40 kilogramov
sob, 12.08.2017, 10:00
40 kilogramov
Druga svetovna vojna, vključno z Mauthausnom, je bila v tem smislu samo ena od prehodnih ekstaz človeške norosti.

Pred časom sem občudoval zbirko črno-belih fotografij, ki so prikazovale življenje meščanov in delavcev na Jesenicah v letih pred drugo svetovno vojno. Nasmejane punce, moški s klobuki, sejem na Stari Savi in utrujeni delavci v tovarnah, ki so takrat rasle v ozki dolini kot gobe po dežju. Življenje ni bilo ravno razkošno, ampak na fotografijah so prevladovali zadovoljni obrazi. Še posebej je mojo pozornost pritegnila skupina otrok pred Ruardovo graščino, ki so z ragljami za veliko noč pozirali fotografu in se razigrano muzali. Naštel sem jih 28 pod mogočnim drevesom. Spokojna slika je nastala maja 1940. Otroci se niti pod razno niso zavedali, kako se bo njihovo življenje obrnilo na glavo samo nekaj mesecev kasneje. Tudi slavni fotograf Franc Pavlin, ki je naredil večino teh fotografij, se ni zavedal, kakšna usoda ga čaka v bližnji prihodnosti. Kolikor otrok s fotografije je preživelo vojno, ne vem. Vemo pa vsi, da je Pavlin umrl med zavezniškim bombardiranjem Jesenic, samo nekaj tednov pred koncem vojne.

Prejšnji teden je minilo 79 let od ustanovitve kompleksa koncentracijskih taborišč Mauthausen-Gusen, ki se je nahajal 20 kilometrov vzhodno od avstrijskega mesta Linz, kasneje pa se je v njegovem sklopu nahajalo prek 100 podružnic po vsej Avstriji, južni Nemčiji in tudi Sloveniji. To je bilo prvo delovno taborišče v nacističnem sistemu, v katerem so na začetku najprej zapirali navadne kriminalce in prostituke, kmalu so se jim pridružili socialisti, komunisti, homoseksualci, anarhisti, Romi in Jehovove priče, kasneje pa predvsem intelektualce in politične zapornike, njihova smrt pa se je najbolj pogosto zgodila zaradi izčrpanosti in podhranjenosti. Končna in točna številka mrtvih ni znana, vendar zgodovinarji ugibajo med 122.000 in 320.000 od ustanovitve do osvoboditve taboriščnikov maja 1945. Šlo je za javno-zasebno partnerstvo, saj je bilo taborišče blizu nahajališča granita, v posel so bile vključena številna podjetja in banke, saj naj bi se granit množično uporabil v rekonstrukciji mest pod nemško oblastjo. Kakor se je druga svetovna vojna širila, tako so bile zahteve za vojnim materialom vedno večje.

V Mauthausnu so izdelovali orožje, od brzostrelk do lovcev Messerschmidt Me 262, sužnje pa so uporabljali tudi za večja dela zunaj taborišča. Ko so nacisti okupirali Poljsko, so v taborišču prevladovali Poljaki, kasneje z napadom na Sovjetsko zvezo pa se je v kompleksu povečalo število ruskih ujetnikov. Sledili so jim zaporniki iz Srbije in s slovenskega ozemlja. Po nekaterih podatkih je v tem taborišču umrlo skoraj 1.500 Slovencev in Slovenk, predvsem z Gorenjske in Štajerske. Sredi leta 1944 so pripeljali tudi 8.000 madžarskih Judov, septembra istega leta pa so odprli taborišče tudi za ženske in otroke. Preživeli dokumeti dokazujejo, da so bili taboriščniki v letu 1942 v povprečju težki 40 kilogramov, kar je bila posledica težkih delovnih pogojev, podhranjenosti in dolgotrajnega izčrpavanja.

Med brutalnimi metodami s ciljem eliminacije ujetnikov pa so prednjačile »stopnice smrti«. Moški so morali namreč nositi granitne bloke, pogosto težke tudi do 50 kilogramov, po 183-ih stopnicah v koloni. Pri tem so pazniki upali, da se bo nekdo spotaknil ali utrudil in bo v slogu domin za sabo potegnil tudi ostale, kar bi pomenilo smrt ali hude poškodbe, saj so granitni bloki pomendrali vse pred seboj. Ob neki priložnosti so prisilili 3 000 glavo množico v hladen tuš, potem pa so jih gole poslali ven, kjer so zmrznili na nizkih, zimskih temperaturah. Takšna situacija je 500 ujetnikov ruskega porekla februarja 1945 spodbudila v beg, vendar so veliko večino kmalu ujeli in usmrtili. Tudi s pomočjo lokalnega prebivalstva. Kljub visoki številki umrlih taboriščnikov je bila po koncu vojne ujeta in obsojena samo peščica odgovornih.

Podružnica Mauthausna je bilo tudi taborišče Ljubelj pri Tržicu, ki je bilo razdeljeno na severni in južni del. Tam je bilo vsega skupaj zaprtih 1 800 oseb (največ je bilo Francozov in Poljakov), njihova naloga pa je bila narediti 1561 metrov dolg predor skozi Karavanke, kar bi v vojaškem smislu omogočilo boljšo povezanost med Koroško in Gorenjsko. Pri tem je zaradi trdega dela ali usmrtitve umrlo 40 ljudi.

Pa vendar koncentracijska taborišča niso nacistična iznajdba. Kljub dejstvu, da so evropski priseljenci s prisilno selitvijo ameriških staroselcev v severni Ameriki v rezervate v zelo slabih življenjskih pogojih, kjer so umirali v tisočih, prvi nakazali koncept množicnega zapiranja ljudi na etnični, rasni in verski podlagi in so jim kasneje s primerom sledili Španci na Kubi (1868-1878), so bili v bistvu šele Britanci tisti, ki so izpopolnili idejo v novejši zgodovini. Zaradi bolečega poraza v prvi vojni z Buri (1880-1881) so se Angleži v drugi burski vojni (1899-1902) odločili za drastične poteze, ki so med drugim vključevale tudi množično zapiranje civilnega prebivalstva v taborišča, kjer je zaradi katastrofalnih pogojev umrlo 28.000 burskih žensk in otrok. Trend se na žalost širil in Italijani so z izgradnjo taborišč v 1930 v Libiji poskrbeli za smrt polovice beduinskega prebivalstva.

Druga svetovna vojna, vključno z Mauthausnom, je bila v tem smislu samo ena od prehodnih ekstaz človeške norosti.

Dokaz, da se iz zgodovine nikoli nič ne naučimo.

***

Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Na Delo.si lahko prebirate njegove mesečne bloge, v katerih predvsem primerja življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.

Po njegovih blogih lahko brskate TUKAJ.



40 kilogramov

Koncentracijska taborišča iz druge svetovne vojne so dokaz, da se iz zgodovine nikoli nič ne naučimo. Foto: Voranc Vogel/Delo

Prijavi sovražni govor