Tiskane izdaje
Kot pred vsakimi državnozborskimi volitvami, si vsi po vrsti želimo, da bi se izšlo po naših pričakovanjih. In kot je ponavadi po izidu volilnih rezultatov, ostajajo eni razočarani, drugi v vznesenem pričakovanju sprememb, ki se v politično nestabilni, neučinkoviti in gospodarsko shirani državi končno že enkrat morajo zgoditi.
Predčasne volitve so tokrat prvič v obdobju mlade demokracije zaznamovane z obtožbami o nelegitimnosti ter z vodilno vlogo novih strank na domači politični sceni. Močno so se premešale karte med na novo izvoljenimi izbranci ljudstva. Državljani so stavili svoj glas na nekaj novega, še ne povsem prepoznavnega. Dosedanje stanje je tako zatohlo in neperspektivno, da je po razmisleku večine volivcev treba tvegati in staviti na nove, mlade in neobremenjene obraze. Zmaga je zdaj v rokah tistih, ki hočejo zadati smrtni udarec korupciji, krepiti vladavino prava in ohraniti javno zdravstvo. Prav na ohranitev javnega zdravstva stavita tudi naslednji presenečenji volitev: Združena levica z revolucionarnimi idejami in prekaljeni Desus z izplačilom regresa kot volilnim sloganom za izhod Slovenije iz krize. Javno zdravstvo bo spet, kot vedno do zdaj, zbliževalo vse politične in po novem tudi demografske skrajnosti.
Zloraba zdravstva v politiki
Tudi zdravniki večinoma stavimo na edino zdravstvo, ki ga imamo, torej javno zdravstvo. Zasebnega zdravstva v Sloveniji tako ali tako ni. Kdo pa sploh stavi na zasebno zdravstvo, ki je bilo v Sloveniji skoraj 50 let prepovedano in ga je 23 let po osamosvojitvi komaj kaj? Približno tri odstotke zdravnikov sicer deluje zunaj javnega zdravstva in vendar državljani razmeroma dobro cenijo zasebno zdravstvo glede na poslovne rezultate. Brez skrbi smo torej lahko, javno zdravstvo je že skoraj rešeno desetletne agonije in stopicanja na mestu. Samo še pikico pritisnemo, ki se ji reče milijarda evrov proračunskih sredstev, in javno zdravstvo bo spet na konju.
Največji problem slovenskega zdravstva je bila politika in zdi se, da tudi ostaja še naprej. Po moji presoji precej večji kot siceršnje pomanjkanje finančnih virov. Počakajmo sicer na koalicijsko pogodbo in prve poteze, toda predvolilna kampanja je bila lekcija nevednosti o realnih problemih zdravstva in žal spet populistična. Zdravstvo je politika zlorabljala za dobrikanje ljudem, ga hkrati zapostavljala v zadnjem desetletju in ga osiromašila za več kot 500 milijonov evrov na letni ravni. Nakopičeni problemi so zdaj tu z obrestmi vred in rešitve bodo težje in bolj boleče kot pred desetletjem.
Varljivo zatišje na zdravstveni sceni bo vsak čas minilo. Osrednja zdravstvena blagajna vse težje izpolnjuje svoje obveznosti do že ožetih izvajalcev zdravstva, bolnišnični dobavitelji so vse bolj nestrpni, čakalne dobe se nevarno podaljšujejo tudi za najtežje bolnike. Občutek nemoči na vseh ravneh zdravstva, od direktorjev zavodov do zdravnikov, je vse večji, pričakovanja do zakonskih sprememb v zdravstvu še močno oddaljena, oprema v veliki meri izrabljena, razkorak med sodobno svetovno medicino in razpoložljivimi finančnimi viri vse večji, pričakovanja ljudi z enim očesom vse bolj uperjena v iskanje zdravja preko meja. Več kot dovolj spoznanj, da se razmere poslabšujejo na enem najbolj občutljivih družbenih področij.
Iskanje soglasja
To nehvaležno zapuščino in še marsikaj prevzema najverjetneje novi mandatar dr. Cerar. Koliko ima s svojo ekipo rešitev za nakopičene težave v zdravstvu, je ta čas neznanka. Zdravstvena reforma vsekakor mora postati prioriteta nove vlade in prepričan sem, da se novi mandatar tega zaveda. Še enega šarlatanstva na področju upravljanja slovensko zdravstvo ne bo preneslo brez posledic in tudi glasnih kritik.
Tisto, kar je spodbudno v teh časih, ko politika sama sebe postavlja nazaj na noge in pred nove izzive, je vse večja pripravljenost pristojnih državnih institucij na področju zdravstva, da se dokaj intenzivno ukvarjamo z iskanjem poti, ki bodo slovenskemu zdravstvu nakazale dolgoročno perspektivo. Precej veliko soglasje sodelujočih (ministrstva za zdravje, nacionalnega inštituta za javno zdravje, Zdravniške zbornice Slovenije, Združenja zdravstvenih zavodov in ZZZS) na nedavnem posvetu Strokovna izhodišča za reformo zdravstvenega sistema je do zdaj daleč najboljše izhodišče za nadaljnje razprave. Dokument je sicer še bogat z neoprijemljivo retoriko, a se sramežljivo, pa vendar končno že enkrat spogleduje tudi s temami, brez katerih ni prave zdravstvene reforme. Naj nakažem le nekatera spoznanja in teme, o katerih se bo v nadaljevanju iskalo širše soglasje politike in javnosti:
• Spremembe v slovenskem zdravstvu ni več mogoče graditi po načelu majhnih korakov v pravo smer. Ta čas je mimo. Reforma bo temeljita ali je ne bo. S precej velikimi strukturnimi spremembami v zdravstvu mora upravičiti sicer svoj strašljiv prizvok, a hkrati omogočiti državljanom dolgoročno perspektivo na področju uveljavljanja sodobnega zdravstvenega varstva v domačem okolju in v razumnem času.
• Zdravstvo je gospodarska dejavnost, ki je podvrženo tržnim zakonitostim in delno regulirano. Javna podjetja brez možnosti privatizacije in konkurenčnost so predpogoji za učinkovitost in kakovost zdravstvenega sistema. Poudarjena hierarhija nosilcev upravljanja na korporativnih načelih, večja odgovornost in nagrajevanje, konec uravnilovke in edino uspešna oblika preprečevanja korupcije in slabe poslovne prakse so dovolj velik razlog za ta preskok kljub nekaterim tveganjem.
• Skoraj sto javnih zdravstvenih zavodov v Sloveniji predstavlja hrbtenico javnega zdravstva v Sloveniji. Z jasnimi pogoji realnega plačevanja storitev (s poudarkom na plačevanju vseh opravljenih storitev) po metodologiji neodvisne »Agencije za vrednotenje in kodiranje zdravstvenih storitev« nastanejo »fair« razmere za nagrajevanje poslovne uspešnosti, kakovosti in odličnosti, a tudi za nearbitrarno zapiranje subjektov slabe poslovne prakse. Slovensko zdravstvo je zaspalo na področju prijaznosti in konkurenčnosti na domačem, še bolj na globalnem zdravstvenem trgu. Na tem področju izgubljamo tekmo za naklonjenjenost bolnikov in to bi nas moralo hudo skrbeti.
• V zdravstvu so nujna znatno večja finančna sredstva. Glede na kakovost zdravstva in primerjalno z evropskim povprečjem slovenskemu zdravstvu primanjkuje milijarda evrov. Iz prispevne stopnje, davkov ali iz dodatnih zavarovanj? In po možnosti najmanj iz žepa državljanov, ki pa morajo biti ozaveščeni, da zdaj malo prispevajo za zdravstvo iz žepa (Slovenija 12 odstotkov, EU 20 odstotkov). Dobro bi bilo, da bi odločitve podpirali ljudje, ki bodo znali tehtati med ceno dela, delovnimi mesti in konkurenčnostjo gospodarstva na eni strani ter med zniževanjem kakovosti in zaostajanjem slovenskega zdravstva za sodobno medicino na drugi. Strukturiranje sedanje košarice pravic je prvi pogoj za ponudbo zavarovalnih produktov in sprostitev zavarovalniške konkurence. Zdravstvena pravica, ki ne more biti realizirana v 30 do 45 dneh, ni več zdravstvena pravica in postaja le obljuba.
• Prepletanje javnega in zasebnega zdravstva poteka po vsem svetu. Stroge ločnice ni mogoče, niti ni smiselno potegniti. Sistema morata biti transparentna in se med seboj dopolnjevati. Vsi primeri slabe prakse, ki se dogajajo, so posledica nespoštovanja sedanjih pravil in zakonodaje. Najboljši zdravstveni sistemi imajo praviloma malo zdravnikov in ti delajo veliko več, kot je običajen delovni urnik. Zdravniki, ki veliko delajo, imajo boljše rezultate in tako delo je za zdravstveni sistem učinkovito, za bolnike pa varno. Dvoživke so izmišljen izraz, ki ne pove ničesar.
• Bolnik v središču pozornosti ni samo prazno besedičenje ob predpostavki, da bolnik nosi s seboj tudi denar (prek zavarovalniških polic z jasno vsebino). Bolnik mora biti v zdravstvenem sistemu zaželen, to velja tudi in še zlasti za najtežje, najbolj tvegane in najdražje bolnike. Danes žal ni tako in izogibanje najtežje bolnim je vse bolj prisotno v slovenskem zdravstvu. Premalo se zavedamo, da evropski pravni red ščiti predvsem bolnika pri uveljavljanju pravic do zdravljenja in ne države pri omejevanju uveljavljanja zdravstvenih pravic na globalnem trgu.
• Brez podpore javnosti zdravstvene reforme ne bo! Zdravstvo, sicer največja dobrina v dojemanju dobrin državljanov, še zdaleč ni na prvem mestu tudi v finančnem portfelju posameznika. V ospredju so avtomobilska zavarovanja, telefonija in igre na srečo, za katere namenjamo dva- do trikrat več sredstev kot za samo zdravstvo. Zanašanje na državo, da bo v celoti poskrbela za naše zdravje in zdravstveno varstvo, je varljivo in s previdnostjo je treba sprejemati obljube politikov. Tudi združenja bolnikov in civilna iniciativa bodo morali prevzeti del bremena in odgovorno pristopiti k reformi slovenskega zdravstva.
Zaostajanje
Ne glede na še solidne razmere poskušajmo prisluhniti opozorilom slovenskih zdravnikov, zbranih pod okriljem zdravniških organizacij, da hodimo že nekaj časa po tankem ledu. Zaradi odlašanja s spremembami se povečuje razlika med sodobno inovativno in žal tudi drago medicino ter razpoložljivimi viri, ki jih je vse manj. Spoznanje, da vse bolj zaostajamo za svetovnim razvojem medicine, je za nas zdravnike profesionalni poraz, za vse državljane pa kaj kmalu lahko neprijetno spoznanje.
Prim. Andrej Možina
