Tiskane izdaje
Spomnim se razprav pred trinajstimi leti o tem, kakšna bo vloga nacionalne ustave po vključitvi Slovenije v Evropsko unijo. Med ustavnimi pravniki je prevladalo stališče, da bo ostala pomembna. Šele sprememba ustave je namreč omogočila vstop Slovenije v polnopravno članstvo. Pri tem je bila ključnega pomena določba 3. a-člena ustave o tem, da se lahko naša država vključuje samo v takšne mednarodne organizacije, ki zagotavljajo varstvo človekovih pravic in svoboščin ter spoštovanje načel pravne države in demokracije. Ta določba bi lahko bila podlaga tudi za izstop države iz Evropske unije. Če bi v njej prevladale sile, ki bi zoževale varstvo pravic pod raven, ki jo zagotavlja naša ustava, bi to pomenilo legitimno podlago za razmislek, ali je smiselno vztrajati v njej. Ne spomnim se nikogar, ki bi takrat sploh pomislil na to, da Slovenija ne bi zmogla zagotavljati ravni varstva človekovih pravic in drugih obveznosti, kot izhajajo iz prava Evropske unije. Ne glede na to, da se je v Evropi od takrat marsikaj spremenilo, ne bi smeli s katerokoli spremembo slovenske zakonodaje obrniti te logike na glavo in povzročiti, da bi Slovenijo začeli obravnavali kot članico, ki se obotavlja pri spoštovanju obveznosti, izvirajočih iz njenega članstva v Evropski uniji.
Varstvo človekovih pravic
EKČP in sodbe ESČP določajo minimalne standarde varstva pravic, ki jim morajo spoštovati vse članice Sveta Evrope. S tega vidika so protiustavne vse tiste zakonske določbe, ki urejajo varstvo človekovih pravic v ožjem obsegu, kakor je to določeno z EKČP. Ob ratifikaciji EKČP smo ponosno zatrjevali, da smo sposobni zagotavljati višje standarde varstva pravic kot povprečna evropska država, pozneje pa je bila Slovenija pogosto obsojena zaradi kršitve minimalnih standardov.
Ob obravnavi predloga sprememb Zakona o tujcih ne bi smeli spregledati, kakšen je položaj tujcev, kadar se znajdejo v rokah organov držav članic Sveta Evrope. Nobenega dvoma ne more biti na primer, da iz EKČP in novejše prakse ESČP izhaja obveznost individualne obravnave prišlekov, brez katere ni mogoče ugotoviti, kateri od njih upravičeno prosi za mednarodno zaščito in kateri ne.
Že pred petimi leti je bila Italija v zadevi Hirsi Jamaa obsojena pred ESČP zaradi kršitev vrste konvencijskih pravic, čeprav pritožniki sploh niso stopili na evropski kontinent. Italijanske ladje z vojaško posadko so jih prestregle blizu Lampeduse in jih vrnile v Tripoli, ne da bi ugotovili njihovo identiteto ali ugotavljali, kateri od njih upravičeno prosi za mednarodno zaščito zaradi preganjanja v državi, iz katere so bežali. In ravno z vidika individualne obravnave pomenijo t. i. Brglezova dopolnila pomembno izboljšavo predlagane novele Zakona o tujcih.
Svet Evrope strog do majhnih in mlačen do velikih
Slovenija se ne sooča prvič s težnjami po zapiranju meja. Zlasti neposredno po osamosvojitvi je beguncev zaradi vojne v Bosni in Hercegovini prišlo v Slovenijo stokrat več, kot jih je danes, preden so državni organi začeli zapirati mejo. Naj v zvezi s tem omenim depešo (interno navodilo ministrstva za notranje zadeve iz februarja 1992), citirano v doktoratu dr. Neže Kogovšek Šalamon o izbrisanih, ki pravi takole: tistega tujca, ki nima potnega lista, vizuma ali dovoljenja za vstop ali za bivanje v državi, lahko policija »privede do državne meje in ga napoti čez državno mejo brez kakršnekoli odločbe upravnega organa«.
Strinjam se z oceno, da so bila opozorila organov Sveta Evrope Sloveniji hitrejša, ostrejša in manj diplomatska, kot so bila takrat, ko so kršitve konvencijskih določb povzročile večje in finančno pomembnejše članice Sveta Evrope.
Ko je Rusija štiri leta zavlačevala z ratifikacijo protokola št. 14 k EKČP, ki naj bi okrepil učinkovitost dela ESČP, so bili pozivi tej državi redki, zelo vljudni in nedoločni, na primer v stilu: ena od članic Sveta Evrope še vedno ni ratificirala protokola. Na podobno mlačne reakcije so naletele žaljive izjave, ki sta jih dajala britanska prva ministra David Cameron in Theresa May na račun evropskih sodnikov, pa tudi v primeru kršitev Madžarske, Poljske in Turčije. Nobeni od njih ni komisar ponujal pomoči tujih strokovnjakov, ki bi znali napisati zakon, skladen z EKČP, da niti ne omenjam njegovega poziva poslancem, kako naj glasujejo.
Seveda tisti, ki so najbolj neposredno odgovorni za stanje v državi, ne morejo čakati križem rok, kaj se bo zgodilo. Morajo razmišljati in delovati tako, da preventivno odvračajo nevarnost množičnih migracij. Ko nekdo oceni, da nad njegovim bivališčem grozeče počiva plaz, kot je počival nad Logom pod Mangartom, se ne sme zadovoljiti samo s postavljanjem zida v dolini, temveč mora poskušati preprečiti ali vsaj odložiti, da se sproži, ter preusmeriti njegov tok pri izvoru in na vsej poti v dolino. Ni problem vlade in ministrice za notranje zadeve, da ukrepata, problem je samo, če ti ukrepi prestopijo tisto mejo, ki je določena z ustavo in mednarodnimi pogodbami, ki veljajo v Sloveniji. Seveda pa ne sme obravnavati reke beguncev kot naravno nesrečo in spregledati, da gre za ljudi z njihovimi nesrečnimi usodami, ki neprostovoljno zapuščajo svojo državo in kontinent, na katerem so se rodili. Vsakdo mora opravljati svojo funkcijo, vendar jo ta trenutek bolje opravljajo civilnodružbena gibanja in organizacije, stroka, novinarji, ki predlogu nasprotujejo, kot pa vlada, ki ga zagovarja. Ni namreč težko dobiti na svojo stran javnega mnenja, ko gre za spopadanje s pritiski iz Evrope, problem pa je, kadar je pravna podlaga za takšno spopadanje na dvomljivih temeljih tako z vidika mednarodnega prava kot z vidika lastne ustave.
Razlika med igranim
Se pa strinjam s tistimi, ki predlagajo umik sprememb Zakona o tujcih in pripravo zakona o postopkih v zvezi z izrednim stanjem in nujnih ukrepih, kadar je razglašeno. Gre za tipično win-win situacijo. Nasprotniki sprememb Zakona o tujcih, domači in tuji, bi dosegli umik tega zakona, vlada pa bi v miru pripravila predloge za primer, če bi množične migracije ogrozile obstoj države.
***
Dr. Ciril Ribičič, profesor ustavnega prava in nekdanji ustavni sodnik
Prispevek je mnenje avtorja
