Znanost ni demokracija
V znanosti ni merodajno to, kaj meni večina, ampak kaj pravi skupek vseh znanih dejstev.
Odpri galerijo
A ni vsak znanstvenik, ki ima drugačen, »uporniški« pogled, nerazumljeni genij. Tako kot ni vsak otrok, ki ne spregovori do tretjega leta starosti, nadarjen kot Einstein. FOTO: Reuters
V današnjih demokratičnih časih smo navajeni, da je merodajno to, kar meni večina. Osnovni primer so volitve. Vsak volilni glas šteje enako, volivci pa se odločamo za izbrano stranko ali kandidata predvsem po subjektivnih merilih, kot so všečnost obljub in protagonistov stranke, kakšen je njihov svetovni nazor in podobno. Na koncu izberemo tisto ali tistega, ki se nam zdi najbolj prepričljiv in po mnenjih nam blizu. Kdo bo najbolje vodil državo in sprejemal odločitve v imenu vseh nas, v resnici ne vemo v naprej.
Tako pač deluje demokracija.
Včasih glasujemo celo, kadar gre za probleme, ki se tičejo manjšega dela prebivalstva in si jih mnogi sploh ne moremo predstavljati po človeški plati, če sami nismo v takem položaju. Tako smo, na primer, na referendumu pred nekaj leti odločali o pravici homoseksualcev do posvojitve otrok, še nekaj let prej o umetni oploditvi samskih žensk. V obeh primerih je večina odločala o pravicah manjšine, argumente stroke pa so številni volivci preprosto preslišali in bolj zaupali nekemu svojemu »občutku«, da to »ne bi bilo dobro za otroke«.
Navajeni smo, da lahko o vsem razpravljamo in imamo svoje mnenje. Tako, na primer, že po pol ure spremljanja nogometne tekme na televiziji mislimo, da lahko kvalificirano komentiramo igro, podaje, vratarja in tako dalje. Ko imamo zdravstvene težave, vtipkamo simptome v spletni brskalnik, si sami postavimo diagnozo in gremo do zdravnika samo še po recept ali napotnico. Začuda se vsaj pri kirurgiji ustavimo in se ne operiramo sami.
Tudi na znanost in njene ugotovitve se vse pogosteje gleda kot na predmet demokratične razprave in konsenza (ne le med znanstveniki, ampak tudi v širši javnosti). Da je znanstvena resnica tako kot vse drugo relativna, odvisna od tega, s katere strani pogledamo nanjo in ima torej vsak pravico do svojega mnenja o neki znanstveni ugotovitvi. Nekaj primerov: cepljenje, globalno segrevanje, Darwinov nauk, homeopatija, pristanek na Luni ...
Nekaterim se zdi legitimno verjeti v teorije zarot o masovni podkupljivosti znanstvenikov ali dvomiti o rezultatih znanstvenih raziskav, čeprav o njih ne vedo ničesar. Po nekaj dnevih brskanja po spletu in branja prispevkov samooklicanih strokovnjakov se čutijo usposobljene postavljati pod vprašaj ugotovitve znanstvenikov, ki so v raziskave vložili desetletja dela. Ter s tem dvomiti bodisi o njihovi inteligenci bodisi o neodvisnosti in poštenosti.
In če ima vsak pravico do svojega mnenja in živimo v demokraciji, kjer so vsi glasovi enakovredni, potem je le še korak do sklepa, da je veljavnost neke znanstvene teorije odvisna od tega, ali ji zaupa demokratična večina.
Pa ni tako. Znanost ni demokracija. V znanosti ni merodajno to, kaj meni večina, ampak kaj pravi skupek vseh znanih dejstev. Kljub razlikam v načinu raziskav v različnih vejah znanosti lahko rečemo, da jim je skupna znanstvena metoda dela. Ta vključuje oblikovanje modelov in hipotez, ki dajejo preverljive napovedi, nato izvedbo eksperimenta oziroma zbiranje podatkov ter njihovo primerjavo z napovedmi. Če se napoved ne ujema s podatki, je treba model dopolniti, spremeniti ali celo popolnoma zavreči. Tudi če je pred tem vsa stroka menila, da je pravilen.
Bistvo znanstvene metode so torej preverljive hipoteze, eksperimenti ter ponovljivost meritev in rezultatov. Ključen pa je tudi naslednji korak: interpretacija. Za korektno interpretacijo izmerjenih številk ali ugotovljenih korelacij je potrebno globoko in široko znanje relevantne stroke, na inter- in multidisciplinarnih področjih celo več strok. In ravno na tej točki, se zdi, ima širša javnost pogosto občutek, da nastopi »demokratična razprava«.
Res je, da o številnih novih odkritjih potekajo bolj ali manj burne razprave. A v njih znanstveniki ne iščejo, kot si morda kdo predstavlja, konsenza večine ali kompromise v smislu, da vsaka stran malo popusti in se srečata nekje na sredini. Znanstvene razprave temeljijo na argumentih, načrtovanju novih preizkusov in zbiranju dodatnih podatkov.
O tem, kaj je znanstvena resnica, ne odloča demokratična večina – ne volivcev in ne znanstvenikov. Si predstavljate, da bi na začetku 17. stoletja, v času Galilea Galilea, glasovali o tem, ali je v središču Osončja (oziroma vesolja, kot so ga pojmovali takrat) Zemlja ali Sonce? Če bi vprašali povprečnega prebivalca ali izobražence, v obeh primerih bi dobili jasen konsenz večine: v središču je Zemlja, trditi nasprotno pa je bogokletno.
Vendar bi bilo po drugi strani zelo nevarno posploševati iz takih zgodovinskih primerov, kot je Galilei, in sklepati, da velja obraten, »hollywoodski« scenarij, po katerem imajo »osamljeni geniji«, ki gredo proti toku večinskega mnenja, vedno prav.
Določen odstotek znanstvenikov se iz takih ali drugačnih razlogov preveč naveže na svojo teorijo in jo poskuša ohraniti pri življenju tudi še takrat, ko vsi dokazi kričijo, da ne drži. Nekatere pa zanese z njihovih raziskovalnih področij in si začnejo domišljati, da se spoznajo tudi na druge vede ... da lahko, na primer, logiko naravoslovja ali tehnike kar preprosto in neposredno prenesejo na družboslovje.
A ni vsak znanstvenik, ki ima drugačen, »uporniški« pogled, nerazumljeni genij. Tako kot ni vsak otrok, ki ne spregovori do tretjega leta starosti, nadarjen kot Einstein.
Znanost je demokratična, saj se z njo lahko ukvarja kdorkoli, ne glede na spol, raso, etično pripadnost, spolno usmerjenost in tako dalje. Ni pa znanost demokracija, v kateri odloča večina, niti hollywoodski film, v katerem vedno zmaga glavni junak.
***
Andreja Gomboc je dr. fizike, profesorica za astronomijo na Univerzi v Novi Gorici in urednica Portala v vesolje.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Tako pač deluje demokracija.
Včasih glasujemo celo, kadar gre za probleme, ki se tičejo manjšega dela prebivalstva in si jih mnogi sploh ne moremo predstavljati po človeški plati, če sami nismo v takem položaju. Tako smo, na primer, na referendumu pred nekaj leti odločali o pravici homoseksualcev do posvojitve otrok, še nekaj let prej o umetni oploditvi samskih žensk. V obeh primerih je večina odločala o pravicah manjšine, argumente stroke pa so številni volivci preprosto preslišali in bolj zaupali nekemu svojemu »občutku«, da to »ne bi bilo dobro za otroke«.
Navajeni smo, da lahko o vsem razpravljamo in imamo svoje mnenje. Tako, na primer, že po pol ure spremljanja nogometne tekme na televiziji mislimo, da lahko kvalificirano komentiramo igro, podaje, vratarja in tako dalje. Ko imamo zdravstvene težave, vtipkamo simptome v spletni brskalnik, si sami postavimo diagnozo in gremo do zdravnika samo še po recept ali napotnico. Začuda se vsaj pri kirurgiji ustavimo in se ne operiramo sami.
Tudi na znanost in njene ugotovitve se vse pogosteje gleda kot na predmet demokratične razprave in konsenza (ne le med znanstveniki, ampak tudi v širši javnosti). Da je znanstvena resnica tako kot vse drugo relativna, odvisna od tega, s katere strani pogledamo nanjo in ima torej vsak pravico do svojega mnenja o neki znanstveni ugotovitvi. Nekaj primerov: cepljenje, globalno segrevanje, Darwinov nauk, homeopatija, pristanek na Luni ...
Nekaterim se zdi legitimno verjeti v teorije zarot o masovni podkupljivosti znanstvenikov ali dvomiti o rezultatih znanstvenih raziskav, čeprav o njih ne vedo ničesar. Po nekaj dnevih brskanja po spletu in branja prispevkov samooklicanih strokovnjakov se čutijo usposobljene postavljati pod vprašaj ugotovitve znanstvenikov, ki so v raziskave vložili desetletja dela. Ter s tem dvomiti bodisi o njihovi inteligenci bodisi o neodvisnosti in poštenosti.
In če ima vsak pravico do svojega mnenja in živimo v demokraciji, kjer so vsi glasovi enakovredni, potem je le še korak do sklepa, da je veljavnost neke znanstvene teorije odvisna od tega, ali ji zaupa demokratična večina.
Pa ni tako. Znanost ni demokracija. V znanosti ni merodajno to, kaj meni večina, ampak kaj pravi skupek vseh znanih dejstev. Kljub razlikam v načinu raziskav v različnih vejah znanosti lahko rečemo, da jim je skupna znanstvena metoda dela. Ta vključuje oblikovanje modelov in hipotez, ki dajejo preverljive napovedi, nato izvedbo eksperimenta oziroma zbiranje podatkov ter njihovo primerjavo z napovedmi. Če se napoved ne ujema s podatki, je treba model dopolniti, spremeniti ali celo popolnoma zavreči. Tudi če je pred tem vsa stroka menila, da je pravilen.
Bistvo znanstvene metode so torej preverljive hipoteze, eksperimenti ter ponovljivost meritev in rezultatov. Ključen pa je tudi naslednji korak: interpretacija. Za korektno interpretacijo izmerjenih številk ali ugotovljenih korelacij je potrebno globoko in široko znanje relevantne stroke, na inter- in multidisciplinarnih področjih celo več strok. In ravno na tej točki, se zdi, ima širša javnost pogosto občutek, da nastopi »demokratična razprava«.
Res je, da o številnih novih odkritjih potekajo bolj ali manj burne razprave. A v njih znanstveniki ne iščejo, kot si morda kdo predstavlja, konsenza večine ali kompromise v smislu, da vsaka stran malo popusti in se srečata nekje na sredini. Znanstvene razprave temeljijo na argumentih, načrtovanju novih preizkusov in zbiranju dodatnih podatkov.
O tem, kaj je znanstvena resnica, ne odloča demokratična večina – ne volivcev in ne znanstvenikov. Si predstavljate, da bi na začetku 17. stoletja, v času Galilea Galilea, glasovali o tem, ali je v središču Osončja (oziroma vesolja, kot so ga pojmovali takrat) Zemlja ali Sonce? Če bi vprašali povprečnega prebivalca ali izobražence, v obeh primerih bi dobili jasen konsenz večine: v središču je Zemlja, trditi nasprotno pa je bogokletno.
Vendar bi bilo po drugi strani zelo nevarno posploševati iz takih zgodovinskih primerov, kot je Galilei, in sklepati, da velja obraten, »hollywoodski« scenarij, po katerem imajo »osamljeni geniji«, ki gredo proti toku večinskega mnenja, vedno prav.
Določen odstotek znanstvenikov se iz takih ali drugačnih razlogov preveč naveže na svojo teorijo in jo poskuša ohraniti pri življenju tudi še takrat, ko vsi dokazi kričijo, da ne drži. Nekatere pa zanese z njihovih raziskovalnih področij in si začnejo domišljati, da se spoznajo tudi na druge vede ... da lahko, na primer, logiko naravoslovja ali tehnike kar preprosto in neposredno prenesejo na družboslovje.
A ni vsak znanstvenik, ki ima drugačen, »uporniški« pogled, nerazumljeni genij. Tako kot ni vsak otrok, ki ne spregovori do tretjega leta starosti, nadarjen kot Einstein.
Znanost je demokratična, saj se z njo lahko ukvarja kdorkoli, ne glede na spol, raso, etično pripadnost, spolno usmerjenost in tako dalje. Ni pa znanost demokracija, v kateri odloča večina, niti hollywoodski film, v katerem vedno zmaga glavni junak.
***
Andreja Gomboc je dr. fizike, profesorica za astronomijo na Univerzi v Novi Gorici in urednica Portala v vesolje.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
