Tiskane izdaje
Z izjemo mlade Nemke Ska Keller, ki s prepričljivimi nastopi in dobro retoriko postaja prava zvezdnice evropske politike, in voditelja grške Sirize Aleksisa Ciprasa, kandidata evropske Levice, so vsi kandidati že več let železni repertoar bruseljske politike. Kandidat liberalcev, nekdanji belgijski premier Guy Verhofstadt, je z ognjevito retoriko in gestikuliranjem zagovarjal idejo federalne Evrope, ki ne bo podlegala v bitki z ZDA, Kitajsko, Indijo. Le globoko integrirana Evropa da se lahko spopada s podnebnimi spremembami in reguliranjem finančnih trgov.
Schulz vs. Juncker
Pravih retoričnih dvobojev med edinima resnima kandidatoma za predsednika komisije, socialistom Martinom Schulzem in konservativcem Jean-Claudeom Junckerjem, ni bilo. Odločila sta se za bolj državniško držo in tudi branjenje doseženega v EU. Navsezadnje, oba sta bila med skoraj petletnim kriznim menedžmentom v Uniji del establišmenta. Poleg tega je sistem soočenja, po katerem so imeli kandidati le minuto časa za razvoj misli, zaviral polemike. Kandidati so v kratkih nastopih pogosto ponavljali že neštetokrat ponovljene fraze. Schulz, denimo, je govoril o nesprejemljivosti tega, da morajo evropski davkoplačevalci plačevati špekulante ...
Cipras, ki je postal nekakšen up zagovornikov nove levice, je očitno imel pred očmi le volivce doma v Grčiji, kjer za zmago tekmuje s sovladajočo konservativno Nova demokracijo. Ves čas je govoril le v grščini in s prevajanjem se je izgubil vsaj del njegovih sporočil. Ker so ta bila le déjà vu in povsem v okviru pričakovanega, je zapravil priložnost, da bi pred evropsko javnostjo prepričljivo zagovarjal stališča. Govoril je o grški tragediji, ki da je posledica diktata trojke, Bruslja in Berlina. Rešiti da bi se morali dolžniška paranoje, Evropa bi morala pokazati več solidarnosti in Atenam odpisati dolgove. Razpredal je, da je denar šel za banke, in ne za ljudi. Ti da so končali v siromaštvu.
Predvsem v odzivih na Grkove nastope se je videla glavna ločnica, ki evropsko zmerno strujo ločuje od levičarskega (populističnega) obrobja. Juncker, ki je bil na čelu evrske skupine, ko so se sprejemali orjaški rešilni programi za Grčijo (ugodna posojila bodo Atene lahko vračale evropskim državam še več desetletij), se je čutil kar nekoliko užaljenega. Samega sebe vidi kot enega od politikov, ki si je ves čas prizadeval za solidarnost z Grčijo. »Dan in noč sem delal, da Grčiji ne bi bilo treba zapustiti območja evra,« je povedal. In zunaj evra ali brez rešilnih svežnjev bi bila grška katastrofa še veliko hujša.
Zvezdnica z zeleno rastjo
Za enega od redkih udarcev pod pasom v debati na visoki ravni se je odločil Verhofstadt, ko je argumentiral, da glavni krivec za položaj Grčije ni Evropa, ampak politika tamkajšnjih dveh največjih strank. Grške javne banke pa da so financirale stranke, tudi Ciprasovo Sirizo. Politično kruta realnost je, da bi Cipras, če bo kdaj prispel na oblast v Helenski republiki pred enakimi nalogami kot druge grške vlade doslej. Velike besede in protibruseljske litanije namreč ne napolnijo bolj ali manj praznega proračuna, postavijo gospodarstva na noge in zmanjšajo dolžniškega bremena.
Za Junckerja in njegov tabor, v katerem ima glavno besedo Angela Merkel, je logika nedvoumna: ne moremo zapraviti več denarja, kolikor ga imamo na razpolago. Lahko da je govoriti o investicijah, a v državnih blagajnah, obremenjenih z dolgovi, denarja zanje ni. V takšnem slogu je nastopal ves čas: realistično, z mirnim glasom, skoraj naveličano. Čeprav se njegovim konservativcem po javnomnenjskih raziskavah obeta volilna zmaga, ni kazal velikega navdušenja, da bi po dolgih letih visoke politike moral prevzeti še naporno vodenje evropske komisije, ki potrebuje sveži veter.
Veliko več energije je izžarevala Kellerjeva, ki je imela jasne odgovore na vsako vprašanje: gospodarsko potrebuje predvsem zeleno rast; nesprejemljivo je, da se pred Lampeduso dogajajo takšne tragedije; tajna pogajanja Bruslja o prostotrgovinskem sporazumu spodkopavajo zaupanje v EU. Zelena rast je v njenih očeh kot čarobna paličica za rešitev vseh evropskih težav, ustvarja delovna mesta prihodnosti in zmanjšuje energetsko odvisnosti od Rusije. Tudi v politiki do Moskve po izbruhu ukrajinske krize je zagovarjala strožjo politiko – embargo na prodajo orožja. Razen Ciprasa, ki je očital EU retoriko hladne vojne, so vsi zagovarjali strožjih ukrepe od doslej sprejetih.
Krepitev
K bolj negativni podobi »svetišča evropske demokracije« so veliko pripomogli sami parlamentarci. Odgovorni sicer niso za velike stroške, ki jih povzroča delovanje v treh mestih, saj se Francija odločna postavlja po robu premisleku o ukinitvi njegovega sedeža v Strasbourgu, a nepreglednost porabe denarja je njihova krivda. Denimo: vsak poslanec dobi na mesec 4299 evrov (v petih letih več kot 250.000 evrov) za delovanje njegove pisarne v domovini. Četudi uradno niso obvezani dokazovati porabe denarja z računi, bi za vse – tudi za slovenske poslance – moralo biti jasno, da so denar porabili namensko. Drugače bi ga morali vrniti v bruseljsko blagajno.
Kakorkoli že, pet kandidatov pred volitvami ni skrivalo samozavesti. »Prihodnji predsednik evropske komisije stoji pred vami. Pogovarjate se z njim,« je Schulz odgovoril moderatorki, ki je kandidate spraševala, ali bo na koncu res kdo od njih na čelu komisije. Vsak drugačen razplet je za peterico – zaton demokracije. Toda: od ključnih voditeljev članic na čelu z Merklovo še ni prišlo nobeno nedvoumno znamenje, da bodo sprejeli logiko »spitzenkandidatov« in predlagali parlamentu v izvolitev na položaj predsednika komisije nosilca zmagovalne liste. Zlovešče znamenje, ki nakazuje, da se utegnejo stvari začeti zares zapletati šele po štetju glasov.
Peter Žerjavič
