Tiskane izdaje
V afganistanskih gorah odzvanja svetloba in tema vseh žensk sveta. Za večji del sveta je bil prihod leta podoben drugemu dejanju drame z negotovim zapletom in povsem nepredvidljivim koncem. Za afganistanske ženske je bil to trenutek, ko so vstopile v usodni labirint pričakovanih sprememb. Aprila bodo predsedniške volitve, nato bi se lahko uresničil napovedan umik ameriške vojske, po tem pa se bodo vprašanja, s katerimi se je začelo vrteti nesrečno kolo v tej čudoviti deželi, vrnila na začetno točko; o Afganistanu bomo znova razmišljali kot o oddaljeni podružnici lastne tragedije.
Eno od prvih vprašanj bo zadevalo ženske. Številni med nami so v letu 2013 z mešanico navdušenja in žalosti brali tretji roman Khaleda Hosseinija V gorah odzvanja in pretreseni spremljali usodo deklice Pari, ki jo oče, nemočen pred revščino in bremenom družine, ki jo je razdejala materina smrt, prodal bogatemu zakonskemu paru v Kabulu. Morali smo se zalotiti, kako obožujemo Afganistan zaradi Hosseinijevih junakov, kako nam prirastejo k srcu vse te deklice in ženske, ki pod njegovim peresom dobivajo novo moč in spreminjajo usodo. Med prebiranjem zadnjega romana smo bili prisiljeni začutiti, da se mora v tej deželi zgoditi preobrat. In tako kot se njegova zgodba začne v izmišljeni vasi Šadbagha, se tudi politična drama Afganistana v naših mislih začne s fiktivno žensko v burki. V minulih 12 letih smo najprej videli njene oči, nekoliko pozneje njen obraz, zdaj upamo, da bo spregovorila v jeziku enakopravne članice te zapletene družbe. Morda bo čez desetletje ali že čez leto postala prva predsednica ..., ki bo, če smo v pričakovanjih malce bolj skromni, izobražena in spoštovana, tako kot v gorah odzvanjajo prošnje po nebeški pravici za lepo srce Afganistana.
V letu 2014 se bo veliko spremenilo tudi za afganistanske ženske, ki ne nastopajo v romanih in nimajo svojega pisatelja, da bi jih odpeljal v Kabul in nato v Pariz in Kalifornijo. Za ženske, ki tam živijo v pravih vaseh, v otipljivih hišah in resničnih družinah in čakajo nov dan, še veliko pomembnejši od našega novega leta. Malo je zagotovil, da bodo prihodnji meseci prinesli Afganistanu srečen razplet, še manj je napovedi, da se ne bodo stvari spremenile na slabše. Že lani so bili vidni kazalci zmanjšanja pravic žensk, saj je spodnji dom parlamenta odobril spremenjeni volilni zakon, s katerim so zajamčeno število žensk s 25 zmanjšali na 20 odstotkov. Kot poudarjajo predstavnice v parlamentu, so v minulih letih ženske izginile z prizorišča, deležnega mednarodne pozornosti. Mediji se ukvarjajo z »veliko igro« na afganistanskih tleh, z Američani, ki se pripravljajo na odhod, s Kitajci, ki nameravajo priti v to državo, v družinah, ki jih pestijo gospodarske težave, se je znova povečalo nasilje nad ženskami. Vse skupaj se spet vrača k zgodbi iz Hosseinijevih Tisoč veličastnih sonc.
Afganistan ni roman. In še zdaleč ni fikcija. Lahko bi rekli, da je najbolj kruta stvarnost današnjega sveta. V tej državi je leto 2014 veliko več od še enega novega leta. Pokazalo se bo, koliko je človeštvo napredovalo ali morda zastalo v razvoju. In prvo znamenje bodo ženske, katerih usoda se nas mora tudi osebno dotakniti. Da, tako kot nam privabijo solze v oči Hosseinijevi junaki in junakinje, ali še globje, še bolj stvarno in še bližje, kajti v afganistanskih gorah odzvanja upanje in tragičnost ženske.
