Evropski (ne)red: Arbitražni igrokaz
pon, 18.12.2017, 12:00
Evropski (ne)red: Arbitražni igrokaz
Usoda slovensko-hrvaške arbitraže je prvorazredna tema na Balkanu.
Ko sta premiera Miro Cerar in Andrej Plenković v petek zvečer drug za drugim nastopila pred časnikarji v bruseljski palači Justus Lipsius, je bilo povsem očitno, da sta še daleč vsaksebi. Čeprav sta nekoliko presenetljivo sklenila, da se bosta jutri srečala še v Zagrebu, manevrskega prostora za izhod iz arbitražnega mrtvega teka ni bilo mogoče prepoznati. Tako bi bilo res veliko presenečenje, če se bo Cerar vrnil v Ljubljano z jamstvom za skupno izvrševanje arbitražne odločbe.

Z iztekanjem roka za sprejetje vsega zahtevanega za izvršitev razsodbe arbitraža spet dobiva bolj evropski kontekst. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je že konec novembra naložil svojemu podpredsedniku Fransu Timmermansu, naj se loti posredovanja v zadevi. Evropska komisija je bila že tako nekakšen boter arbitražnega sporazuma in samo sebe razume kot pristojno za ukvarjanje s primerom, ki skozi hrvaško pristopno pogodbo neposredno zadeva pravo EU. Kakšna naj bi bila konkretno Timmermansova naloga, še ni najbolj jasno. Nizozemec je pred kratkim javno napovedal, da bo oba premiera najprej vprašal, kako si predstavljata njegovo vlogo. Tudi ocene, da je v ozadju bruseljskega in zagrebškega sestanka Timmermansova »tiha diplomacija« pred iztekom arbitražnega roka, so le bolj ali manj glasna ugibanja. Gotovo je le, da bo evropska komisija težko odstopila od logike, po kateri mora biti arbitražna sodba izvršena.

»Vedno smo podpirali arbitražo in mislimo, da bi jo morali obe strani izvršiti. To bo ostalo stališče evropske komisije,« je Timmermans konec poletja razlagal v intervjuju za Delo. V nemški vladi so že ob izreku razsodbe nedvoumno izrazili pričakovanje, da bosta »obe partnerici uresničili razsodbo arbitražnega sodišča v šestmesečnem roku, določenem v sporazumu«. Ker Hrvaška ne priznava arbitraže, seveda dosledno zavrača vsakršen rok iz razsodbe.

Tako osrednje vprašanje postaja, kaj bo sledilo. V vplivni pravni službi evropske komisije so že opozarjali, da bi bilo treba zahtevati, da se razjasnijo učinki razsodbe na pravo EU v primeru sprožitve postopka nespoštovanja evropska zakonodaje ali po sodni poti. Po evropskem pravnem redu lahko članica, ki meni, da druga država članica ni izpolnila neke obveznosti iz pogodb, predloži zadevo sodišču EU in pred vložitvijo tožbe je predvideno še vključevanje evropske komisije.

V širšem kontekstu balkanske regije in njene poti v EU je usoda slovensko-hrvaške arbitraže že tako prvorazredna tema. V regiji so nakopičeni ozemeljski in drugi dvostranski spori in splošna želja EU je, da z njimi ne bi obremenjevali prihodnjega pristopnega procesa. Slabše popotnice kot padec arbitraže, ki je nastala kot projekt evropske komisije in v kateri so sedeli vodilni mednarodni pravniki, ne bi moglo biti.

Na srečo arbitraže s takšnim mednarodnim kontekstom ne morejo ogroziti niti nespametne notranjepolitične igrice in lahkomiselne izjave. O njih je že dovolj napisanega v lanski vmesni razsodbi, ko se je arbitražni tribunal odločil, da bo ne glede na slovenske kršitve pravil nadaljeval delo.

Evropski (ne)red: Arbitražni igrokaz

Kakšna naj bi bila konkretno Timmermansova naloga, še ni najbolj jasno. Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor