Tiskane izdaje
Dolgo in predolgo je trajalo, da sta naša pedagoška stroka in ne nazadnje politika prisluhnili potrebam gospodarstva, da so ugotovili zelo očitno prevelik razkorak med znanji mladih, ki končujejo različne vrste zlasti poklicnega izobraževanja, in potrebami gospodarstva ter obrti. To so v bistvu državljani četrte in pete strokovne usposobljenosti, kot kvalificirani delavci in tehniki, ki so v mnogih podjetjih in v obrti najbolj iskani. Zanje traja izobraževanje tri oziroma širi leta.
Na formalni ravni tudi do zdaj na področju poklicnega izobraževanja ni nič ali skoraj nič narobe; imamo poklicne delavce in tehnike različnih profilov. Težava je, da so mnogi zaradi neusklajenosti, neprilagojenosti izobraževalnega sistema in potreb postali popolnoma nezaposljivi in se je stopnja njihove brezposelnosti dramatično povišala. V ta namen na Ministrstvu za šolstvo potekajo usmerjene aktivnosti za pripravo novega zakona o vajeništvu, ki bi ga lahko začeli uveljavljati čez dve leti. Dobre zglede imamo zlasti v Avstriji in Nemčiji, kjer zaznavajo očitno tudi zaradi tega zelo nizko stopnjo brezposelnosti mladih.
Nekaj izkušenj na področju vajeništva smo v naši državi pridobili v letih od 1996 do 2006, navajajo nekateri mediji. Lastne izkušnje na tem področju dodajam v nadaljevanju. Zato nam kakšne »tople vode« ni treba ponovno odkrivati, le malo bi kazalo pogledati v statistične podatke in arhive, kjer je verjetno zelo natančno in obširno napisano, kaj se je v takratni Sloveniji že dogajalo na področju vajeništva.
Nekaj zgodovine
Poznane so bile tudi različne obrtne šole, zlasti za gradbeništvo. Njihova značilnost je bila, da je tam potekal teoretični del, vse potrebne praktične izkušnje in znanja pa so vajenci pridobivali pri svojih delodajalcih – mojstrih.
Te gospodarske šole so bile bolj kot ne tako imenovani »šnelkurzi«. Razvoj je tudi na tem področju šel zelo hitro in kakovostno naprej. Ustanavljati so se začele bolj sistematične in napredne industrijske šole za triletno poklicno in štiriletno tehnično usposabljanje. Tudi te šole so bile izjemno vpete za potrebe proizvodnih procesov, vendar z nekaterimi posebnostmi in značilnostmi, ki so jim dajale tudi širši in ne le lokalni pomen. Te strokovne šole, imenovane tudi kot strokovni šolski centri, ki so jih ustanavljale vse večje in pomembnejše tovarne v Sloveniji (na primer Iskra v Kranju, Litostroj v Ljubljani, Tam Maribor itd.), so bile po zgledu nemških »Fachschule« zelo praktično in racionalno organizirane in na visokem strokovnem nivoju. Vsak od teh šolskih centrov je imel lastne zelo dobro opremljene delavnice in laboratorije za praktično učenje. Poleg tega so redno pošiljali učence na prakso v matična podjetja, to je v njihove ustanoviteljice.
Ti centri so imeli izjemen status in ugled v državi, ki so ga gradili na prilagojenem programu strokovnega usposabljanja, zasedbi učiteljev z vrhunskimi teoretičnimi in praktičnimi znanji, izjemni delovni in tehnološki disciplini ter praktičnosti. Poleg tega je bila posebnost teh šol, da so bili vsi dijaki (glede na raven znanja so nas imenovali dijaki in ne več vajenci, čeprav so šole obdržale vse značilnosti vajeništva) zelo široko in splošno usposobljeni za delo na konkretnem področju in še posebno za neposredno delo v proizvodnem procesu in obrti. Splošno poklicno usposobljenost je za vse poklice v teh šolah zagotavljal »osnovni program«, kjer s(m)o se vsi kovinarji prvo leto praktično usposabljali za vse vrste obdelave kovin, električarji pa za to področje. Naši izdelki niso bili »kar nekaj«, ampak zelo konkretni in uporabni proizvodi, ki smo jih pod strogo kontrolo učiteljev praktičnega pouka – mojstrov – izdelovali za določenega kupca. To dejstvo, da izdelek po obdelavi in oceni ne bo šel na odpad, nam je nalagalo še večjo odgovornost in zavzetost za največjo možno kakovost. Na podlagi teh izdelkov so nam učitelji praktičnega pouka, imenovani mojstri, med letom in na koncu leta dajali tudi ocene.
To poklicno usposabljanje je trajalo po osem ur na dan in štiri dni v tednu v delavnicah, dva dni pa v razredih (takrat prostih sobot še nismo poznali), kjer smo »jemali« teorijo in s tem poglabljali in dopolnjevali praktična znanja iz delavnic. Predmetnik za kovinarje je bil, okvirno, naslednji: tehnologija gradiv in obdelave, enciklopedija strojev in naprav, tehnično risanje, matematika, fizika, eno leto tudi kemija, povezana s poznavanjem materialov, varstvo pri delu in, kot že omenjeno, slovenščina. Zanimivo je tudi, da kakšnih ideoloških predmetov v teh šolah, kljub »svinčenim« časom, zagotovo ni bilo. Pridobljena znanja so dajala zelo široko možnost zaposlitev v tovarni ustanoviteljici ali drugih sorodnih podjetjih. Uveljavljali so se v svojih poklicih, ambicioznejši pa so zaradi svoje širine pridobljenih znanj zelo hitro tudi napredovali na zahtevnejša vodstvena delovna mesta. Širina pridobljenih znanj je dajala prek sprejemnih izpitov tudi možnosti za nadaljevanje šolanja na raznih tehničnih fakultetah.
Z leti, zlasti po letu 1980, pa so se začele razne šolske reforme, ki so imele namen, vsaj tako se nam je zdelo, še izboljšati sistem poklicnega izobraževanja, pa ga, žal, niso. Vse bolj so se izobraževalni programi »čistili« in opuščati so začeli praktična usposabljanja v korist »teorije«, češ da bodo tako ti kadri bolj univerzalni in bolj sposobni nadaljevati študije na fakultetah. Potem se je v ta proces vključilo še usmerjeno izobraževanje in ustaljeni pojmi, kot so vajenec, kvalificirani in visoko kvalificirani delavec ter mojster, so izginili iz našega vsakdana, z njimi pa tudi njihova že prislovična usposobljenost za neposredno delo v proizvodnji in obrti. Vsako delo, kot neposredno delo v proizvodnji in obrti, je postalo bolj cenjeno. Zdaj smo pa tam, kjer je treba nekaj nujno spremeniti.
Kdo so bili učitelji?
Razen za splošne predmete, kot sta bila slovenščina in matematika, ter za praktični pouk, so učitelji, ki so bili vsi po vrsti inženirji in izjemni strokovnjaki, le za čas pouka prihajali iz neposredne proizvodnje, montažnih, kontrolnih, vzdrževalnih ali razvojnih oddelkov, orodjarn ipd. Že njihov videz, vsaj v Iskri v Kranju je bilo tako, jih je izdajal, od kod prihajajo, bili so vsi v modrih delovnih haljah, ki so jih sicer nosili na delovnih mestih. Nikoli nismo slišali, da bi kdo po kakšni politični liniji prišel za učitelja, cenili so le kakovost in usposobljenost ter veselje do posredovanja znanja mladim. Vsi učitelji s(m)o morali po določenem času opraviti državni pedagoški izpit, kar je dajalo potrebna pedagoška znanja za posredovanje znanj mladim. To dejstvo, organiziranost in sama lokacija izobraževalnih centrov so nakazovali neposredno povezanost s tovarno ustanoviteljico. Redkokdaj se je zgodilo, da se ne bi kakšen absolvent zaposlil v tovarni ustanoviteljici. To je bila na neki način čast, da smo lahko postali njihovi enakovredni sodelavci.
… in ravnatelji
Tudi ravnatelji teh šol so bili vrhunski strokovnjaki, kot prvi med enakimi, ki jih je postavljal ustanovitelj, to je tovarna, na katere dvorišču je stala šola. Kakšen vpliv na življenje in delo šole so imele republiške inšpekcije, podpisanemu ni znano, vem pa, da prav velikega ne.
Nam te izkušnje lahko
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Mag. Janez Zeni je svetovalec za organiziranost poslovanja, takratni vajenec in učitelj praktičnega pouka - mojster
