Tiskane izdaje
Zahteve po transparentnosti delovanja in odločanja javnih zavodov in javnega sektorja na sploh so vsak dan glasnejše. Prav tako so glasne zahteve po transparentnosti gospodarskih družb in drugih pravnih oseb zasebnega prava, ki so pod vplivom države, občin in drugih oseb javnega prava.
Zakon o informacijah
Supervizor
Če bo nastal Supervizor 2, potem lahko pričakujemo zanimiv premik zasebnega v javno, ne po lastništvu in pravni opredelitvi, ampak glede na to, koliko je v spektaklu poslovanja posamezno podjetje, storitev, pogodba »osvetljena«. Ta »osvetlitev« bi lahko za seboj povlekla bistvene družbene spremembe v etičnosti poslovanja pa tudi spreminjanje poslovnih in širših družbenih odnosov.
Po drugi strani pa Supervizor za javne zavode že obstaja. Prav tako obstaja tudi spektakel javnih zavodov, osvetljenih na odru Supervizorja kot simbola in instrumenta za nadzor porabe javnih sredstev in z njo pričakovano povezane odgovornosti za namensko, smotrno in zakonito porabo javnega denarja. Pa vendar se ob vsem javnem v javnem vprašamo, ali se je ta, sicer želena in pričakovana, bistvena sprememba v ravnanju javnega za javno dobro zaradi Supervizorja res zgodila?
Opazujemo lahko zanimive spremembe v delovanju javnih zavodov, ki kljub in ob »nadzoru« Supervizorja nad finančnimi transakcijami razvijajo delovanje, ki je veliko bolj značilno za zasebne družbe kot za javni sektor. Nekaj primerov, ki so dobili tudi sodne epiloge, smo lahko spremljali v medijih: od posojanja denarja do kadrovanja oziroma zaposlovanja, pač tisto, čemur Supervizor ne more slediti.
Javni zavodi, ki so drugačni od zasebnih in državnih podjetij, saj primarni namen javnih zavodov (na primer šol, visokih šol) ni ustvarjanje dobička, ampak izvajanje »storitev« javnega dobrega, se vsebinsko usmerjajo v pridobivanje dodatnih sredstev, zagotavljanje nadstandarda, ne redko za zagotavljanje osnovnih pogojev delovanja. Paradoksalno pa se zasebni zavodi, na primer iz visokega šolstva, usmerjajo v pridobivanje koncesij in s tem vstop v okrilje javnega. Kaj bi torej radi? Svobodo zasebnega in stabilno (kakršna pač je) financiranja javnega? Nekako bi radi združili nezdružljivo. Nastanek zasebnega zavoda je pri marsikomu pogojevala želja po drugačnem, boljšem, zanimivem za odjemalce in morda tudi sodobnem. Vse to se s koncesijo »podredi« javni regulativi poleg fleksibilnosti kadrovanja. Nasprotno, nekoč »varne« zaposlitve v javnem sektorju in stabilnost financiranja postajajo odvisne od posameznikovega lastnega aktivnega delovanja na trgu, javni zavodi pa iščejo več interpretacij zakonov, ki bi omogočile fleksibilnejše vsebinske in programske spremembe in se ne bi »podrejale« sedanji regulativi.
Načini poslovanja in delovanja javnih zavodov postajajo podjetniški, drzni, odzivni na hitro spreminjajoč se situacije in tudi tvegani. Marsikaj, kar bi v gospodarstvu in zasebnem sektorju označili za dobro, se v javnem sektorju lahko postavi pod vprašaj. Javni vir sredstev zahteva namensko, smotrno in skrbno ravnanje z javnimi sredstvi. Te namenskosti in predvsem smotrnosti, ki zna biti marsikdaj bolj kočljiva, kot kaj drugega, se včasih v ideji Supervizorja ne prepozna. Prav namenskost in smotrnost (tudi kdo ju določa) sta tisti dimenziji javnega, ki ločujeta javno in zasebno. Sta posebni oviri za kvazipodjetniško delovanje v javnih zavodih in regulator oziroma usmerjevalec delovanja za »javno«. Problem je le, če ne vemo, kaj bi z javnim počeli, kaj hočemo in kako bomo to dosegli.
»Blagor nevednim«
Marsikateri ugovor lahko slišimo, češ kaj je narobe z dobrim gospodarjenjem v javnih zavodih? Prav nič, zaželeno, pričakovano je skrbno ravnanje in dobro »gospodarjenje« z javnimi sredstvi. Narobe je, ko »gospodarno« postane sinonim za nezakonito, ko »dober gospodar« postane »kvazipodjetnik« z javnimi sredstvi. Sprememba zakona o informacijah javnega značaja tako odpira možnosti zanimiv premikov. Zasebno bo postalo javno, če javno povežemo z »vidnim«, javno pa postaja zasebno, če zasebno enačimo z načinom delovanja, saj javno je že »vidno«. Če torej pogledamo skozi to prizmo, bi morala biti nadaljnja pozornost usmerjena v »vidno« in v način delovanja. Sicer se nam lahko zgodi, da bo še večji dostop do informacij vodil le v željo, da manj, kot vemo, lažje živimo, ali če parafraziramo misel Erazma Rotterdamskega – »blagor nevednim«.
Zakonodaja (formalni okvir) in Supervizor (orodje) sta nujna, vendar ne zadostna pogoja sprememb v družbi in delovanju zavodov. Veliki koraki obetajo veliko, vendar brez človekove volje dosti sami po sebi ne pomenijo. Lahko jih vidimo kot svetilnik, stolp, markacijo na najvišji gori, kaj vse bi lahko našteli, svetel ideal za prihodnost, kot neizpolnjeno želja ali pa fantazmo. Na koncu vseh razmišljanj pa je odločitev za smer, cilj in aktivnost ter uresničevanje etičnega načina delovanja še vedno na posamezniku in na nas vseh.
––––––
Anita Trnavčević, redna profesorica za menedžment v izobraževanju
