Tiskane izdaje
Špansko gospodarstvo postaja zanimivo za vlagatelje – in to ne samo zato, ker so cene premoženja trenutno nizke (in ker razmere omogočajo dober nakup vlagateljem, ki razmišljajo dolgoročno in so zato pozorni na vrednost premoženja). Še vedno je veliko težav, ki jih je treba premagati, vendar je že postalo jasno, da je gospodarstvo na začetku novega leta prestopilo pomemben mejnik.
Dvomljivci se kljub temu ne bodo strinjali s trditvijo, da so zeleni poganjki okrevanja že zacveteli, dokler ne bodo spet na voljo posojila, o katerih v zadnjem času ni bilo ne duha ne sluha zaradi slabe bilance stanja v številnih bankah. Polnega zaposlovanja in trajnostne rasti res ne bo mogoče zagotoviti čez noč, vendar se bodo razmere na obeh področjih morda izboljšale prej, kakor pričakuje večina opazovalcev.
Hitro se lahko izgubimo v podrobnih predstavitvah vzorcev okrevanja, zato si je bolje pomagati s trdnim ogrodjem, s katerim je mogoče oceniti morebiten razvoj. Špansko gospodarstvo je pravzaprav značilen primer vzorca napačne rasti: sledilo ji je predvidljivo okrevanje, ki so ga podprli politični ukrepi, spodbuja pa ga (z zakasnitvijo) predvsem menjalni sektor.
Padec
Pred krizo se je špansko gospodarstvo opiralo predvsem na povpraševanje, ki ga je ustvarjal s posojili podprt nepremičninski balon – takšen vzorec ima več skupnih točk s tistim iz Združenih držav Amerike. Tako so zagotavljali rast in zaposlenost na račun menjalnega gospodarskega sektorja. V prvem desetletju novega stoletja so se po uvedbi evra stroški dela na enoto v primerjavi z Nemčijo nenehno zviševali – ne samo v Španiji, ampak v vsej južni Evropi in Franciji.
Kriza je prizadela domače povpraševanje in menjalni sektor je bil onesposobljen, ker je hitra rast relativnih stroškov dela na enoto skupaj s precenjenim evrom spodkopala konkurenčnost. Poleg tega se je zaradi slabih bilanc stanja v bankah, oslabljenih zaradi krize, zmanjšalo povpraševanje, ker je bilo zelo težko dobiti posojila za gospodinjstva ter mala in srednje velika podjetja.
Španija se je znašla v nezavidljivem položaju. Zaradi hitrega slabšanja fiskalnega položaja po krizi ni bilo mogoče pričakovati odločnega proticikličnega odziva, medtem ko so regulativne omejitve omejevale strukturno prilagodljivost gospodarstva.
Pot do okrevanja
Pot do okrevanja se je sicer zdela težka in dolga, vendar je bila razmeroma jasna in dovolj natančno določena. Prvič, stroški dela na enoto bi se morali zmanjšati in se uskladiti s produktivnostjo, da bi spet spodbudili konkurenčnost – to pa je mučen proces brez mehanizma deviznih tečajev. Razmere so na tem področju po krizi spet postale bolj primerljive z nemškimi.
Drugič, treba bi bilo zagotoviti pritok kapitala in dela v menjalni sektor, v katerem je mogoče sprostiti omejitve, ki ovirajo rast povpraševanja, ker je relativna produktivnost spet primerljiva z nemško. Toda tako kakor v številnih drugih južnoevropskih državah se je zaradi togega trga dela in drugih področij dramatično upočasnilo strukturno prilagajanje gospodarstva, hkrati pa so se povečali stroški za tako prilagajanje. Rast in zaposlenost sta zato nižji, predvsem med mladimi in tistimi, ki iščejo svojo prvo službo.
Toda zdi se, da so španski politiki in pomembni podjetniki razumeli, za kaj gre pri predkriznih gospodarskih neravnotežjih, in spoznali, kako pomemben je menjalni sektor kot spodbujevalec okrevanja. Doumeli so, da gospodarstvu ne more koristiti delna ponovna vzpostavitev konkurenčnosti brez strukturnih sprememb, zato je vlada spomladi 2013 sprejela pomembno reformo trga dela. Reforma je bila sporna, ker je tako kot toliko drugih podobnih ukrepov odpravila nekatere pravice, ki so ščitile delavce. Toda najboljša zaščita je čedalje večja zaposlenost. Zdi se, da je reforma – sicer z zakasnitvijo, a vendarle – začela delovati.
Domačih naložb sicer ni zelo veliko, ker na voljo ni veliko posojil, toda velika evropska in latinskoameriška podjetja so začela vlagati v špansko gospodarstvo, delno zaradi boljše konkurenčnosti in strukturne prilagodljivosti, dolgoročno pa lahko pričakujemo tudi večje domače povpraševanje. Več je tudi zasebnih naložb, ne le zaradi privlačnih ocen, ampak tudi zato, ker se zdi, da morebitna rast v Španiji ni več daleč.
Razlike med Italijo in Španijo
Španija in Italija sicer poročata o podobno slabih rezultatih pri rasti in zaposlenosti – to velja zlasti za mlade –, vendar takoj lahko med njima opazimo dve pomembni razliki. Prva je ta, da Italija v nasprotju s Španijo ne more trditi, da so se stroški dela na enoto tako dobro uskladili s produktivnostjo. Menjalni sektor gospodarstva zato ne more tako učinkovito spodbujati razvoja.
Druga razlika med njima je, da sta reforma trga dela in liberalizacija trga v Italiji še vedno samo na seznamu nalog, ki jih mora opraviti nova vlada premiera Mattea Renzija. Če bi Italija rada izkoristila prednosti menjalnega sektorja gospodarstva, ki lahko spodbudi gospodarsko rast, mora nujno izvesti predlagane spremembe – tako kakor je to storila Španija. V nobeni od teh držav ne morejo pričakovati, da bo domače povpraševanje kratkoročno ali srednjeročno sámo spodbudilo trajnostno rast. Obe državi potrebujeta politiko, ki bo spodbujala rast, da se bosta lahko razdolžili.
Španska izkušnja je pokazala, da je sicer težko politično doseči strukturno prilagodljivost, vendar je ta nujna za učinkovito delovanje gospodarstva. Delno zato, ker potrebujemo izenačevalne ukrepe, kadar napačni vzorci rasti škodijo strukturi gospodarstva, predvsem ravnotežju med menjalnim in nemenjalnim sektorjem. Delno pa tudi zato, ker tehnologija in globalni trg vsiljujeta strukturne spremembe vsem razvitim gospodarstvom, tudi tistim, ki niso neuravnotežena. Če je gospodarstvo preveč togo, se ne more prilagajati, to pa škodi rasti in zaposlenosti.
Na splošno je mogoče reči, da so bila v zadnjih treh desetletjih uspešna tista gospodarstva, ki so sprejela reforme in ukrepe, s katerimi so povečala strukturno prilagodljivost: pomislimo na ZDA po Ronaldu Reaganu, Veliko Britanijo po Margaret Thatcher, Nemčijo po Gerhardu Schröderju in Kitajsko po Deng Xiaopingu. Zdi se, da je Španija na začetku procesa, s katerim bo spet vzpostavila vzorec uravnotežene in trajnostne rasti. Upajmo, da jo bodo drugi kmalu posnemali.
Project Syndicate, 2014
Michael Spence, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, profesor ekonomije na Sternovi poslovni šoli Univerze New York in višji predavatelj na Hooverjevem inštitutu
