Naravne nesreče so del narave, ki smo jim podvrženi in moramo živeti z njimi. Ne moremo jih preprečiti, lahko se jim prilagodimo, lastno rabo prostora prilagodimo naravnim razmeram in zmanjšujemo škode, ki jih povzročajo.
Te dni se je v mestu Sendai na Japonskem končala 3. svetovna konferenca o zmanjšanju nesreč, ki je kot ključni dokument potrdila Sendajski okvirni načrt za zmanjšanje tveganja nesreč 2015–2030 (SF DRR – Sendai Framework for Disaster Risk Reduction 2015–2030). Zadnji podobni dokument je bil Hjoški okvirni akcijski načrt (HFA), sprejet v mestu Hjogo leta 2005 ob deseti obletnici potresa, ki je leta 1995 prizadel bližnje mesto Kobe.
Tudi tokratna, 3. svetovna konferenca v mestu Sendai je zaznamovala obletnico naravne katastrofe, in sicer štiri leta od potresa in cunamija, ki je 11. marca 2011 prizadel vzhodno obalo pokrajine Tohoku na severovzhodu otoka Honšu in zahteval okoli 20.000 žrtev ter povzročil ogromno gospodarsko in drugo škodo. Odprtje tokratne svetovne konference je zasenčila nova naravna katastrofa v južnem Pacifiku, kjer je tajfun pete stopnje, poimenovan Pam, prizadel Vanuatu in opustošil precejšnji del te otoške državice.
In kje je v tej zgodbi Slovenija? Po indeksu tveganja naravnih nesreč, ki ga je izračunala Univerza Združenih narodov za leto 2013, se je Slovenija na lestvici najbolj ogroženih držav uvrstila na 137. mesto. Vseh držav na lestvici je 173, na vrhu je kot najbolj ogrožena prav Vanuatu, Japonska je na 15. mestu, Avstrija na 132., Švica na 156. Slovenija ima torej morda res srečo, da so nevarni procesi manj intenzivni kot drugod po svetu (manj intenzivni potresi, brez mega zemeljskih plazov) ali da jih nimamo (vulkanski izbruhi, piroklastični tokovi, cunamiji le omejene višine), vendar so škode zaradi njihovega delovanja v zadnjih letih presegle meje, ki se večini državljanov zdijo sprejemljive. Pri tem gre predvsem za obširnejše ujme – od drobirskega plazu Stože in drobirskega toka v Logu pod Mangartom novembra 2000, obsežne poplave v Železnikih, Kropi, v Ljubljani in v Laškem, do lanskega obsežnega žleda, ki je ustavil življenje v velikem delu Slovenije tudi za teden dni ali več. Ali vemo, kaj nam je storiti?
Povečajmo vlaganja v varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami
V časih recesije in splošnega pomanjkanja denarja v družbi ni pametno govoriti o nujnosti vlaganj v preventivo in zmanjšanje tveganja naravnih nesreč. Vsak posameznik razume, da zastonj kosila v življenju ni, torej je vsako govorjenje o nujnosti doseganja višje stopnje preventivnega delovanja na področju varstva pred naravnimi nesrečami le pesek v oči, saj ni zastonj. Od kod torej vzeti denar? In zakaj sploh toliko vlagati v preventivo, če imamo visok o raven kurative, torej dober sistem zaščite in reševanja? Povejmo neposredno in ponovno, tudi še tako odličen in dodelan sistem zaščite in reševanja ne more nadomestiti preventivnih ukrepov niti ne more preprečiti naravne nesreče, lahko nas le bolje pripravi nanjo in zmanjša njene posledice za posameznika in družbo. Torej nujno potrebujemo tudi zagon vlaganj v preventivo na področju varstva pred naravnimi nesrečami, saj je splošno znano, da se taka vlaganja vračajo z visokimi obrestmi. In ne govorimo morda o nekaj procentih na leto, temveč o večkratnikih vloženih sredstev (torej več 100-odstotne obresti!) na račun manjših škod v prihodnosti. Zakaj vlagati v rizične posle, če si lahko zagotovimo donos v obliki zmanjšanja tveganj in z njimi povezanih škod, ki obenem nastopajo vse bolj pogosto. In da ne bo pomote, za res ekstremne primere, kjer strukturni ukrepi odpovedo in lahko le deloma ublažijo naravno nesrečo, pa še naprej razvijajmo sistem zaščite in reševanja.
Podprimo raziskave na področju varstva pred naravnimi nesrečami
Celotni sendajski okvirni načrt za zmanjšanje tveganj nesreč 2015–2030 je prežet z znanostjo in tehnologijo. Razvijati sistem varstva pred naravnimi nesrečami pomeni nujno vlagati v raziskave na tem področju, tako v teoretične kot tudi uporabne in tehnološke. In to ne le na področju tehnike in naravoslovja, temveč tudi družbenih znanosti. V zadnjih letih Slovenija na tem področju ne sledi razvoju v svetu. Zakon o vodah iz leta 2002 in zahteve po določanju ogroženih območij, zapisane v njem, niso uresničene. Natančno določena ogrožena območja zaradi poplav, plazov, erozije in hudournikov nujno potrebujemo za postopke prostorskega načrtovanja in za izvajanje nestrukturnih ukrepov na področju varstva pred naravnimi nesrečami. Oblikovanje Direkcije RS za vode na Ministrstva za okolje in prostor in celovita reorganizacija upravljanja voda mora nujno pomeniti tudi odločen korak naprej na področju varstva pred škodljivim delovanjem voda v skladu z zakonom o vodah (2002). Razvoj znanosti neposredno podpira tudi sistem zaščite in reševanja, saj načrti zaščite in reševanja temeljijo na poznavanju naravnega procesa, njegove dinamike in dosega, kakor tudi na modernih sistemih za zgodnje opozarjanje, napovedih razvoja vremena in nastopa pogojev za proženje nevarnih naravnih procesov, vse do uporabe sodobnih tehnologij za alarmiranje in načrtovanje evakuacije.
Poudarimo varstvo pred naravnimi nesrečami v izobraževalnem sistemu
Varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami je stvar vsakogar in vseh. Posameznik na tem področju ne sme ostati pasiven in čakati na pomoč države (ali lokalne skupnosti). Zato je nujno treba povečati zavedanje posameznikov in družbe o delovanju nevarnih naravnih procesov. Zgraditi moramo sistem obvladovanja tveganj, ki gradi na sistemu varstva od spodaj navzgor, od vsakega posameznika, deležnika in lokalnih skupnosti do ravni države in uradnih ustanov ter mednarodne ravni. S takim pristopom moramo preseči sistem integriranega upravljanja tveganj, ki je tipični primer sistema navzdol in se je v razvitih državah pokazal kot tog in omejujoč. Sistem obvladovanja tveganj ima namen povečati družbeno odpornost na delovanje naravnih nesreč s povečevanjem lastne odgovornosti zaradi boljšega zavedanja, s spodbujanjem dialoga v družbi o tveganjih, z zmanjševanjem ranljivosti posameznika in družbe kot celote ter z zmanjševanjem izpostavljenosti delovanju naravnih procesov.
Sistem obvladovanja tveganj se začne v osnovni šoli ali vrtcu, kjer moramo otroke naučiti, kako se spopasti z naravnimi pojavi, jih sprejeti kot dejstvo in se jim prilagoditi. Varstvo pred naravnimi nesrečami moramo dvigniti med prednostne naloge v slovenski družbi, postati mora stvar posameznika in celotne družbe, ne izključno naloga države.
***
Gostujoče pero Dr. Matjaž Mikoš predsednik Sveta Vlade Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, udeleženec tretje svetovne konference Združenih narodov o zmanjšanju tveganja nesreč
––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Tiskane izdaje
