Tiskane izdaje
Petdeseta obletnica atentata na Johna F. Kennedyja je primerna priložnost za razmislek o spremembah, ki so se zgodile v zavesti prebivalcev Združenih držav Amerike v letih po njegovi smrti. Kennedy se je sicer res pridružil panteonu ameriških junakov, toda zadnji podatki kažejo, da ga zlasti ženske ne cenijo več tako visoko kakor nekoč. Zakaj?
Kennedyjev vpliv na položaj žensk bi lahko deloma primerjali z njegovim vplivom na vprašanje rase in revščine. Resnično vizionarsko odločitev je sprejel, ko je dolgoletni feministki Eleanor Roosevelt predlagal, da bi vodila predsednikovo komisijo za položaj žensk (PCSW).
V komisiji so sedeli tako politiki kot političarke, z njo pa so dejansko, ne le formalno poskušali ugotoviti, s kakšnimi predsodki se spoprijemajo ženske na delovnem mestu, kako bi lahko zakonodaja ščitila njihove pravice in kako bi lahko odpravili spolno diskriminacijo - ukvarjala se je torej s konceptom, za katerega še ni bilo na voljo ustreznega besednjaka.
Ko je Kennedy ustanovil komisijo PCSW, je bilo v Ameriki mogoče izključiti ženske iz porote, ženske niso imele primernega dostopa do oralnih kontracepcijskih sredstev in pravice do splava, poleg tega niso mogle niti pridobiti posojila v svojem imenu.
Prav tisto leto, ko so ubili Kennedyja, je Betty Friedan izdala knjigo The Feminine Mystique in sprožila ognjevito razpravo o »vprašanju brez imena« - o tem, da so ženske nezadovoljne s svojo omejeno vlogo v družbi. Poročilo komisije PCSW, objavljeno mesec dni pred atentatom na Kennedyja, bi bilo lahko prelomno, če bi Kennedy ostal živ.
Toda potem ko so ameriške ženske ponovno na splošno ovrednotile šestdeseta leta prejšnjega stoletja, Kennedyjev ugled ni ostal neomadeževan kljub njegovim naprednim stališčem.
Nekoč je veljal za junaško in simpatično osebo, ki si je prizadevala odpraviti dolgoletne predsodke, zdaj pa je njegov ugled močno okrnjen zaradi govoric in poročil o številnih ženskah, ki so obiskovale predsednikovo spalnico v Beli hiši ali hotelskih sobah, kadar je predsednik potoval.
Kennedyjev svetniški sij sveti precej manj svetlo ali pa je celo popolnoma potemnel zaradi spominskih zapisov nekaterih od teh žensk, med drugim zaradi zapisov Mimi Alford, 19-letne pripravnice, ki je bila zaposlena v tiskovnem uradu Bele hiše in se je zapletla v leto in pol dolgo zvezo s predsednikom.
Podobno je bilo s poročili o ljubezenskih zvezah z Marilyn Monroe in Marlene Dietrich. Nekatere ženske - denimo Judith Campbell, ki se je sama razglasila za njegovo ljubimko - so menda imele ljubezenske zveze tudi z nekaterimi mafijci.
Miselnost, da imajo moški pravico do takšnih nepremišljenih dejanj, se je vse do danes počasi spreminjala - proces je bilo tako kot marsikaj drugega v ameriški kulturi mogoče spremljati tudi na televiziji. Priljubljene nadaljevanke, denimo Dobra žena, prikazujejo bolečine in trpljenje žena politikov, od katerih se pričakuje, da pogumno prenašajo udarce usode in se vedejo kot prave dame kljub dvojnim vedenjskim merilom.
Podobno tudi nadaljevanka Oglaševalci, v kateri elegantni oglaševalski direktorji spijo s številnimi ženskami, kakor da bi praznili koktejle pri kosilu, prikazuje praznino in uničevalnost posebnih spolnih pravic moških v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Ponoven premislek o moških spolnih privilegijih in njihovi neodgovornosti v šestdesetih letih je mogoče opaziti tudi na drugih področjih, vse to pa je še bolj pomagalo spremeniti Kennedyjev ugled in nekdanji predsednik se je iz elegantnega plejboja prelevil v nevarno, kompulzivno in napadalno osebo.
V ZDA je ravnokar izšla avtorizirana biografija pisatelja Normana Mailerja, ki je med drugim ravno takrat, ko se je začel uveljavljati feminizem, izjavil, da »bi bilo treba vse ženske zakleniti v kletke«. Mailer je bil nepopravljiv ženskar (poročen je bil kar šestkrat) in njegov življenjski slog bodo zdaj resno kritično ovrednotili.
Morda je še najbolj pomenljivo, da se je Kennedyjev ugled med ženskami zmanjšal, ugled njegove žene pa okrepil. Zaradi dostojanstvenega in premišljenega delovanja v zadnjem desetletju svojega življenja je Jacqueline Kennedy postala uveljavljena knjižna urednica in pravzaprav prava ikona sodobne delovne in celo feministične ženske.
Ta podoba je popolnoma nadomestila njeno prejšnjo podobo punčkaste gostiteljice, ki pred televizijskimi kamerami razkazuje Belo hišo, ali podobo žalujoče vdove, skrite za črnim pajčolanom. Njeni pogovori, ki jih je posnela marca 1964 z zgodovinarjem Arthurjem Schlesingerjem, objavljeni pa so bili leta 2011, so samo še okrepili njen ugled po smrti.
Čedalje bolj cenjena Jacqueline Kennedy in čedalje manj cenjeni John F. Kennedy - zaradi zasebnega življenjskega sloga in zato, ker je svojo osebno karizmo uporabljal na neprimeren način - odražata razvoj ameriške družbe. Spremenjeno mnenje Američanov o tako pomembnih osebnostih, kakršni sta zakonca Kennedy, dokazuje, da so Američani začeli razmišljati drugače - prepričana sem, da bolje - o svojih potrebah, vrednotah in stališčih, povezanih z ženskami in z odnosi med spoloma. Ko je Kennedy ustanovil komisijo PCSW, je pokazal, da se zaveda, kakšna bo prihodnost, čeprav je ostal moški svojega časa.
Naomi Wolf je politična aktivistka in družbena kritičarka, naslov njene najnovejše knjige je Vagina: A New Biography (Vagina: nova biografija)
