Zakaj zidovi na mejah niso učinkoviti

Leto 2015 bi lahko poimenovali leto zidov na mejah. V njem so Estonija, Madžarska, Kenija, Saudska Arabija in Tunizija napovedale gradnjo pregrad na svojih mejah ali pa so jih že začele graditi. Resda živimo v dobi globalizacije, toda velik del sveta se čedalje bolj posveča omejevanju prostega pretoka ljudi.

Na koncu druge svetovne vojne je bilo na svetu samo pet zidov na mejah. Po podatkih Elisabeth Vallet z univerze Quebec v Montrealu jih je danes 65, tri četrtine od teh je bilo zgrajenih v zadnjih dvajsetih letih. In v Združenih državah Amerike jih republikanski predsedniški kandidati obljubljajo še več. Vodilni republikanski kandidat Donald Trump je večkrat predlagal gradnjo zidu vzdolž celotne meje z Mehiko. V pogovorni oddaji v nedeljo zjutraj je Scott Walker, še en republikanski kandidat in guverner Wisconsina, izjavil, da je gradnja zidu na ameriško-kanadski meji »vprašanje, o katerem lahko upravičeno razmišljamo«.

Niso ne poceni ne učinkoviti

Toda obstoječi zidovi na mejah niso ne poceni ne učinkoviti. Pri gradnji izraelskega zidu na Zahodnem bregu je bilo treba za 1,6 kilometra zidu plačati več kakor milijon dolarjev. Po podatkih ameriškega urada za carinsko in mejno zaščito bosta gradnja in vzdrževanje obstoječe tisočkilometrske mejne ograje na ameriško-mehiški meji stala 6,5 milijarde dolarjev za obdobje dvajsetih let, kolikor pričakujejo, da bo pregrada zdržala. Po tej ceni bi utrjevanje preostalih 2000 kilometrov mehiške meje stalo več kakor 12,6 milijarde dolarjev. Postavitev zidu na 8900-kilometrski meji s Kanado bi stala skoraj 50 milijard dolarjev, zgraditi pa bi ga morali čez letalsko stezo, operno hišo, stanovanja in poslovne stavbe, ki trenutno stojijo na meji.

Na voljo tudi nimamo veliko dokazov za to, da zidovi na mejah opravljajo nalogo, zaradi katere so bili zgrajeni. Zapori resda dokazujejo, da lahko kratki, dobro varovani zidovi izjemno učinkovito preprečujejo gibanje. Toda tudi zaporniški zidovi so učinkoviti samo toliko, kolikor so učinkoviti stražarji, ki skrbijo, da jih nihče ne preskoči, saj je stražarje mogoče podkupiti. Nedavni pobeg voditelja mamilarskega kartela Joaquina »El Chapa« Guzmana iz mehiškega zapora opozarja na še eno pomanjkljivost zidov na mejah: predore. Po letu 1990 je ameriška mejna policija odkrila 150 predorov pod ameriško-mehiško mejo. Tisti z veliko denarja bodo vedno lahko prečkali meje s ponarejenimi dokumenti, podkupninami ali inovativno infrastrukturo.

Utrjene meje so najučinkovitejše pri preprečevanju gibanja migrantov in beguncev. Toda tudi pri tem ne delujejo tako, da bi preprečevale migrantom vstopiti v državo, ampak jih največkrat usmerijo k nevarnejšim točkam prečkanja. Posledica je čedalje več pričakovanih smrtnih primerov. Mednarodna organizacija za migracije ocenjuje, da je med letoma 2005 in 2014 približno 40.000 ljudi umrlo med poskusom prečkanja meje.

V nasprotju z zaporniškimi prostori so lahko meje dolge več tisoč kilometrov, zato jih je težko nadzorovati. ZDA zaposlujejo več kakor 20.000 mejnih policistov; toda tudi če bi bili vsi hkrati v službi, bi moral vsak varovati 520 metrov meje.

Zgodovina je pokazala: večina zidov neuporabna

S kamerami, napravami za zaznavanje gibanja, troti, helikopterji in vozili lahko policisti seveda nadzorujejo dolge odseke meje. Toda če je treba nadzorovati zidove na mejah, se je treba zavedati neke temeljne resnice o njih: zgodovina je pokazala, da je bila večina zidov bolj ali manj neuporabna. Najbolj znane odseke Kitajskega zidu so podrli nekaj desetletij po tem, ko so jih zgradili. Ko je Nemčija napadla Francijo med drugo svetovno vojno, je brez težav obšla Maginotevo črto. Berlinski zid je padel trideset let po tem, ko so ga postavili.

Mejni stražarji in njihova oprema so lahko enako učinkoviti tudi brez fizične pregrade. V najboljšem primeru zidovi in ograje samo upočasnijo ljudi, zato so zelo slaba naložba z vidika varnosti. Podobno neučinkoviti so z vojaškega vidika. Projektili in letala jih lahko preletijo, tanki jih lahko uničijo.

Toda kljub visokim stroškom in neučinkovitosti zidovi ostajajo priljubljeni med tistimi, ki sprejemajo pomembne odločitve, in politiki. Ponujajo namreč mogočen in oprijemljiv dokaz, da so nekaj storili glede migracije. Nadzor z visokotehnološkimi napravami in mejnimi stražarji morda res učinkoviteje preprečuje ljudem prečkati mejo, toda zid je mogoče uporabiti kot politično sredstvo.

Če bo Trump res kdaj gradil svoj zid, bi moral zgraditi res lep primerek, ki bi bil podoben Kitajskemu zidu. Tako bi nekega dne morda lahko postal priljubljena turistična znamenitost – in nazadnje vendarle koristen.

© Project Syndicate, 2015

Reece Jones
je profesor geografije na Univerzi na Havajih v Manoi in avtor knjige Border Walls (Zidovi na mejah)