Tiskane izdaje
Prepogosto se zadovoljimo zgolj s tem, da je neka rešitev zapisana v pravni red. Manjkrat pomislimo, da pomen nekega pojma razberemo šele iz njegove prakse. Še redkeje, da je treba ob stranpoteh v praksi odpreti diskusijo, kaj neki pojem pravzaprav pomeni. Morda je napočil čas, da kaj takega doleti koncept univerzitetne avtonomije. Ni naključje, da je avtonomija univerze priznana že v ustavi. Značilnost demokratične družbe je, da je prav akademski diskurz osrednje mesto, kjer se iščejo odgovori na temeljna vprašanja. Po smrti boga, po zatonu ideoloških projektov ni več druge poti, kot da se opremo na človekovo mišljenje. Na avtonomno mišljenje.
Zato je neavtonomna univerza leseno železo. Pri delu ji je treba pustiti proste roke, četudi se na prvi pogled zdi, da bi bolj disciplinirana lahko več prispevala h (gospodarski, družbeni) učinkovitosti. Na kratko: v dvomu se je treba odločiti za korist avtonomije. Toda, kje so meje te avtonomije? Njeno primarno polje zadeva izbor znanstvenih področij, ki jih želi raziskovati in poučevati. Vsi vemo, da tako raziskovanje kot prenos znanja ne lebdita v zraku, zato avtonomija implicira tudi svobodo pri oblikovanju kadrovske zasedbe. Recimo temu sekundarna avtonomija. Toda kako se odzvati, če pri tem začnemo hoditi po robu zakonodaje? Ali ko prestopimo pravice iz delovnih razmerij, ki jih zagotavlja zakonodaja? Ali celo ustavno pravico do enakosti pred zakonom?
Neenaka obravnava
K temu prispevku me je spodbudil niz dogodkov, ki sem jim bil priča kot član akademske skupnosti Univerze na Primorskem. Najprej je to selektivno odpuščanje mojih kolegov, ki so izgubili službo, kljub temu da so bili na voljo tako finance kot delo, ki bi ga morali opraviti. Dogodek je še toliko bolj moteč, ker se je dvema od njih to zgodilo ravno v trenutku, ko sta dobila otroka. Hkrati naj povem, da mi ne gre najbolje opisovanje socialne stiske ljudi, v kateri so se v Sloveniji žal znašli premnogi. Za premislek je zanimivo nekaj drugega: institucionalna in družbena slepa pega, v katero padajo te krivice.
Z drugimi besedami, nikjer drugje – ne v zasebnem ne v javnem sektorju – si ni mogoče zamisliti takih pojavov kot v akademskem svetu. S tem mislim tako na sodno prakso kot tudi na splošno družbeno senzibilnost za krivice. Delovno mesto je vrednota, za katero se borimo, dokler je najmanjša možnost, da se ohrani. Arbitrarno odpuščanje bi zagotovo vzbudilo odziv. Le za zaposlene na univerzah to ne velja. Preden podrobneje opišemo to slepo pego, v kateri potonejo številne usode mladih, naj na kratko opišemo, v čem je kršena enakopravnost.
Vsaka univerza ima neki delež sodelavcev, ki so zaposleni za določen čas. Zato mora upravni odbor vsako leto potrditi podaljšanje zaposlitve te skupine ljudi, če ugotovi, da obstaja potreba po njihovem delu tudi v prihajajočem letu. Pri tem ima veliko moč, saj ima njegova odločitev daljnosežne posledice. Prav je, da svoje odločitve sprejema z vso skrbnostjo, upoštevaje najvišje standarde enakopravne obravnave. Žal odločitve o odpustitvi mojih kolegov tudi pri najboljši volji ni mogoče interpretirati v tem okviru. Upravni odbor je odpustil nekaj mojih kolegov, hkrati pa gladko potrdil več kakor 40 zaposlitev v neki drugi instituciji.
Razliko med institucijami omenjam, ker se vsiljuje vprašanje, od kod razlika v obravnavi zaposlenih. Zdi se, da jo pojasnjuje prav pripadnost določeni instituciji. V eni instituciji gre pri podaljševanju vse gladko, število sodelavcev celo narašča. V drugi pa se zapleta, vse do odpuščanja. Dodaten grenak priokus pusti okoliščina, da je to institucija, ki je zadnje čase v sporu z vodstvom univerze. Do teh razhajanj se ne želimo opredeljevati. Zagotovo pa je nesprejemljivo, da posamezniki postanejo kolateralna škoda trenj, ki se dogajajo daleč nad njihovim horizontom dela.
Med sodiščem in ulico
To je bil le en primer tega, kar je doletelo naše kolege. Naštevanje in opisovanje nadaljnjih bi bili preobsežni in nepotrebni, kajti namen tega prispevka ni nizanje kršitev, pač pa izpostavitev popolne odsotnosti zaščite tistega, ki ga doleti. Začeli bomo z odsotnostjo sodnega varstva, in tukaj se začne zgodba o nujni redefiniciji pojma univerzitetne avtonomije. Zaradi posega v zakonsko zagotovljene pravice se je na sodišče obrnilo že več zaposlenih na univerzi. Toda izkazalo se je, da je tisto, kar naj bi bilo temeljna vrednota članov akademske skupnosti – univerzitetna avtonomija – njihovo prekletstvo. Vrhovno sodišče je v enem od sklepov (I-U 1185/1012-25) sicer priznalo, da je »izpodbijani akt enostranski«, toda nikakor ni znalo ugotoviti, kakšne narave je, kar je predpogoj za njeno izpodbijanje: »očitno pa ni niti upravna odločba (…); ni niti drug javnopravni akt (…); niti ni oblastveni posamični akt (…); ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije (…); niti ga ni izdal upravni organ oziroma nosilec javnega pooblastila v okviru izvrševanja javnega pooblastila (…)«.
Kafka bi bil gotovo navdušen ob prebiranju takega besedila. Jasno je marsikaj. Da mora država univerzi zagotavljati davkoplačevalski denar. Da s svojimi akti univerza lahko poseže v pravice zaposlenih. Da so nekateri od njih nekorektni. Nikakor pa ni mogoče ugotoviti, kako bi tak papir, ki lahko nekomu uniči življenje, poimenovali. Zato – žal – ni mogoče varstvo zakonitih pravic. Zdi se, da je univerzitetna avtonomija postala nekakšna pravna eksteritoriala, kraj, kjer se sicer čisto jasna razmerja pogreznejo v nerešljivo zagonetko.
Poleg tega je treba dodati, da položaju posameznikov ni v prid niti splošno razpoloženje v skupnosti, ki je univerzitetnemu delu nenaklonjeno. Ob eskalaciji gospodarske krize pred leti se je v javno retoriko vgradila populistična konstanta, ki je zaposlene na univerzah ilustrirala kot osebe z lagodnim življenjem ali celo kot soodgovorne za krizo samo. Z zaslonov in iz časopisov dolgo ni izginilo premlevanje števila brezposelnih z visokošolsko izobrazbo – zlasti med diplomanti humanističnih in družboslovnih smeri –, čeprav njihov delež ni bil nikoli večji od odstotka, dveh. Morda najgloblje ponazarja razvrednotenje akademskega dela predlog, da bi doktorski študij na eni od univerz zaposleni izvajali brezplačno. Si je mogoče zamisliti predlog, da bi, denimo, zaposleni na upravni enoti po dvanajsti delali zastonj? In, kar je ključno, da to ne bi izzvalo nikakršnega revolta?
Avtobusna demokracija
Kjer so primeri obravnavani neenakopravno, se postavlja vprašanje, kateri princip – namesto načela enakosti – organizira tako selekcijo. Omenili smo že, da se ne da izogniti vtisu, da igra pripadnost instituciji – oz. njeni odnosi z vodstvom univerze – neko vlogo. Postavlja se še eno vprašanje: zakaj se odpuščanje na eni strani in zaposlovanje na drugi dogaja ravno zdaj, saj prejšnja leta teh težav ni bilo? Posebej vzbuja skrb okoliščina, da se sprememba prakse dogaja pred skorajšnjimi volitvami za rektorja Univerze na Primorskem.
Nekateri govorijo o tako imenovani avtobusni demokraciji. Namesto da bi volilni boj potekal na ravni programov in argumentov, so mnogi včasih poskušali zagotoviti uspeh na volitvah z dobro organizacijo volilne udeležbe tistih, o katerih se je domnevalo, da bodo naklonjeni določenemu kandidatu. Milošević je stavil na množične avtobusne prevoze svojih delegatov. Ob odpuščanju v enih institucijah in zaposlovanju v drugih ostaja priokus, da je v ozadju prikrito prirejanje volilnih imenikov zadnji hip. Odnos ni več nekorekten samo do odpuščenih, pač pa do prav vseh volilnih upravičencev. Takšne poteze – če je v resnici tako – jim sporočajo, da njihova volilna pravica ne šteje nič. Da je vse vnaprej odločeno na ravni manevrov z volilnimi imeniki. Da z udeležbo na volitvah rektorja ne bodo izrazili svoje volje, pač pa zgolj prispevali k množičnosti statistov, na ozadju katerih bo izid volitev dobil videz legitimnosti.
Naj temeljno sporočilo tega prispevka strnemo v naslednjem opozorilu: vsa kritika, ki smo jo razgrnili zgoraj – opozarjanje na krivice, na arbitrarno odpuščanje, na volilne mahinacije – je bila izrečena na podlagi moralnega normativnega sistema. In ne pravnega. V pravnem in družbenem smislu je vse brezhibno. Prav v tem je problem aktualnega razumetja univerzitetne avtonomije. Če želimo kaj spremeniti, je na potezi prav akademska skupnost sama.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Rok Svetlič
Inštitut za filozofske študije Univerze na Primorskem
