Večina se ne prepozna kot žrtev

Trgovanja z ljudmi je iz dneva v dan več, je prepričana Katjuša Popović, predsednica društva Ključ – centra za boj proti trgovini z ljudmi. Pogosto ga ne prepoznavamo v razširjeni obliki, na primer v različnih oblikah prisilnega dela ali prisilnih porokah mladoletnic.


Na globalni ravni je govor o med 20 in 30 milijoni žrtev trgovine z ljudmi. Gre le za ocene, saj natančnim podatkom ni mogoče slediti. Kako razširjen je ta pojav po vaši oceni pri nas?

Jaz ocenjujem število žrtev trgovanja z ljudmi skozi rizične skupine, ker drugače ne morem. Rizični poklici so v gradbeništvu ali tisti, ki so vezani na nočno življenje, denimo v gostinstvu, v zabavi ... Določeno sliko lahko dobimo, če spremljamo število dovoljenj za delo ali smo pozorni na s. p. pa tudi druge oblike podjetij, ki se odpirajo drug za drugim in vabijo ljudi za delo.

Potencialnih žrtev je veliko, koliko je dejanskih, pa ne morem oceniti. Ena od rizičnih skupin, v katero nimamo vpogleda in ki je za nas hermetično zaprta, so delavci v gradbeništvu. Oni društva Ključ, ki pomaga žrtvam trgovine z ljudmi, ne prepoznavajo kot organizacije, ki bi lahko pomagala tudi njim. Razlog za to je predvsem kultura, iz katere izvirajo. Ko se mi po svetovalnem telefonu pogovarjamo z delavcem, ki prihaja iz Srbije, in mu povemo, da je ena od možnosti, ki jih ima na razpolago, tudi ta, da ga namestimo pri nas v varni hiši, je to zanj nepojmljivo. V njegovi glavi je varna hiša za ženske in zanj bi bila sramota, da bi šel v varno hišo, saj je naloga, ki mu jo nalaga družba, da preživlja svojo družino, ne da se zateče v varno hišo. Do teh delavcev zato ne moremo priti, čeprav potrebujejo pomoč.

Smo pa prepričani, da čim bi se za namestitev v varni hiši odločil en sam moški in bi z njim izvedli vse potrebne postopke, do reintegracije v družbo, bi v Sloveniji prišlo do precedenčnega primera – da delodajalcev ne bi obravnavali več samo zato, ker kršijo delovnopravno zakonodajo, ampak bi se jih lotili tudi s kazensko zakonodajo, saj je prisilno delo ena od oblik trgovanja z ljudmi. Po tem, kar lahko beremo, in podatkih, ki jih imamo, so ti ljudje zelo izkoriščani in živijo v sužnjelastniškem odnosu.

Pogosto slišimo, da se žrtve ne prepoznajo kot take zaradi kulturnega okolja, iz katerega izhajajo.

Tam, kjer razpada socialna družba in je veliko ljudi pahnjenih v revščino, postanejo najprej revne ženske in otroci. Govorimo o feminizaciji revščine. Po razpadu Sovjetske zveze, na primer, je bilo kar nekaj novih držav v slabem ekonomskem položaju. Ženska, postavljena v položaj, ko mora skrbeti za svojega otroka in po možnosti še na koga, ne najde dela, ker ga ni. Razmišlja, s čem lahko zasluži. Je brez izobrazbe. Znajde se v položaju, ko ji za to, da nahrani svoje otroke, ne preostane drugega, kot da služi s svojim telesom. Ona se je sicer odločila za prostitucijo, a zato, ker druge možnosti ni imela. Ne moremo govoriti o prostovoljni prostituciji. Pri delu z žrtvami trgovine z ljudmi je treba razumeti okolje, iz katerega prihajajo in zgodbo vsakega posameznika, razmere, v katerih so živeli. Da se ženska spomni, zakaj se je odločila stopiti na to pot in da se ne počuti kriva.

Kot sem že prej omenila, se kulturne razlike opazijo tudi pri migrantskih delavcih. Ti so prišli v Slovenijo delat, da bi zaslužili in pošiljali denar domov, da preživijo družino. Ni velika razlika med prisilno prostitutko in prisilnim delavcem – oboje so pridobili zaradi preslepitve, jim obljubljali nekaj, kar v resnici ni bilo tako, razmere, v katerih živijo, in delo, ki ga opravljajo, so drugačni, kot so jim jih predstavljali. Občutek, da mora biti moški močan, da mora zdržati vse pritiske, ti delavci prinesejo s seboj. So potrpežljivi in dolgo čakajo. Treba jim je dopovedati, da niso sami krivi za to, kar se jim je zgodilo.

Tudi prisilne poroke nekateri zagovarjajo z običaji in kulturo.

V Sloveniji prisilne poroke mladoletnih oseb večinoma povezujejo z nekimi običaji, načinom življenja in kulturo. Še vedno se dogajajo v določenih romskih skupnostih, moram pa poudariti, da ne v vseh, ampak v tistih, kjer živijo po starih običajih. Te poroke so navadno povezane z nasiljem, psihičnem ali fizičnem, da ne govorimo o ekonomskem nasilju, saj so v tem oziru ta mlada dekleta popolnoma odvisna. Po drugi strani pa imamo družbo, ki ne ve, kaj bi naredila v takih primerih prisilnih porok. Večinoma se niti ne odzove. Prav zdaj pa se na sodišču izvajajo postopki, kjer se dokazuje ena od prisilnih porok. Upam na precedenčno sodbo, da bo končno jasno, da je prisilna poroka kaznivo dejanje, ne glede na to, kdo si.

Zakaj pri beguncih iz vojn in ilegalnih prebežnikih obstaja večje tveganje, da bi postali žrtve trgovine z ljudmi?

Na poti, ko gredo iz domovine v ciljno državo, morajo preživeti. Navadno s seboj nimajo veliko denarja. So v položaju, ko so bolj izpostavljeni in ranljivi. Pred kratkim sem se pogovarjala z gospo, ki je bežala iz ene od afriških držav, kjer divja vojna, in pred nasilnim možem. Denarja je imela toliko, da je prišla do Turčije. Ni hotela ostati tam, za cilj si je postavila Avstrijo. Za to, da je lahko prišla tja, in za preživetje si je našla delo, a so izkoristili njeno stisko. Ni imela izbire.

Ilegalne migracije so vedno priložnost za zaslužek kriminalnih združb tako in drugače. Vam povem še eno zgodbo ene mame, ki je iz Afrike s svojima otrokoma šla v Evropo. Organizator poti ji je rekel, da bodo njo in otroka ločili, ker je tako varneje. Da bodo otroka peljali po eni poti na Dunaj, kjer jo bosta počakala na železniški postaji, ona pa bo prišla po drugi. A so mamo odpeljali v prisilno prostitucijo v Španijo, fantka pa so pustili na ljubljanski železniški postaji in mu rekli, da je na Dunaju. Otrok je mamo čakal dva dni pod uro, dokler niso ljudje poklicali policijo in so se začeli vsi postopki. Ta otrok je zdaj odrasel, ostal je v Sloveniji in si tu ustvaril družino. O tem, kaj se je zgodilo z njegovo sestrico, nimamo potrjenih informacij.

V vseh katastrofah, naj bodo naravne ali vojne, kriminalne združbe najdejo priložnost za zaslužek, tudi z organizacijo nezakonitih posvojitev in prodajo otrok.

Koliko ljudi se zateče k vam?

Konkretno lahko govorim samo o številu ljudi, ki jim pomagamo v društvu Ključ. Na različne načine pomagamo od 20 do 25 osebam na leto. Moram poudariti, da pri svetovanjih po telefonu nikoli prvič ne pokličejo žrtve same, ampak ljudje, ki vedo zanje in lahko ustvarijo stik med njimi in nami. Žrtve nas pokličejo pozneje, ko nas že poznajo in nam zaupajo. Poleg tega se še nobena ni prepoznala kot žrtev trgovine z ljudmi takoj, ko je prišla. Naša odgovornost je, da to ugotovimo. One se kot žrtve prepoznajo šele čez nekaj časa, ko jim postane jasno, kaj se jim je zgodilo. Ko ne enačijo več klofute z nekaj, kar moški normalno počne, ker prihajajo iz okolja, kjer je bilo to običajno, ampak vedo, da je to nasilje. To je proces. Najprej morajo pridobiti občutek osnovne varnosti, potem zaupanje.

Samih namestitev v varni hiši je zelo malo, po dve na leto, so pa dolgoročne, trajale naj bi do konca kazenskega postopka. Vendar bi to v Sloveniji lahko pomenilo tudi šest let, v tem času pa pravila varnega prostora začnejo utesnjevati človeka. Načelno ostajajo kako leto in pol, odvisno od zlorabe, koliko je trajala in kakšno podlago ima ta ženska. Razlika je, ali je odraščala v družini, kjer ji niso dali vsega potrebnega za razvoj njene identitete, ali če prihaja iz urejene družine. Imamo že kar nekaj uspešnih zgodb.

Kakšen je odziv Slovenije na ta pojav?

Spremembe na tem področju so odvisne od politične volje, vendar ne samo z ratifikacijo mednarodnih aktov, ampak s konkretnimi koraki. V Sloveniji v boju proti trgovini z ljudmi so težave pri namestitvah otrok in integraciji ljudi v družbo, da bi jim pomagali, da pridobijo izobrazbo oziroma nadaljujejo šolanje ...

Ko zaznamo primere, mora vsak od pristojnih opraviti svoje delo – policija, tožilstvo, sodišče pa mora zadeve izvesti do konca, in to v razumnem roku. Pri nas se je zgodilo, da je oseba predolgo čakala na pričanje in je preprosto odšla.

Problematično pa se mi zdi tudi, da odškodnino za to, da je nekdo postal žrtev trgovine z ljudmi v naši državi, lahko dobijo samo slovenski državljani in državljani EU. Torej, če je državljanka Ukrajine izkoriščana v Sloveniji, ji odškodnina ne pripada, če je iz EU, pa ji. Kolikor je meni znano, do zdaj nihče, vsaj od naših uporabnikov, ni dobil tovrstne odškodnine, zato ne vem, koliko bi lahko znašala.

Kako se razviti svet loteva tega problema?

Razviti svet se s trgovino z ljudmi spopada na več ravneh – so pobude, organizacije, pišejo se konvencije, države to ratificirajo, prenašajo v svojo zakonodajo.

Istočasno pa se z globalizacijo in kapitalizmom ustvarja povpraševanje. Tako se vrtimo v krogu. Dokler bo povpraševanje, bo ponudba. Za ponudbo večinoma skrbijo organizirane kriminalne združbe, za povpraševanje pa skrbimo sami. Truditi se moramo za omejevanje povpraševanja. Kako? Z ozaveščanjem in preventivo. Da začnejo ljudje prepoznavati take vzgibe. V nekaterih državah so, denimo, veliko vložili v izobraževanje turističnih delavcev, ker nemalokrat hoteli sodelujejo. Če gre, na primer, za prostitucijo tako, da oddajo sobo ali »priskrbijo« gostom družbo ali jih znajo usmeriti ali poklicati »ta pravega« taksista. Ozaveščati je treba po gospodarskih segmentih in izobraževati ljudi.