Zdravniki smo samo ljudje
Zdravniki smo samo ljudje, ki vemo nekaj več o delovanju človeškega telesa in boleznih, ki nas ogrožajo. Sicer pa smo taki kot vsi drugi ljudje. Obstajajo prijazni zdravniki, jezljivi zdravniki, strokovno zelo dobri zdravniki, tudi strokovno slabi zdravniki, prevzetni zdravniki, vase zagledani zdravniki, neodgovorni zdravniki …
Stopnja v hierarhični poziciji zdravnika ni vedno kazalnik njegove boljše zdravniške usposobljenosti in tudi ne njegove višje poklicne etičnosti. Omogoča pa mu odločanje o strokovnih in organizacijskih stvareh, o katerih brez svoje pozicije ne bi mogel odločati. Gre za zelo hierarhično strukturo delovanja zdravstvenega sistema, podobno kot v vojski ali policiji.
Nekateri zdravniki se s svojo formalno pozicijo zelo identificirajo. Počutijo se lahko celo večvredne od drugih zdravnikov. Na srečo vseeno prevladujejo skromni in uravnoteženi zdravniki.
Ker ima zdravnikovo odločanje lahko usodne posledice za življenje bolnika, mora biti organizirano tako, da čim bolj onemogoča stranpoti pri zdravnikovem odločanju, in biti mora tudi verodostojno dokumentirano, zaradi morebiti nujnega retrogradnega vpogleda v obravnavanje bolnika.
Medicina je veda, ki v dnevni praksi ob bolniku zelo temelji na izkušnjah zdravnika, kakšne ta ima. Začetnik lahko pri enakem zdravstvenem problemu vidi poudarke drugje kot izkušen zdravnik ter zato tudi drugače deluje, kot bi deloval izkušen zdravnik.
Na žalost v naši praktični medicini nimamo izdelanih protokolov obravnavanja posameznih bolezenskih znakov in bolezni. Protokoli bi lahko pomagali zdravniku začetniku in tudi pri podajanju različnih izvedenskih mnenj.
Ugotoviti moram, da na splošno naši državljani zaupajo slovenskim zdravnikom. Malokrat podvomijo o njihovih odločitvah. Pripravljeni so potrpežljivo čakati, da pridejo na vrsto na različne preiskave in elektivne operativne posege. S tem včasih privolijo tudi v morebitno pozno ukrepanje in bolj zapleteno zdravljenje svojih bolezni.
Slovenski zdravniki, kot lahko občasno opazimo, nismo navajeni zunanjega presojanja našega dela in morda celo dvoma o naših odločitvah. Praviloma se počutimo osebno prizadete, če se nas presoja in podvomi o naših odločitvah.
Ocenjujem, da nam zdravnikom pri vsakodnevnem delu trenutno večkrat manjka medsebojni strokovni pogovor o zdravstveni problematiki naših bolnikov.
Omenim naj, da sem bila do upokojitve, štirideset let zaposlena v Bolnišnici Golnik. V bolnišnici so obstajali različni posvetovalni konziliji, na katerih je moral vsak od nas kolegom predstaviti pogled na problematiko svojega bolnika, pri čemer se je med nami velikokrat razvila diskusija. Diskusija nas je strokovno bogatila.
Zdaj opravljam že več let ambulantno delo, pri katerem sem odvisna le sama od sebe. Moteče pri tem delu je, da nimam povratne informacije o svojem delu. Redko dobim vpogled v odpustnico bolnika, ki sem ga napotila v bolnišnično obravnavo. Bolniki namreč odpustnice praviloma posredujejo izbranemu zdravniku in te ne pridejo do mene.
Omenim naj še, da bo v prihodnje stanje nedvomno izboljšal nastajajoči centralni register podatkov o pacientih (CRPP), ki zdaj vključuje le nekatere zdravstvene obravnave posameznega bolnika in ne vseh. Moram priznati, da mi podatki, pridobljeni iz tega sistema, občasno pomagajo osvetliti bolezensko problematiko posameznega bolnika.
Vračam se k medsebojnemu spoštovanju med zdravniki.
Če bi v naši medsebojni komunikaciji izhajali iz osnovnega poslanstva zdravniškega poklica, to je delati v dobro bolnika, bi bilo bolnikom bolje ter bi tudi manjkrat zaznali medsebojno zdravniško preigravanje, kdo ima bolj in kdo izmed nas manj prav. Ne bi se čutili prizadete, če kdo o našem delu podvomi. Pogovorili bi se o problematiki v dobro bolnika ter ne s pozicije hierarhične moči uveljavljali svojega prav, tudi v škodo bolnika, kar se nam včasih dogaja.
***
Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
