Tiskane izdaje
Moški strmi v fotoaparat in zdi se, da se je popolnoma posvetil tej nalogi. Njegov nepopustljiv pogled razkriva žilavost in izjemno odločenost, kljub temu je hkrati videti krotek, skoraj udomačen, kakor divja zver, ki je mirno sedla na tla.
Fotografijo so posneli nekje globoko v gozdu, vendar takoj začutimo, da še vedno pazljivo skrbi za svojo zunanjo podobo. Kalašnikovko je usmeril v nebo, kakor da bi hotel kljubovati vsakršni avtoriteti, videti je popolnoma zadovoljen sam s sabo in kar prekipeva od samozavesti in prevzetnosti. Verjetno so pobili na desetine otrok in starejših na njegov ukaz, medtem ko je poziral fotografom, vendar se gotovo ni nič obremenjeval s takšnimi malenkostmi. Če bi ga povprašali o tem, bi najbrž brezbrižno odgovoril: »Res je, prav strašno je, vendar se tu ne da nič storiti.« In morda bi dodal s kislim nasmeškom: »Vojna je vedno neprijetna, prijatelj moj,« ter nadaljeval s puhlimi frazami o svobodi, obrambi domovine in svetli prihodnosti, ki čaka njegovo ljubljeno državo.
Ko zločinec izvabi sočutje
Hiter skok v prihodnost: petnajst let zatem, nekega maja leta 2012. Smo na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu. Nekdanji vojaški vodja na zatožni klopi čaka na sodbo. Še vedno je videti eleganten v svoji obleki, vendar ni več tiste zadovoljnosti s samim sabo. Petdeset let, brez možnosti pogojne kazni. To na kratko pomeni, da bo do konca življenja preživel za zapahi. To je Charles Taylor, vendar bi prav lahko bil tudi Dominic Ongwen, proti kateremu se je sojenje začelo prejšnji teden, Thomas Lubanga ali eden od mnogih drugih, ki se pojavljajo v medijih zaradi najslabših možnih razlogov.
Težko je gledati nekoč mogočne ljudi, ki zdaj sedijo na zatožni klopi, ne da bi se nam vsaj malo zasmilili. To je kratko malo človeška narava: radi sočustvujemo s tistimi v nesreči, ponižanimi in premaganimi, tudi če samo za trenutek ali celo proti svoji volji. Empatija ni nekaj, zaradi česar bi se počutili bolje, vendar bi se morda morali sprijazniti z njo, namesto da se je z občutkom sramu poskušamo izogibati kakor kuge. Za žrtve ni boljšega in zanesljivejšega dokaza, da je pravica dosegla svoje. Njihovo moralno zmago dobro povzamejo tiste skrite sekunde, ko njihov mučilec iz njih izvabi ambivalentno sočutje in jih nič več ne navdaja z grozo.
O čem razmišljajo ti ljudje prav tisti trenutek, ko se trudijo ostati mirni in dostojanstveni, vendar se nam zdijo čedalje bolj premagani in nemočni ter so celo videti, kakor da ne vedo, kaj natanko se je ravnokar zgodilo? Morda se sprašujejo, zakaj jih zaslišujejo o njihovih preteklih dejanjih ravno v Evropi in zakaj pred tako številnimi tujci ... Ali pa bi radi, da bi se proces, ki načenja njihove živce, čim prej končal, ter se hkrati jezijo na vse te preklete belce, ki vedno trdijo, da rešujejo težave drugih ljudi, nikoli pa se ne lotijo svojih.
Če razmišljajo o takšnih stvareh, so - politično gledano - prodrli v bistvo problema. Prav nič naključnega ni v tem, da so se afriške države ena za drugo odločile nehati sodelovati z Mednarodnim kazenskim sodiščem. Preveč bi poenostavljali, če bi trdili, da so za številne tovrstne odločitve odgovorni samo afriški diktatorji, ki se že pregovorno bojijo, da bi jih sodno preganjali. Za ta nenaden upor proti mednarodni pravici obstajajo resnejši razlogi.
Pristransko izbiranje »strank«
Najprej je treba povedati, da Mednarodnemu kazenskemu sodišču pogosto očitajo, da izbira svoje »stranke« preveč pristransko. Pri razumevanju protiafriške usmerjenosti je zelo pomenljiv sedanji seznam politikov, ki so jim že sodili, čakajo na sojenje ali jih dejavno iščejo. Med njimi so nekdanji predsednik Slonokoščene obale Gbagbo, Kenijec Odinga, Sudanec al Bašir, Dominic Ongwen iz Ugande, Kongovca Jean-Pierre Bemba in Thomas Lubanga itd. Mednarodno kazensko sodišče je izdalo tudi tiralico za Josephom Konyjem in skrajno vljudno zaprosilo novo libijsko vlado, naj izroči Saifa al Islama Gadafija. V zadnjem primeru sodišče samo formalno poskuša zadostiti pravici, saj si niti približno ne želi voditi procesa proti Gadafijevemu sinu. Saif al Islam je bil ena osrednjih osebnosti v libijskem sistemu in preveč zahodnih političnih voditeljev, dejavnih ali nedejavnih, denimo Nicolas Sarkozy in Tony Blair, se boji, kaj bi lahko ta spreten in pameten mladenič povedal sodnikom med zelo spolitiziranim sojenjem. Še en dokaz, da Mednarodno kazensko sodišče skrbi za konkretne politične interese, ne pa za vzvišene ideale etičnosti in pravičnosti.
Mednarodno kazensko sodišče tudi nikoli ni res vedelo, kaj naj stori z Gbagbojem. Na sojenju je odkrito povedal, da namerava povedati vse, kar ve, in razkriti vsa imena, vendar je bil nevarnejši v svoji državi kakor v tujini - zlasti za Pariz. Gbagboja so dobesedno ugrabili in ga z letalom pripeljali v Haag, in sicer tako, da je bil ves postopek podoben nekakšni sistematični in skrbno pripravljeni Rambovi akciji, zaradi katere so marsikoga zaskrbele temeljne svoboščine v Afriki.
Primer nikakor ni bil lahek za tožilce na Mednarodnem kazenskem sodišču. Gbagbo je res spodbijal rezultate predsedniških volitev z dne 28. novembra 2010, vendar se zaradi tega gotovo ni izenačil s takšnimi voditelji, kakršna sta bila, denimo, Foday Sankoh in Joseph Kony. Kaj pa zmagovalci? Nekdo namreč mora odgovarjati za, denimo, več sto mrtvih, ki so jih ubili v Duekoueju in so bili vsi po vrsti Gbagbojevi podporniki. Pokol so zakrivile uporniške vojaške skupine pod nadzorom modrih čelad, predstavnikov brezzobe sile OZN. Naivno bi bilo pričakovati, da bo Mednarodno kazensko sodišče dosledno pritiskalo svoj gumb »pravičnosti« in prav tako obtožilo tudi Alassana Dramana Ouattaro, sedanjega predsednika, in to toliko bolj zato, ker je dober prijatelj Zahoda. Za zelo kratek čas se je na radarju Mednarodnega kazenskega sodišča pojavil nekdanji vojaški vodja Guillame Soro, vendar so nato vse govorice o neizogibni tiralici počasi potihnile.
Mnogi se hitro vznemirijo, kadar zaslišijo, da nekdo obtožuje Mednarodno kazensko sodišče, da je postalo nov mehanizem zahodne hegemonije, vendar je dokazov za to veliko, takšno trditev pa preveč prepričljivo podpirajo dobro dokumentirana dejstva, da bi jo lahko kratko malo zavrnili kot neumnost. Compaoréjev primer je eden najbolj znanih primerov »pozabljivosti« Mednarodnega kazenskega sodišča. Glede na trenutno stanje na Mednarodnem kazenskem sodišču lahko sklepamo, da je sodni postopek v Haagu samo krinka, s katero prikrivajo dejansko stanje. Sojenja na tem sodišču so politično motivirana: za nalepotičeno masko pravičnosti se skriva grd obraz iger med vplivnimi silami z visokimi dobički in izgubami na mednarodni ravni.
Politična motiviranost
Zato je razumljivo, da so se Namibija, Burundi, Kenija, Gambija, Sudan in Južna Afrika - verjetno jim bodo kmalu sledile druge afriške države - odločile zapustiti Mednarodno kazensko sodišče. Samo pohvalimo lahko njihovo odločitev, vendar hkrati obžalujemo, da storilcev zato morda nikoli nihče ne bo sodno preganjal, saj afriški državni sodni sistemi za zdaj še ne morejo prepričljivo nadomestiti Mednarodnega kazenskega sodišča. Liberijska sodišča, denimo, nikakor niso mogla soditi Charlesu Taylorju, že samo zaradi političnih in čustvenih pritiskov, ki bi se pojavili med takšnim sodnim procesom, poleg tega je treba upoštevati, da bi takšen proces lahko ogrozil dolgotrajno celjenje ran v liberijski družbi. Z drugimi besedami, Charles Taylor bi brez Mednarodnega kazenskega sodišča še vedno užival v svoji zlati politični upokojitvi v nigerijskem izgnanstvu, nadzoroval bi pranje denarja, ki bi ga zaslužil s svojim velikanskim premoženjem, ne da bi se mu vsaj za trenutek oglasila vest zaradi tisočih moških in žensk, ki so jih ubili zaradi teh krvavih diamantov.
To velja tudi za Mednarodno kazensko sodišče za Ruando. Kljub vsem svojim omejitvam je razmeroma dobro opravilo svoje delo. V Aruši se obtoženci nespoštljivo vedejo do Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando, toda že to, da sploh obstaja, prispeva k moralnemu in političnemu porazu vseh tistih, ki so zagrešili genocid. Toda opozoriti je treba na neko pomanjkljivost: mediji namenjajo premalo pozornosti delu sodišča. Kdo, denimo, ve, da so Theonestu Bagosori, o katerem vsi vedo, da je spretno in načrtno organiziral genocid leta 1994, dosmrtno ječo spremenili v 35-letno zaporno kazen? Sodišče je bilo zelo prizanesljivo do njega, saj je Charles Taylor v primerjavi Theonestom Bagosoro pravzaprav pravi amater. Tako malo pozornosti namenjamo svojim tragedijam v Afriki, da verjetno, če bi Bagosoro izpustili iz zapora in spremenili njegovo kazen v pogojno zaradi lepega vedenja ali katerega koli drugega izgovora, nihče ne bi s prstom mignil, ker nihče ne bi vedel, da se je to zgodilo. Zdi se, kakor da mednarodna skupnost nerada sliši, kaj se je zgodilo v Ruandi, ker se boji, da bi se morala spoprijeti s svojim sramotnim vedenjem med genocidom.
Krotenje z zvijanjem rok
Toda bodimo odkriti: glede Mednarodnega kazenskega sodišča lahko afriški voditelji krivijo samo sami sebe, saj so v nasprotju z arabskimi in azijskimi voditelji privolili, da bodo podpisali in ratificirali Rimski statut, ki je vzpostavil to ustanovo. Res je, da imajo afriške države precej manj vpliva na odločanje, glede na to, da se zanašajo na tujo pomoč za svoje preživetje. Zato lahko razumemo, da od njih ne moremo pričakovati predrznih trditev o državni samostojnosti in podobnih izjav. Hitro zvijanje roke je dovolj, da se ukroti kogarkoli, ki bi se rad uprl dosedanjemu stanju.
Kljub temu je bil Zahod brez kakršnih koli zadržkov pripravljen pretirano poniževati afriške voditelje, zato se prepad med Afriko in Mednarodnim kazenskim sodiščem čedalje bolj poglablja. Kritik ni več slišati samo iz posameznih držav, ampak delo sodišča kritizira tudi civilna družba in Afriška unija (AU). To je postalo očitno, ko organizacija ni hotela pripraviti srečanja voditeljev v Malaviju, potem ko je vlada zagrozila, da bo aretirala Omarja al Baširja in ga izročila sodišču v Haagu. Zaradi dogodkov, ki so bili povezani z al Baširjem in so se zgodili junija 2015 v Južni Afriki, se je vse skupaj samo še poslabšalo, tako da AU zdaj nikakor ne zaupa Mednarodnemu kazenskemu sodišču.
Kaj pa George W. Bush?
Ustvarjalce mednarodnega pravnega sistema je brez dvoma navdihovala plemenita želja po zaščiti šibkih pred močnimi. Toda kljub pomembnim pridobitvam je tako neučinkovit, da ga je prej mogoče označiti za popoln polom, kakor pa za delen uspeh. Splošno znano je, da si takšni mednarodni pravni organi ne drznejo preiskovati hudodelstev takšnih razvpitih vojnih zločincev, kakršen je George W. Bush. Na sto tisoče Iračanov je umrlo, njihovo državo pa so bombardirali, dokler se ni znašla spet v kameni dobi, ker si je Busheva vlada izmislila zgodbo o tem, da Sadam Husein skriva na kupe orožja za množično uničevanje nekje v puščavi. Bush in njegovi neokonservativni pomočniki niso hoteli priznati, da so se motili, namesto tega so začeli brutalno in nepravično napadalno vojno: odločili so se za najhujše zlo, saj ta - kakor so povedali sodniki v Nürnbergu - »v sebi vsebuje vse nakopičeno zlo«. Zakaj niso Bushu II. sodili za te nezaslišane zločine? Odgovor je preprost: v svetu, v katerem živimo, bi morali biti nori, če bi samo pomislili na to, da bi pravično sodili nekdanjemu stanovalcu Bele hiše, in to celo zunaj ZDA. Lahko bi se vprašali, zakaj niso nobenega uradnega predstavnika nekdanje Busheve vlade vrgli kakor kost stradajočim psom, da bi pomirili lakoto milijonov, ki si po vsem svetu želijo mednarodne pravice? To dejansko niti ne more biti ena od možnosti, saj ZDA še vedno niso ratificirale Rimskega statuta. Poleg tega si ameriška oblast močno prizadeva uloviti države podpisnice v mrežo zavezujočih dvostranskih sporazumov, ki razveljavljajo vse obveznosti do Mednarodnega kazenskega sodišča, kadar gre za primere, v katere bi lahko bili vpleteni ameriški državljani. Poleg tega ameriške vlade nenehno razglašajo, da so pripravljene sodelovati z Mednarodnih kazenskim sodiščem ... za vsak primer posebej. Seveda gre za to, da je Washington takrat, kadar hudodelec ni ameriški državljan ali sovražnik ZDA, pripravljen pomagati in narediti vse za to, da bi Mednarodno kazensko sodišče doseglo še en uspeh. Takšna šala že nekaj časa kroži med prebivalci ameriške prestolnice, toda ko malo bolje razmislite, o čem govori, ugotovite, da ni v takšni imperialistični ošabnosti prav nič smešnega.
***
Prispevek je mnenje avtorja
