Tiskane izdaje
EU se je v zadnjih letih razdelila na dva dela: severozahodnega in jugovzhodnega. Slovenija je bila pred leti bliže prvemu delu, vendar je s slabimi političnimi in gospodarskimi potezami že pred krizo padla v manj razviti del EU. Najbolj očitno se je to pokazalo pri »sanaciji bank«; EU nam je vsilila ustanovitev »slabe banke«, razlastitev domačih delničarjev in imetnikov podrejenih obveznic, vplačilo dvakratnika potrebnega kapitala iz sredstev davkoplačevalcev, razprodajo skoraj vseh bank in vrste podjetij v slovenski lasti.
Z izgubo gospodarske suverenosti smo izgubili tudi politično, saj vladajoči zgolj izpolnjujejo zahteve evropskih institucij, čeprav so v korist tujega kapitala in v škodo državljanov. Kot zadnjo bomo izgubili kulturno suverenost, kamor spada tudi slovenski jezik – dnevni ekonomski migranti, izseljenci in zaposleni v nekaterih podjetjih v tuji lasti to že doživljajo.
Za velike milijoni,
Kot zaslužni profesor imam možnost dobiti mednarodne projekte, ki jih mladi ne morejo. V zadnjih letih sem imel zaposlena povprečno dva mlada raziskovalca, ki bi bila sicer brez službe. Ko imata enoletne izkušnje, lažje dobita zaposlitev. Pri nas je tudi sedež mednarodne mreže za okolje z okoli 10.000 evri letnih prihodkov. Naj kot primer prekarizacije znanosti navedem projekt evropske komisije Univerzitetni učitelji za trajnostni razvoj (UE4SD, Vseživljenjsko izobraževanje, Akademske mreže Erasmus), v katerem smo sodelovali v obdobju 2014–2016 s 53 partnerji iz 33 evropskih držav.
Projekt v vrednosti 800.000 evrov je financirala EU v višini 75 odstotkov (600.000 evrov). Vodja iz Velike Britanije je od EU dobil 127.000 evrov, trije koordinatorji pa od 69.000 (Nemčija, Španija) do 46.000 (Češka). Partnerji so dobili glede na raven plač v državi med 12.000 (Belgija) in tri tisoč (Albanija) evri.
Univerza v Ljubljani je dobila 4660 evrov, Univerza v Mariboru pa 4737 evrov. Tisoč petsto osemdeset evrov smo morali dodati sami, saj naša država ne pokriva sofinanciranja evropskih projektov. Za ta denar smo morali opraviti štiri od tri- do štiridnevna potovanja na skupne sestanke (dvakrat Praga, Madrid in Gibraltar), pripraviti pregled stanja v Sloveniji, ki je bil objavljen v knjigi, predavanje za partnerje, prevesti vrsto sporočil za javnost, letakov in povzetkov poročil, navodilo za spletno stran, pripraviti predstavitev za organe univerze, obveščati zaposlene, politike in strokovnjake, oddati polletna poročila, opraviti in plačati vse potrebne režijske, administrativne in finančne dejavnosti. Objavili smo tudi članek v zelo ugledni mednarodni reviji.
Računanje, računi
Za 860 evrov potnih stroškov je tako fakulteta morala plačati 1155 evrov, dobil pa sem le 625 evrov – dejansko samo stroške prevoza in prenočišča, brez dnevnic in kotizacije, in to povprečno dva meseca po plačilu stroškov. Čez leto dni bo davčna uprava na mojo pritožbo napravila obračun dohodnine: za prevoz in prenočišče jo bo vrnila, za dnevnice in kotizacijo pa povečala, kar bo pomenilo še 23 evrov plačila v proračun, od 860 evrov dejanskih potnih stroškov bom torej dobil le 602 evra! Evropska komisija bi utegnila zahtevati vračilo sredstev, ker so bila porabljena nenamensko!
Kotizacija je po svoji vsebini podobna računu za hotel in je torej dejanski, materialni strošek, ne dohodek. Namenjena je stroškom organizatorja posvetovanja: za prostore, organizacijo, tiskanje in pošiljanje vabil, tiskanje zbornika referatov, plače zaposlenih ali agencije; če je v kotizacijo vključeno kosilo, se dnevnica zniža za 35 odstotkov pri vsakem, tako kot se pri vključenem zajtrku v hotelu dnevnica zniža za deset ali 15 odstotkov.
Upokojeni profesorji so prisiljeni delati brezplačno
Malo manj hudo je s plačilom za delo, kjer so prispevki in akontacija dohodnine razumljivi. Na primer: da pokrijem zgoraj opisani manko od službenega potovanja (258 evrov) iz neto honorarja, je treba plačati 175 evrov prispevkov in 145 evrov dohodnine, strošek za fakulteto je 578 evrov. Fakulteto bo torej moje potovanje stalo 1733 evrov, jaz pa bom moral v ta namen leto in pol delati in potovati brez kakršnega koli plačila. Ker so bila potovanja štiri, je bil ves honorar porabljen za davke in prispevke. V to smo upokojeni profesorji prisiljeni.
Brez plačila delamo na primer tudi pri novi izdaji Splošnega tehniškega slovarja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ZRC SAZU) in pri prevajanju mednarodnih standardov o veličinah in enotah za Slovenski inštitut za standardizacijo (SIST). Pri pripravi prve izdaje kemijsko-tehniškega slovarja nam pomagata matični fakulteti in nekaj podjetij kemijske industrije – zberemo dobrih 2000 evrov na leto in z njimi pokrijemo najnujnejše materialne in potne stroške; inštitut nam dvakrat na mesec nudi prostor za usklajevanje izrazja, njihovo literaturo, kavo in piškote, ki so obremenjeni samo z davkom na dodano vrednost.
Slovenski upokojenci so tretjerazredni državljani. Pokojnino nam izračunajo tako, da plačo iz najugodnejših zaporednih 24 let pomnožijo s faktorjem 0,732 in od tega odmerijo 80 odstotkov, kar znese pri povprečni plači 1000 evrov le 585,60 evra. Revalorizacij praktično ni, pa še težji pogoji se obetajo, veliko bolj kot v javnem sektorju. Niti v primeru dnevnice, ki predstavlja povprečni strošek za prehrano na službeni poti, državljani nismo enaki pred zakonom (14. člen ustave). Državljan iz gospodarstva dobi v Sloveniji znižano dnevnico že pri potovanju, ki traja nad šest ur, državljan iz javnega sektorja ali s podjemno pogodbo šele, če potovanje traja nad 12 ur. (Prvorazredni) državljan iz gospodarstva dobi doma polno dnevnico v višini 21,39 evra, (drugorazredni) državljan iz javnega sektorja 16,00 evra, (tretjerazrednemu) upokojencu s podjemno pogodbo se prizna samo 10,10 evra in niti malice nima priznane. Inštitut ZRC SAZU dnevnic sploh ne plačuje, in ker ne izplačuje več honorarja, niti potni stroški niso obdavčeni. Podobna razlika je tudi pri potovanjih v tujino – za več kot šest ur do deset ur dobi v gospodarstvu 8–12 evrov; v javnem sektorju je upravičen do dnevnice šele, če potovanje traja nad deset ur; tretjerazredni upokojenec dnevnic ne dobi, kot smo videli zgoraj.
Pokojnine se bodo
***
Prispevek je mnenje avtorja
