Azija ženskega spola: Ženski glas

Ko je na indijskih parlamentarnih volitvah prejšnji teden prepričljivo zmagal zastrašujoče karizmatični Narendra Modi, se mi je zazdelo, da je tudi Azija dobila svojega Viktorja Orbána. Madžarski krščanskodemokratski Fidesz se lahko primerja s pravkar prenovljeno stranko Baratija Džanata (BJP), ki bi jo lahko označili za hinduističnodemokratsko desnico s populistično obarvano nacionalistično konservativnostjo.

V Modijevem programu je opaziti enak polet, s kakršnim je Orbán med mandatom okrepil madžarsko gospodarstvo, hkrati pa je v njegovih zavidanja vrednih govorniških sposobnostih mogoče prepoznati enako preračunljivo skeptičnost do azijskega povezovanja, kakršna je značilna tudi za madžarskega premiera pri njegovem odnosu do Evropske unije.

Toda če upoštevamo, da je za Modija glasovalo več kot pol milijarde ljudi (v Indiji je 814 milijonov volivcev), se vse podobnosti s katerokoli evropsko državo tu končajo. Ali pa se morda šele začnejo, saj gre očitno za ideološki trend političnega mačizma, ki volivcem, ogroženim zaradi brezposelnosti in družbenih krivic, zveni razumljiveje in prepričljiveje od katerekoli druge finančne, zunanjepolitične ali družbene filozofije.

Vsi s strahom čakajo na to, kako se bo novi premier vedel do 177-milijonske muslimanske in 24-milijonske krščanske manjšine, ter opazujejo, kaj bo ostalo od svobodnih medijev in ali bo Indija postala »država, ki jo imajo vsi radi«, ali agresivno odbijajoča država za vse, ki so do nje kritični. Medtem je tiskovna predstavnica stranke BJP Nirmala Sitharaman izjavila, da rezultati volitev dokazujejo, da so »uničene ustaljene paradigme indijske politike« in v največji demokratični državi na svetu ne glasujejo več po kastnih merilih ali načelih krajevne identitete.

Tako je hotela opozoriti, da je BJP z gudžaratskim voditeljem iz ene od najnižjih kast prepričljivo zmagala celo v tistih indijskih državah, v katerih so vedno glasovali za lokalne kandidate na visokih družbenih položajih. Toda med komentiranjem presenetljivih rezultatov indijskih volitev ni nihče niti omenjal vprašanja, zaradi katerega lahko še vedno dvomimo o tem, da je rezultate res mogoče označiti za pozitivne: Kaj se bo zgodilo z ženskami v državi, ki nikoli ne bo postala resnično demokratična, dokler ne bodo ženske v njej resnično enakopravne?

Nobena od strank, ki so tokrat na volitvah poskušale pridobiti večino v parlamentu, v svojem programu ni poudarjala vprašanja pravic žensk. Modi je res med predvolilno kampanjo v New Delhiju izjavil, da glavno mesto ni več varen kraj za »naše matere in sestre« in da bo BJP po prihodu na oblast poskrbela, da se bodo razmere spremenile. Vendar je šlo samo za »tokenizem«, pravijo indijske feministke, šlo je za premišljen napad na Kongresno stranko, saj se je med njenim vladanjem zgodilo več mučnih posilstev, ki so pritegnila pozornost svetovne javnosti. Nikjer v Modijevem programu namreč ne piše nič takšnega, kar bi se nanašalo na izboljšanje položaja žensk, tradicionalizem, ki obvladuje njegov svetovni nazor, in kulturni šovinizem pa napovedujeta samo še bolj črno prihodnost.

Med 814 milijoni indijskih volivcev je 48 odstotkov žensk, vendar je bilo med 3355 kandidati za lok sabo, spodnji dom parlamenta, samo 7 odstotkov žensk. Koliko je bilo izvoljenih, bo treba še prešteti, a opozoriti moramo, da je imela največja demokracija na svetu v obeh domovih doslej samo 11,4 odstotka žensk. V pakistanskem zakonodajnem organu jih je 18,5 odstotka, v afganistanskem 27,6 odstotka. Svetovno povprečje znaša 21,8 odstotka.

V madžarskem parlamentu se je delež žensk z 21 odstotkov, kolikor jih je bilo leta 1990, znižal na 8,8 odstotka, kolikor jih je v sedanjem Orbánovem mandatu.