Tiskane izdaje
Preobljudeni svet je Kitajski hvaležen, ker je z drakonskimi ukrepi kontrole rojstev obrzdala nataliteto. To ni zgodba o prisilnem splavu, a je kljub temu grozljiva.
Ko na Kitajskem vaško dekle zanosi, je prvo čustvo, ki jo prevzame, strah. Če je poročena, jo skrbi, ali bo sin. Če ni poročena, se boji vsega, kar jo čaka.
Dvaindvajsetletna natakarica v restavraciji v mestu Jinhua v provinci Zhejiang je prejšno soboto v trebuhu začutila krče. Počepnila je nad skupnim straniščem v zgradbi, kjer je najela več kot skromno stanovanje, in kmalu je bilo vsega konec. Otrok je zdrsnil v kanalizacijo.
Kaj je sploh mislila mlada mati nad umazanim straniščem? Je mislila, ali je samo čutila strah? Nihče ne ve, ker je bila sama. Kmalu je po telefonu poklicala policijo. Ni povedala, kdo je. Samo prosila je, naj kdo reši bitje, katerega glas prihaja iz straniščne cevi.
Prišli so skupaj z zdravnikom. Izrezali so cev. Zdravnik je otipal majhna stopala. Pazljivo so rezali naprej. Pojavila se je glavica. Odstranjevali so plasti kovine. Fantek je zajokal. Hitro so ga umili in ga položili v inkubator številka 59. Njegovo življenje se nadaljuje.
Kaj pa za mater? Ni takoj priznala, da je otrok njen. Le kako bi, če je že ves svet odprl usta, da bi ji izrekel moralno sodbo. Dva dni pozneje pa je le povedala, da ji je otrok zdrsnil iz rok, da tako ali tako ni vedela, kako bi lahko otroka vzdrževala, da je zanosila z gostom restavracije, s katerim je bila samo enkrat, da je rastoči trebuh skrivala pod širokimi srajcami, ker ... kdo v tej družbi ima razumevanje za noseče dekle, ki nima denarja niti za splav, da ne govorimo o odgovorni vzgoji, šolanju in vsemu, kar danes razumemo z besedo starševstvo.
Kdo v katerikoli družbi ima razumevanje za mlado mater, ki je novorojenčka pustila v straniščni cevi? Jo je treba razumeti ali je pomembneje z njo ravnati po zakonu? Odvetniki so vztrajali pri obtožnici. Javnost je bila razdeljena. Policija se je odločila primer končati brez kazenskega pregona. Na koncu je mlada mati končala v bolnišnici na robu živčnega zloma, ki so ga povzročili očitki vesti in neznosen pritisk javnosti. Otrok je že pri njenih starših. Ona pa je še naprej sama.
Na Kitajskem je človekovo telo strogo povezano s politično zavestjo. Nosečnost je tesno povezana z družbeno odgovornostjo. Ženska je tesno zvezana v okove tradicionalnega pojmovanja morale in ideoloških definicij spodobnosti.
V državi, v kateri je bilo od leta 1971 do danes opravljenih 336 milijonov splavov in 222 milijonov sterilizacij, je bolj stigmatizirano dekle, ki rodi nezakonskega otroka, kot zdravnik, ki iz trebuha vzame že povsem razvit zarodek. Politika enega otroka, spremenjena v ultimat kontrole rojstev, opravičuje zločine, deformira vest, uničuje svetinjo materinstva. In tako se življenje včasih začne v straniščni cevi.
Medtem ko se nadaljuje razprava, ali si dekle sploh zasluži, da bi bil dojenček številka 59 njen, ali pa jo je treba obtožiti za poskus detomora, so našli tudi očeta. On ni na robu živčnega zloma, zakaj bi bil? Ne bo mu vse življenje v ušesih zvenel krčevit jok iz kanalizacije, saj ga ni slišal. Nihče ga ne bo obsodil za to, ker takrat, ko je bil enkrat samkrat z natakarico, ni imel kondoma. Tako to delajo veliki zapeljivci. Junak bo, če bo dekletu, ki mu je prekrižalo pot, plačal vsoto denarja. Kako plemenito bitje! Ni pohitel, da bi videl sina, a pravi, da bo prevzel del starševskih dolžnosti. Seveda, šele takrat, ko in če bo test DNK potrdil, da je otrok njegov.
