Tiskane izdaje
Lobiji so spet premagali zdravo pamet in posledica tega je, da je najprej Evropska unija sprejela direktivo, ki nalaga izdelavo energetskih izkaznic, nato pa je Slovenija to direktivo prenesla v svoj pravni red na način, ki bo za lastnike kar se da drag.
Energetska izkaznica za stavbe je podobna nalepki, ki jo imajo gospodinjski aparati. Pove nam, kako energetsko potratna je stavba. Tiste najboljše, z najmanj porabljene energije, so označene z A, najpotratnejše z G. Vsebuje še priporočila, kaj bi lahko naredil lastnik stavbe, da bi bila stavba manj potratna, v smislu: zamenjajte okna, izolirajte fasado in svetuje, naj ugašamo luči, ko so prostori nezasedeni. Priporočila torej, ki jih tako ali tako najdemo na vsakem koraku.
Zaslužkarstvo
Energetska izkaznica je predpisana brez resnega pomena in vrednosti. Tisti, katerih nepremičnina je energetsko učinkovita, ne bodo zaradi tega dobili prav nobene ugodnosti ali davčne olajšave. Tistih, katerih nepremičnina je zelo potratna, njena sanacija pa bi bila nujna, zaradi tega ne bodo dobili nobene spodbude ali sredstev za obnovo. Vsakdo bo izvedel le tisto, kar že ve – koliko energije porabi. Podatek torej, ki ga vsi dobro poznamo iz položnic, ki jih plačamo. Čeprav se je ob sprejetju rado poudarjalo, da bo izkaznica vplivala na kupce nepremičnin in najemnike, da se bodo odločali za energetsko učinkovitejše stavbe, o tem ni resnih študij. Pri nepremičninah lokacija, arhitektura, cena in še marsikaj drugega daleč pretehta energetsko učinkovitost.
Energetsko izkaznico lahko izdajo le posebej pooblaščeni strokovnjaki, vendar pravilnik o metodologiji izdelave in izdaji energetskih izkaznic stavb skoraj neopazno določa, da je za pravilnost in resničnost posredovanih podatkov o stavbi in rabi energije v njej odgovoren naročnik računske energetske izkaznice, to je lastnik. Strokovnjak, ki dela izkaznico, odgovarja le za pravilnost izračuna. Formule so objavljene v pravilniku in gimnazijsko znanje matematike zadostuje za sam izračun, celo če bi se tega lotili s svinčnikom in papirjem, ker pa obstajajo računalniški programi je vse skupaj še precej bolj preprosto. Kakšen progam si lahko celo prenesete s spleta in z njim nadzirate, ali je strokovnjak dobro opravil delo ali ne.
Ker so za izračun ključni podatki o stavbi in porabi energije, ki jih mora tako ali tako vsak lastnik posredovati sam, bi ministrstvo lahko, na primer, objavilo brezplačno aplikacijo za izdelavo energetskih izkaznic na svojih spletnih straneh, pa se je vendarle raje odločilo drugače in napisalo zakon, v katerem je določeno, da energetske izkaznice lahko izdajajo le visoko izobraženi strokovnjaki, ki imajo opravljeno predhodno usposabljanje in izkušnje. Ti strokovnjaki morajo pridobiti tudi posebno licenco, njihovo delo spada med regulirane poklice, energetske izkaznice pa se vpisujejo v poseben register.
Je res treba, da podatke, za katere jamčijo lastniki sami, v računalniške programe vnašajo vrhunski strokovnjaki? Verjetno ni, je pa žal res, da ti vrhunski strokovnjaki, zaradi zastoja gradbeništva nimajo kaj veliko dela in jim to, čeprav banalno delo, ki bi jo še pred nekaj leti odrinili študentom, pride še kako prav. Njihovi zaslužki so se namreč v zadnjih letih drastično zmanjšali.
Cena izkaznice je v Sloveniji trenutno približno 500 evrov za enodružinsko stavbo, za večstanovanjsko stavbo od tisoč do tri tisoč evrov. Ker je v Sloveniji približno 850.000 stanovanjskih enot oziroma 540.000 hiš zmnožek teh številk daje impresivno številko več kot 200.000.000 evrov potencialnega zaslužka izdelovalcev energetskih izkaznic, pri čemer izkaznice veljajo le deset let. Potencialni zaslužek postavlja v precej drugačno luč vprašanje, zakaj je ministrstvo predlagalo takšen zakon, kakršnega je predlagalo. Zaslužka ne bodo imeli le izdelovalci izkaznic, tudi več uradnikov si je s tem zagotovilo službo, saj bo treba voditi register, izdajati licence in pisati predpise, pri tem pa so si zagotovili še dodaten zaslužek v obliki predavanj na usposabljanjih in seminarjih v zvezi z energetskimi izkaznicami. Verjetno bo sčasoma, po slabi slovenski navadi, nastala še zbornica izdelovalcev energetskih izkaznic, ki bo pod plaščem domnevne skrbi za strokovnost, skrbela predvsem za to, da ne bi kdo preveč znižal cen. V drugih državah Evropske unije namreč nominirana inženirska podjetja precej tožijo, da jim odžirajo večino zaslužka skoraj nepoznana podjetja, saj izkaznice ponujajo po več deset evrov, ceno, ki je priznana podjetja že zaradi svojega velikega ustroja ne morejo ponuditi.
Politika pod pritiskom lobijev
Slovenci bi lahko dobili pri tujem izdelovalcu izkaznice tudi za le deset odstotkov slovenske cene, če ne bi pisci zakona tega preprečili z določitvijo visokih pogojev, ki jih mora izpolnjevati izdajatelj izkaznice, z določbo pravilnika, da je nujen ogled stavbe in zakonsko določbo, da se tisti, ki ne dela izkaznic v skladu s predpisano metodologijo, se pravi, da, na primer, ne opravi ogleda, kaznuje z globo od pet tisoč do 125.000 evrov.
Na videz se sicer zdi, da je ogled stavbe nujen, vendar je tako le na videz. Pri ogledu stavbe ni mogoče ugotoviti skoraj nič o energetski učinkovitosti, če bi, na primer, hoteli ugotoviti, kakšna je izolativnost fasade, bi morali izvesti bodisi termično snemanje ali pa bi morali fasado na več mestih razrezati in preveriti, kako je sestavljena. Večina lastnikov se bo za kaj takega le težko odločila, pravilnik pa na neki način daje prednost računski metodi, se pravi zgolj vnašanju podatkov o porabi elektrike, plina, kurilnega olja in podobnega v računalniški program.
Direktiva EU sicer res zahteva izkaznice, vendar ne na način, kot ga bo določil naš parlament. Slovenija bi iz sistema energetske izkaznice lahko izvzela začasne objekte s časom uporabe dve leti ali manj, stanovanjske stavbe, ki so uporabljene do štiri mesece na leto (počitniške hiše) ter tudi delavnice in podobne objekte, vendar jih ni izvzela. Skoraj neopazno so pisci slovenskega zakona spregledali tudi določbo direktive, ki pravi: »Certificiranje enodružinskih hiš lahko temelji na oceni druge primerljive stavbe podobne zasnove in velikosti s podobno dejansko kakovostjo energetske učinkovitosti, če za takšno ujemanje lahko jamči strokovnjak, ki izda energetsko izkaznico,« zato je treba celo v primeru, ko kupite tipsko montažno hišo, za vsako (čeprav enako) stavbo izdelati posebno izkaznico. Direktiva tudi ne določa vpisa izkaznic v poseben register, v Sloveniji pa je poleg registra predpisano še, da bo treba za vpisa plačati posebno pristojbino. Kakšna naj bi bila korist registra ni znano, zakaj je ta ločen od registra nepremičnin, ki jih vodi geodetska uprava tudi ne. Bi bilo preveč, če bi ugibali, da je za tem ambicija posameznikov, da bodo z izdelavo novega registra zaslužili, če pa bi geodetska uprava v že vzpostavljenem registru nepremičnin dodala le dodatno polje s podatkom o energetski učinkovitosti, pa tega zaslužka ne bi bilo?
Je politika pod pritiskom lobijev pozabila, da 500 evrov za hišo v Prekmurju lahko pomeni tudi odstotek in več vrednosti hiše in da bi v Veliki Britaniji za isto hišo lahko pridobili izkaznico za slabih 50 evrov? V kakšni drugi državi bi minister odpustil uradnike, ki so mu podtaknili takšen zakon, in zoper njih vložil prijave. Kaj pa pri nas?
––––––
Janez Tekavc, odvetnik
