Zakaj je treba spremeniti gimnazijo
Slovenska gimnazija naj bi bila osrednji steber kakovostnega srednješolskega izobraževanja in najboljša podlaga za univerzitetni študij.
Odpri galerijo
FOTO: Voranc Vogel/Delo
Če je univerza institucija, ki temelji na raziskovalni dejavnosti in akademskem pristopu, potem v univerzitetni program intelektualno sodijo samo dijaki, ki sodijo (po zelo blagih merilih) med 25 do 33 odstotkov najbistrejše populacije, dosežejo na maturi vsaj 18 točk, skupaj (matura in šolski uspeh) pa 70 točk in imajo ustrezne učne navade. Takih je v Sloveniji v generaciji največ šest tisoč. Letošnji razpis za univerzitetni študij ponuja približno 10.500 mest.
Definicija gimnazije je bila pred dvajsetimi in več leti, ko je bila pripravljena nova gimnazija ter so se vanjo vpisovali najbistrejši in najbolje učeči se dijaki in dijakinje, ustrezna. Stanje je v zadnjih letih bistveno drugačno. Število otrok v generaciji se je po osamosvojitvi zmanjšalo za polovico, število univerz in vpisnih mest na njih pa pomnožilo. Zaradi novih tehnologij so se pojavile številne nove in zanimive možnosti za življenje, delo in učenje, mladi v poplavi ponudbe izbirajo konkretne, zanimive, uporabne, zabavne in podobne izdelke in storitve ter tudi študijske programe. Ne razmišljajo niti o daljni prihodnosti, o kateri tudi tisti, ki naj bi jih nanjo pripravljali, ne vedo veliko. Zelo se je povečalo povpraševanje po sposobnih kadrih s področja tehnike in informatike, kar je povzročilo, da se vse več najsposobnejših učencev vpisuje v srednje strokovne in poklicne šole, ki so usmerjene bolj praktično in omogočajo pridobivanje sodobnih kompetenc, iz študija pa se mnogi že v nižjih letnikih usmerijo v delo.
Ker so odgovorni že pred leti zaznali nevarnost zmanjšanja vpisa v gimnazije, so splošni gimnaziji dodali nekaj strokovnih vsebin ter mladim omogočili določeno poklicno in praktično usmeritev – nastale so strokovne gimnazije (ekonomska, tehniška, umetniška).
Tako so gimnazije sicer pridobile dijake, vendar jih vsaj tretjina vpisanih ni sposobnih zadostiti intelektualno-učnim zahtevam, potrebnim za univerzitetni študij, kar pomeni, da je vsaj 30 odstotkov maturitetnih diplom lažni certifikat. V gimnazijah, razen nekaterih redkih, kjer dijake lahko izbirajo, je stanje in razpoloženje razmeroma slabo in stresno. Dnevno tudi po sedem predmetov, natlačenih z vsem, za kar univerze (ali njihovi prepotentni zastopniki) menijo, da bi mladi morali znati. Ker so intelektualne zahteve za velik del mladih prevelike in nerealne, porabijo največ časa za poskus izboljševanja primanjkljajev dijakov, namesto da bi namenili čas za razvoj njihovih talentov na drugih področjih. Absurdno je, da dijaki, ki za vrhunsko matematiko nimajo niti veselja in še manj sposobnosti, porabijo v gimnaziji zanjo vsaj še enkrat toliko časa kot tisti, ki jo bodo študirali. In podobno velja za druge temeljne predmete, na čelu s slovenskim jezikom, pri katerem so ocene od vseh predmetov najslabše. »Ljubezen« do domovine in branja pa je tudi znana.
Stanje v gimnazijah negativno vpliva tudi na delo v osnovnih šolah, saj starši od učiteljev zahtevajo, da imajo učenci čim boljše ocene (čeprav jih, razen za vpis v najbolj želene šole, sploh ne potrebujejo, ker je vpisnih mest dovolj), za ta namen pa dosegli tudi prepoved obveznega zunanjega preverjanja znanja ob zaključku devetletke in upoštevanja rezultatov tega preverjanja za vpis v srednjo šolo.
Gimnazija je torej v težavnem položaju in v primežu različnih interesov, pri čemer so koristi mladih na zadnjem mestu. Na prvi pogled je rešitev problema preprosta, ohraniti definicijo gimnazije in vanjo vpisati samo tiste, ki dosegajo ustrezne intelektualne in učne pogoje. V tem primeru bi morali izločiti vse tiste spodobne in učljive, ki se šolajo v strokovnih šolah. Gimnazija bi pristala pri okoli 15 odstotkih vpisanih v generaciji. To pa bi seveda sesulo gimnazijski sistem in onemogočilo vpis več tisoč mladim, ki želijo nadaljevati normalno srednje šolanje in pri petnajstih letih ne razmišljajo o poklicu, ki ga verjetno sploh še ni.
Zato je treba spremeniti definicijo gimnazije: »Gimnazija je izobraževalni program, ki pripravlja za vseživljenjsko izobraževanje in delo na področju, ki maturanta zanima, in na nivoju, za katerega je sposoben. Z opravljeno splošno maturo izkažejo kandidati splošno usposobljenost, za univerzitetni študij pa morajo doseči ustrezen nivo.«
Dopolniti je treba tudi program gimnazije po vzoru strokovnih gimnazij in strokovnih šol, dodati nove izbirne možnosti, spremeniti metode, način dela in odnos do mladih ter zagotoviti pridobivanje digitalnih kompetenc, ki so ključne v sodobnem svetu. Država mora zagotoviti kakovosten izobraževalni portal, ki bo povečal učinkovitost poučevanja ter sprostil čas za druge oblike dela in pridobivanje ključnih »mehkih« veščin, ki jih morajo danes mladi večinoma dobiti na cesti.
Tako bo gimnazija postala nosilec in pomemben del slovenske splošne (obvezne) srednje in kmalu tudi višje šole, ki bo gotovo v nekaj letih zamenjala sedanji sistem izključevanja in delitve mladih pri 15 letih. Čeprav se zdi to še danes mnogim neverjetna teza, naj ne pozabijo, da se v Sloveniji zelo uspešno uvaja inkluzija v osnovne šole.
Ob tem bi morali v gimnaziji učiti samo najboljši učitelji, vsaj 30 odstotkov pouka pa bi morali izvesti zunanji strokovnjaki, povezani v skupine, ki bi lahko razvijale in izvajale specializirane oblike, kot se to že dolgo časa počne v gospodarstvu.
Predlagane spremembe zahtevajo tudi spremembo mature, ki bi morala biti enotna (ob ustrezni nivojski in vsebinski razliki) za vse slovensko srednješolstvo, pri čemer se lahko zgledujemo po mednarodni maturi.
Pogoji za sedanjo izvedbo splošne mature so verjetno iz nekega drugega časa in zelo jasno kažejo, zakaj v šolah ni niti želje in še manj potrebe, da bi uvajali sodobne tehnologije. Dijak lahko ima na prazni mizi klasična pomagala in žepno računalo, ki omogoča samo delo z osnovnimi računskimi operacijami.
Iz prispevka je, upam, razvidno, da moramo zaradi koristi mladih in učiteljev, predvsem pa tudi zaradi formalne in zakonske ureditve gimnazij, čim prej uvesti določene spremembe. To se bo zgodilo prej oziroma se sploh bo, če bo zapisano v koalicijski pogodbi nove vlade.
Manj otrok, več vpisnih mest
Definicija gimnazije je bila pred dvajsetimi in več leti, ko je bila pripravljena nova gimnazija ter so se vanjo vpisovali najbistrejši in najbolje učeči se dijaki in dijakinje, ustrezna. Stanje je v zadnjih letih bistveno drugačno. Število otrok v generaciji se je po osamosvojitvi zmanjšalo za polovico, število univerz in vpisnih mest na njih pa pomnožilo. Zaradi novih tehnologij so se pojavile številne nove in zanimive možnosti za življenje, delo in učenje, mladi v poplavi ponudbe izbirajo konkretne, zanimive, uporabne, zabavne in podobne izdelke in storitve ter tudi študijske programe. Ne razmišljajo niti o daljni prihodnosti, o kateri tudi tisti, ki naj bi jih nanjo pripravljali, ne vedo veliko. Zelo se je povečalo povpraševanje po sposobnih kadrih s področja tehnike in informatike, kar je povzročilo, da se vse več najsposobnejših učencev vpisuje v srednje strokovne in poklicne šole, ki so usmerjene bolj praktično in omogočajo pridobivanje sodobnih kompetenc, iz študija pa se mnogi že v nižjih letnikih usmerijo v delo.
Ker so odgovorni že pred leti zaznali nevarnost zmanjšanja vpisa v gimnazije, so splošni gimnaziji dodali nekaj strokovnih vsebin ter mladim omogočili določeno poklicno in praktično usmeritev – nastale so strokovne gimnazije (ekonomska, tehniška, umetniška).
Tako so gimnazije sicer pridobile dijake, vendar jih vsaj tretjina vpisanih ni sposobnih zadostiti intelektualno-učnim zahtevam, potrebnim za univerzitetni študij, kar pomeni, da je vsaj 30 odstotkov maturitetnih diplom lažni certifikat. V gimnazijah, razen nekaterih redkih, kjer dijake lahko izbirajo, je stanje in razpoloženje razmeroma slabo in stresno. Dnevno tudi po sedem predmetov, natlačenih z vsem, za kar univerze (ali njihovi prepotentni zastopniki) menijo, da bi mladi morali znati. Ker so intelektualne zahteve za velik del mladih prevelike in nerealne, porabijo največ časa za poskus izboljševanja primanjkljajev dijakov, namesto da bi namenili čas za razvoj njihovih talentov na drugih področjih. Absurdno je, da dijaki, ki za vrhunsko matematiko nimajo niti veselja in še manj sposobnosti, porabijo v gimnaziji zanjo vsaj še enkrat toliko časa kot tisti, ki jo bodo študirali. In podobno velja za druge temeljne predmete, na čelu s slovenskim jezikom, pri katerem so ocene od vseh predmetov najslabše. »Ljubezen« do domovine in branja pa je tudi znana.
Koristi mladih na zadnjem mestu
Stanje v gimnazijah negativno vpliva tudi na delo v osnovnih šolah, saj starši od učiteljev zahtevajo, da imajo učenci čim boljše ocene (čeprav jih, razen za vpis v najbolj želene šole, sploh ne potrebujejo, ker je vpisnih mest dovolj), za ta namen pa dosegli tudi prepoved obveznega zunanjega preverjanja znanja ob zaključku devetletke in upoštevanja rezultatov tega preverjanja za vpis v srednjo šolo.
Dr. Srečo Zakrajšek. FOTO: Picasa
Gimnazija je torej v težavnem položaju in v primežu različnih interesov, pri čemer so koristi mladih na zadnjem mestu. Na prvi pogled je rešitev problema preprosta, ohraniti definicijo gimnazije in vanjo vpisati samo tiste, ki dosegajo ustrezne intelektualne in učne pogoje. V tem primeru bi morali izločiti vse tiste spodobne in učljive, ki se šolajo v strokovnih šolah. Gimnazija bi pristala pri okoli 15 odstotkih vpisanih v generaciji. To pa bi seveda sesulo gimnazijski sistem in onemogočilo vpis več tisoč mladim, ki želijo nadaljevati normalno srednje šolanje in pri petnajstih letih ne razmišljajo o poklicu, ki ga verjetno sploh še ni.
Priprava na vseživljenjsko izobraževanje
Zato je treba spremeniti definicijo gimnazije: »Gimnazija je izobraževalni program, ki pripravlja za vseživljenjsko izobraževanje in delo na področju, ki maturanta zanima, in na nivoju, za katerega je sposoben. Z opravljeno splošno maturo izkažejo kandidati splošno usposobljenost, za univerzitetni študij pa morajo doseči ustrezen nivo.«
V gimnaziji bi morali učiti samo najboljši učitelji, tretjino pouka pa bi morali izvesti zunanji strokovnjaki.
Dopolniti je treba tudi program gimnazije po vzoru strokovnih gimnazij in strokovnih šol, dodati nove izbirne možnosti, spremeniti metode, način dela in odnos do mladih ter zagotoviti pridobivanje digitalnih kompetenc, ki so ključne v sodobnem svetu. Država mora zagotoviti kakovosten izobraževalni portal, ki bo povečal učinkovitost poučevanja ter sprostil čas za druge oblike dela in pridobivanje ključnih »mehkih« veščin, ki jih morajo danes mladi večinoma dobiti na cesti.
Tako bo gimnazija postala nosilec in pomemben del slovenske splošne (obvezne) srednje in kmalu tudi višje šole, ki bo gotovo v nekaj letih zamenjala sedanji sistem izključevanja in delitve mladih pri 15 letih. Čeprav se zdi to še danes mnogim neverjetna teza, naj ne pozabijo, da se v Sloveniji zelo uspešno uvaja inkluzija v osnovne šole.
Ob tem bi morali v gimnaziji učiti samo najboljši učitelji, vsaj 30 odstotkov pouka pa bi morali izvesti zunanji strokovnjaki, povezani v skupine, ki bi lahko razvijale in izvajale specializirane oblike, kot se to že dolgo časa počne v gospodarstvu.
Predlagane spremembe zahtevajo tudi spremembo mature, ki bi morala biti enotna (ob ustrezni nivojski in vsebinski razliki) za vse slovensko srednješolstvo, pri čemer se lahko zgledujemo po mednarodni maturi.
Pogoji za sedanjo izvedbo splošne mature so verjetno iz nekega drugega časa in zelo jasno kažejo, zakaj v šolah ni niti želje in še manj potrebe, da bi uvajali sodobne tehnologije. Dijak lahko ima na prazni mizi klasična pomagala in žepno računalo, ki omogoča samo delo z osnovnimi računskimi operacijami.
Iz prispevka je, upam, razvidno, da moramo zaradi koristi mladih in učiteljev, predvsem pa tudi zaradi formalne in zakonske ureditve gimnazij, čim prej uvesti določene spremembe. To se bo zgodilo prej oziroma se sploh bo, če bo zapisano v koalicijski pogodbi nove vlade.
