna univerza. Gotovo bi zaradi nje pohiteli s pripravo zahtevnih meril za njeno ustanovitev in delovanje, Poleg tega bi se izboljšala kakovost na članicah takšne univerze: kolegi, ki zdaj ločeno pripovedujejo različne zgodbe v svojih vedah, bi dobili nadzor drugih članov akademske skupnosti na svoji univerzi.
Seveda v preteklosti nismo vsi enako gledali na to, kakšna bi lahko bila naša univerza v prihodnosti. Zakaj tukaj ni bilo korakov naprej, mogoče pojasnjuje odgovor enega od uglednih profesorjev v razpravi, kaj bi bilo treba vse spremeniti: »Zakaj pa bi karkoli spreminjali, saj nam gre prav dobro«. Ali res?
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Rasto Ovin
DOBA Fakulteta, Maribor
